Zajci so se skrili

Starejši in bolj izkušeni kolegi, mentorji, so mi dali nasvet, naj ne verjamem nikomur in ne zaupam nikomur. Toda živeti s takšno »življenjsko modrostjo«, verjemite in zaupajte mi, ni veselje. Poskušam se ji izogibati po dolgem in počez, če se le da, vsekakor pa jo velja tu in tam upoštevati. Ker če bi verjel in zaupal vsakomur, ne bi prišel daleč. Verjetno bi bil večkrat v težavah ob drezanju v »neprave« teme.

Vsaj dve zgodbi v minulih tednih sta imeli zelo pomenljiv zaplet in razplet. V obeh primerih je bil skupni imenovalec dvoboj mladosti in izkušenj, učenca in učitelja. Zadnjo besedo so imeli funkcionarji, med njimi marsikateri takšen, ki s športom in njegovim delovanjem nima prav veliko praktičnih izkušenj.

Prva je bila nogometna, v kateri je Jan Mlakar, kapetan reprezentance do 21 let, dokler se ni zgodila menjava selektorja, plačal davek za uporništvo. V drugem je slovenske športne navdušence in nasploh javnost vznemiril Timi Zajc. Oba sta bila odgovorna za odhod glavnih trenerjev Primoža Glihe in Gorazda Bertonclja.

Kdo je bil zmagovalec v teh tako redkih trkih mladih zvezd in bolj ali manj avtoritativnih trenerjev, je še najmanj pomembno. Šteje, na kakšen način sta se razpletla trka, ki imata vsak svoje ozadje. Prav zaradi dejanj v zakulisju, o katerih funkcionarji premalo vedo, ali so nepoučeni ali jih preprosto zaobidejo, dokler ni že prepozno, so končne odločitve lahko usodne za športnikovo prihodnost.

Jan in Timi izhajata iz povsem različnih panog, pa vendar se jima je zgodilo nekaj podobnega. Prvi je moral prisluhniti soigralcem, ki so bili nezadovoljni s selektorjem, in je kot kapetan prevzel vlogo glavnega upornika, drugi je zaradi svojih športnih frustracij in tudi podpore reprezentančnih kolegov »v slačilnici« stegnil jezik, ko je bil najbolj vroče glave. Mimogrede, vsaj pri dogodkih v selekciji do 21 let gre še za druge, za slovenski nogomet veliko bolj usodne premike, zaradi katerih je bila menjava selektorja še najmanjša težava ali nujna.



Razplet in interpretacija odločitev v obeh primerih sta bila vendarle sistemsko logična. Incidenta sta bila na koncu bolj ali manj le odlična izkušnja za mlada in nadpovprečno nadarjena športnika, ki sta po malem pokazala tudi svoj težki značaj, sicer tako značilen za najboljše.

Naj se vrnem k misli, da ne zaupaj in ne verjemi nikomur. Mlakar in Zajc sta se lahko na lastnem primeru prepričala, da to še kako velja. Mlakar se je, ko je opravil svojo nalogo, ki so mu ju spretno podtaknili tudi glavni krojači menjave, in to niso bili samo igralci, takoj znašel na stranskem tiru. V poduk in kot opozorilo drugim. Pri novem selektorju, s katerim nista imela nič, naj bi se moral še dokazati. Vzpostavljanje avtoritete na najmočnejšem ali enem od najmočnejših adutov prej kot ne kaže na šibkost voditelja, ampak v Mlakarjevem primeru bode v oči odziv njegovih reprezentančnih soigralcev. Niti eden se ni zavzel zanj.

In Zajc? Hitri prsti reprezentančnih kolegov, ki so po večini prikimavali njegovemu nezadovoljstvu nad načinom strokovnega dela, zaradi katerega da je Timijeva kariera zastala, so na družbenih omrežjih prav tako hitro izginili, kot so se pojavili. Skakalčki so skočili v mišjo luknjo.