V nadaljevanju preberite:

Ni veliko dogodkov, ki so se v kolektivno zavest slovenske športne javnosti vtisnili tako globoko kot olimpijska bronasta kolajna Petre Majdič iz Vancouvra 2010. Tik pred kvalifikacijami sprinta je na ogrevalni vožnji zletela s proge v trimetrsko jamo. Pozneje, ko ji je okoli vratu že viselo odličje, smo izvedeli, da si je zlomila več reber in utrpela pnevmotoraks, saj ji je eno rebro predrlo pljuča. Pred, med tekmo in takoj po njej ni bilo jasno, kako hudo je. Gledalci pred malimi zasloni smo videli in slišali zgolj trpeče grimase in krike bolečin. In se čudili, kako je lahko v takšnem stanju uspešno opravila kvalifikacije, četrtfinale, polfinale, v velikem finalu pa naposled pritekla do tako želenega olimpijskega odličja – prvega slovenskega v smučarskih tekih. Po vsakem nastopu se je nekaj metrov po ciljni črti zgrudila od bolečin. Na podelitev kolajn so jo pripeljali z reševalnim vozilom, s pomočjo spremljevalnega osebja je stopila na oder za zmagovalce.