Vedeti moraš, kako se počutim
Odkrit pogovor je nevaren, saj se z njim razkrivajo nezaželene in temne plati naše osebnosti, ki smo jih davno skrili pred sabo.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Danes se bomo posvetili dvema temeljnima zmotama v partnerskih odnosih. Večina mitov iz knjige Solo v dvoje je spletena prav na iluziji, da ljubezen obdari partnerja s čudežno sposobnostjo, da si brez besed bereta želje. Še več, da kar uganeta, kaj se v drugem dogaja, kako se počuti in kaj čuti. Včasih, sploh na začetku zveze, ko ju greje žar zaljubljenosti, se to res zgodi. Pogosteje se žal ne – in takrat se pojavijo nepotrebna ali vsaj pretirana razočaranja in prizadetosti. Z njimi pa dvomi o partnerjevi ljubezni in smiselnosti, da se zveza sploh nadaljuje.
Moški se raje ne ukvarjajo kaj dosti s tem, kako se počutijo, še manj radi o tem govorijo. Občutki, počutja in čustva so le nekaj, s čimer je pač treba opraviti. Bolj ko so zoprna, hitreje in učinkoviteje se jih je treba znebiti. Bežanje v delo, pretirano rekreacijo, alkohol, računalniške igrice in teženje drugim so najpogostejše tehnike, s katerimi poskušajo poskrbeti za boljše počutje.
Ženske se praviloma precej več ukvarjajo s svojim notranjim svetom in počutjem, bližja jim je želja, da bi to delile z drugimi. Eden pogostejših stavkov pri partnerskih terapijah je: »Želim, da bi me začutil, ne razumel.« Moškim se pogosto še sanja ne, kaj naj bi to pomenilo.
Čeprav se moški in ženske različno ukvarjamo s svojimi čutenji, imamo podobna pričakovanja – da nas bo drugi začutil, »uganil«, kako nam je, in povlekel magično potezo, ki nas bo odrešila trenutne čustvene drame. Intimnejši je odnos, višja so pričakovanja. Koliko so ta zavedna, sploh ni pomembno. V tej svoji potrebi gremo lahko tako daleč, da poskušamo partnerja na vse mogoče načine zmanipulirati, da bi občutil enako.
Če nas zvija bolečina, jo bomo (nezavedno) poskusili povzročiti drugemu. Prizadeti bomo naredili vse, da to prizadetost ugledamo še pri drugem. Ena iluzija hrani drugo: drugi nas bo začutil, jasno mu bo, kako se počutimo, šele ko ga bomo dovolj prizadeli in se bo počutil enako kot mi. Resda ne bomo dosegli sočutja, ki si ga v resnici želimo, bo pa drugega vsaj podobno bolelo. Namesto da bi se ujela, začutila, potrdila, objela in podprla v istem čutenju, bosta končala vsak v svojem kotu, razbolela, prizadeta, jezna, morda celo užaljena.
Od kod sta se v partnerske odnose prikradli ti dve najpogostejši, morda celo najbolj škodljivi nerealni pričakovanji, da naj bi drugi kar uganil, česa si želim in kako se počutim? Iz davnine, iz časa, ko smo bili majhni otroci, ki ne zmorejo razumeti, kaj se v njih dogaja, pripada pa jim, da jih nekdo ujame in začuti. To je naloga otrokovih staršev, še posebno matere.
Vse, kar je za otroka prehudo in pretežko, nezavedno projicira v mamo, da bi poskrbela zanj. Gre torej za proces, ki je plod dolgih obdobij evolucije z glavnim ciljem ohranjanja naše vrste. Z odraščanjem se otrok vse bolj zaveda svojih telesnih in čustvenih stanj, jim daje pomen, jih »prevaja« v svoje potrebe. Kdor je zrasel v razvojno zdravem okolju, bo manjkrat pričakoval, da bo drugi uganil njegova počutja, še manj, da bo drugi zanje poskrbel.
Otroci, katerih potrebe so starši prepogosto zgrešili, bodo odrasli v partnerje, ki si dopovedujejo, da vse zmorejo sami. Kljub temu bodo še vedno nezavedno pričakovali, da jim bo partner nadoknadil zdavnaj in za vedno zamujeno. Na videz samozadostni, a znotraj zelo krhki, bodo vedno bolj razočarani, ker jim partner ne bo dal nečesa, česar jim ni dolžan, še več – česar jim niti ne more dati. Pot iz notranjih stisk in nepotešenosti, ki jo zmorejo na tak način ranjeni, je začarani krog prepirov ali umik v vedno večjo odtujenost.
Permisivno vzgojeni otroci se navadijo, da zanje poskrbijo drugi. Materialno, še bolj čustveno. Najbolj znan primer so t. i. mamini sinčki. Tudi v partnerskem odnosu bo mamin sinček pričakoval, česar se je naučil – da se mu sploh ni treba ukvarjati s tem, kaj se mu v resnici dogaja in kaj dejansko potrebuje.
Ker je to namesto njega vedno ugotavljala in določala mama. Praviloma bo našel partnerko, ki bo uživala v tem, da poskrbi zanj. Parazitsko sožitje ne bo trajalo v nedogled. Partnerka se bo naveličala te igre, ko bo ugotovila, da je ob žuborečem potočku ves čas žejna. Morda se bo parazit naveličal gostitelja, ga začel dojemati kot vsiljivega ali vzvišenega. Ni povsem jasno, kdo je v takem odnosu parazit, kdo dobiva in kdo izgublja. Sčasoma se razkrije, da izgubljata oba.
Če si ne vzamemo časa za stik in pogovor s sabo, si ga bomo še manj za drugega. Zdi se, da imajo moški več težav s pogovarjanjem, saj se mu pogosteje upirajo in izmikajo. Ženske začenjajo pogovore, jasno pokažejo, da si jih želijo. Vendar se tega lotijo na način, da moškega vržejo iz pogovora, še preden bi se ta lahko začel. Seveda bi moški kljub temu lahko zdržal in vztrajal, a taki so zelo redko pleme – kot tudi ženske, ki se »znajo« pogovarjati z moškim.
Čeprav je navzven videti različno, je oboje strah iz istega razloga. Intimen in odkrit pogovor je nevaren, saj se z njim razkrivajo nezaželene, temne in skrite plati naše osebnosti, ki smo jih davno skrili pred sabo. Pogovora s sabo se lahko učimo le s pogovorom z drugim. Če nas starši tega niso naučili, imamo najboljši popravni izpit v partnerskem odnosu. Gre za eno najtežjih življenjskih lekcij, zato je učenje počasno in s hudimi stiskami.
Podobno moč ima krepitev medsebojnega sodelovanja, zaupanja in sočutja. Z nekom, ki mu zaupamo, si upamo dlje. Partnerja, dobra ali slaba, nimata izbire. Njuna skupna pot se križa s potmi vsakega posebej. Izbirata lahko, ali bosta na tej poti bolj zaupnika in podpornika ali se bosta doživljala kot sovražnika in mučitelja.
Tudi najboljši partner nima sposobnosti, da bi nas vedno ujel, začutil in razumel. Včasih se to zgodi spontano, celo brez besed. Nemogoče pa je, da bi se to dogajalo vedno. Občutljivejše so želje ali hrepenenja, manjša je možnost za take čudeže. Misli, besede in pogovor pa imajo vedno to »čudežno« moč. V meni, v pogovoru s sabo, ali med nama.
Vrstni red ni pomemben – enkrat bo notranji dialog odprl prostor med partnerjema, drugič bo pogovor sprožil uvid v sebi. So potrebe, ki jih moremo in moramo zadovoljiti sami, in so take, ki jih lahko zadovoljimo samo v odnosu. Dobra partnerja ne skrbita drug za drugega, še manj namesto drugega. Ustvarjata varen prostor, v katerem lahko vznikajo in ohranjajo pravico do obstoja še tako skrite in zatrte želje. Pri željah, ki ne morejo biti več uresničene, je to največ, kar lahko storita, in bi zato moralo biti dovolj.
************
Odlomek iz knjige Solo v dvoje
Moški se raje ne ukvarjajo kaj dosti s tem, kako se počutijo, še manj radi o tem govorijo. Občutki, počutja in čustva so le nekaj, s čimer je pač treba opraviti. Bolj ko so zoprna, hitreje in učinkoviteje se jih je treba znebiti. Bežanje v delo, pretirano rekreacijo, alkohol, računalniške igrice in teženje drugim so najpogostejše tehnike, s katerimi poskušajo poskrbeti za boljše počutje.
Ženske se praviloma precej več ukvarjajo s svojim notranjim svetom in počutjem, bližja jim je želja, da bi to delile z drugimi. Eden pogostejših stavkov pri partnerskih terapijah je: »Želim, da bi me začutil, ne razumel.« Moškim se pogosto še sanja ne, kaj naj bi to pomenilo.
Čeprav se moški in ženske različno ukvarjamo s svojimi čutenji, imamo podobna pričakovanja – da nas bo drugi začutil, »uganil«, kako nam je, in povlekel magično potezo, ki nas bo odrešila trenutne čustvene drame. Intimnejši je odnos, višja so pričakovanja. Koliko so ta zavedna, sploh ni pomembno. V tej svoji potrebi gremo lahko tako daleč, da poskušamo partnerja na vse mogoče načine zmanipulirati, da bi občutil enako.
Če nas zvija bolečina, jo bomo (nezavedno) poskusili povzročiti drugemu. Prizadeti bomo naredili vse, da to prizadetost ugledamo še pri drugem. Ena iluzija hrani drugo: drugi nas bo začutil, jasno mu bo, kako se počutimo, šele ko ga bomo dovolj prizadeli in se bo počutil enako kot mi. Resda ne bomo dosegli sočutja, ki si ga v resnici želimo, bo pa drugega vsaj podobno bolelo. Namesto da bi se ujela, začutila, potrdila, objela in podprla v istem čutenju, bosta končala vsak v svojem kotu, razbolela, prizadeta, jezna, morda celo užaljena.
Od kod sta se v partnerske odnose prikradli ti dve najpogostejši, morda celo najbolj škodljivi nerealni pričakovanji, da naj bi drugi kar uganil, česa si želim in kako se počutim? Iz davnine, iz časa, ko smo bili majhni otroci, ki ne zmorejo razumeti, kaj se v njih dogaja, pripada pa jim, da jih nekdo ujame in začuti. To je naloga otrokovih staršev, še posebno matere.
Vse, kar je za otroka prehudo in pretežko, nezavedno projicira v mamo, da bi poskrbela zanj. Gre torej za proces, ki je plod dolgih obdobij evolucije z glavnim ciljem ohranjanja naše vrste. Z odraščanjem se otrok vse bolj zaveda svojih telesnih in čustvenih stanj, jim daje pomen, jih »prevaja« v svoje potrebe. Kdor je zrasel v razvojno zdravem okolju, bo manjkrat pričakoval, da bo drugi uganil njegova počutja, še manj, da bo drugi zanje poskrbel.
Otroci, katerih potrebe so starši prepogosto zgrešili, bodo odrasli v partnerje, ki si dopovedujejo, da vse zmorejo sami. Kljub temu bodo še vedno nezavedno pričakovali, da jim bo partner nadoknadil zdavnaj in za vedno zamujeno. Na videz samozadostni, a znotraj zelo krhki, bodo vedno bolj razočarani, ker jim partner ne bo dal nečesa, česar jim ni dolžan, še več – česar jim niti ne more dati. Pot iz notranjih stisk in nepotešenosti, ki jo zmorejo na tak način ranjeni, je začarani krog prepirov ali umik v vedno večjo odtujenost.
Permisivno vzgojeni otroci se navadijo, da zanje poskrbijo drugi. Materialno, še bolj čustveno. Najbolj znan primer so t. i. mamini sinčki. Tudi v partnerskem odnosu bo mamin sinček pričakoval, česar se je naučil – da se mu sploh ni treba ukvarjati s tem, kaj se mu v resnici dogaja in kaj dejansko potrebuje.
Ker je to namesto njega vedno ugotavljala in določala mama. Praviloma bo našel partnerko, ki bo uživala v tem, da poskrbi zanj. Parazitsko sožitje ne bo trajalo v nedogled. Partnerka se bo naveličala te igre, ko bo ugotovila, da je ob žuborečem potočku ves čas žejna. Morda se bo parazit naveličal gostitelja, ga začel dojemati kot vsiljivega ali vzvišenega. Ni povsem jasno, kdo je v takem odnosu parazit, kdo dobiva in kdo izgublja. Sčasoma se razkrije, da izgubljata oba.
Če si ne vzamemo časa za stik in pogovor s sabo, si ga bomo še manj za drugega. Zdi se, da imajo moški več težav s pogovarjanjem, saj se mu pogosteje upirajo in izmikajo. Ženske začenjajo pogovore, jasno pokažejo, da si jih želijo. Vendar se tega lotijo na način, da moškega vržejo iz pogovora, še preden bi se ta lahko začel. Seveda bi moški kljub temu lahko zdržal in vztrajal, a taki so zelo redko pleme – kot tudi ženske, ki se »znajo« pogovarjati z moškim.
Čeprav je navzven videti različno, je oboje strah iz istega razloga. Intimen in odkrit pogovor je nevaren, saj se z njim razkrivajo nezaželene, temne in skrite plati naše osebnosti, ki smo jih davno skrili pred sabo. Pogovora s sabo se lahko učimo le s pogovorom z drugim. Če nas starši tega niso naučili, imamo najboljši popravni izpit v partnerskem odnosu. Gre za eno najtežjih življenjskih lekcij, zato je učenje počasno in s hudimi stiskami.
Podobno moč ima krepitev medsebojnega sodelovanja, zaupanja in sočutja. Z nekom, ki mu zaupamo, si upamo dlje. Partnerja, dobra ali slaba, nimata izbire. Njuna skupna pot se križa s potmi vsakega posebej. Izbirata lahko, ali bosta na tej poti bolj zaupnika in podpornika ali se bosta doživljala kot sovražnika in mučitelja.
Tudi najboljši partner nima sposobnosti, da bi nas vedno ujel, začutil in razumel. Včasih se to zgodi spontano, celo brez besed. Nemogoče pa je, da bi se to dogajalo vedno. Občutljivejše so želje ali hrepenenja, manjša je možnost za take čudeže. Misli, besede in pogovor pa imajo vedno to »čudežno« moč. V meni, v pogovoru s sabo, ali med nama.
Vrstni red ni pomemben – enkrat bo notranji dialog odprl prostor med partnerjema, drugič bo pogovor sprožil uvid v sebi. So potrebe, ki jih moremo in moramo zadovoljiti sami, in so take, ki jih lahko zadovoljimo samo v odnosu. Dobra partnerja ne skrbita drug za drugega, še manj namesto drugega. Ustvarjata varen prostor, v katerem lahko vznikajo in ohranjajo pravico do obstoja še tako skrite in zatrte želje. Pri željah, ki ne morejo biti več uresničene, je to največ, kar lahko storita, in bi zato moralo biti dovolj.
************
Odlomek iz knjige Solo v dvoje
