Zaradi bolezni me mož in starši zavračajo

Kako je mogoče, da dobivate namesto podpore, ljubezni in pomoči le gnus in prezir?
Fotografija: Zanimivo se mi zdi, da ste bolezen sprejemali veliko bolj odgovorno kot vaša družina. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Zanimivo se mi zdi, da ste bolezen sprejemali veliko bolj odgovorno kot vaša družina. FOTO: Shutterstock

Kot otrok sem zbolela za kožno boleznijo, diagnoza atopijski dermatitis. Posledice so bile zelo hude: zaradi izjemno občutljive kože po rokah so moje sanje, da postanem nekaj drugega, kot sem danes, splavale po vodi. Ker smo bili doma dobro situirani, mi nikoli ni nič manjkalo. Morda le malo razumevanja in ljubezni, a ker nisem pretiravala v zahtevah, so se računi v glavnem izšli.

Pri tridesetih sem se poročila, rodila se je hčerka. Bila sem presrečna. Potem pa se, kot strela z jasnega, bolezen ponovi, in to v hujši obliki kot v času, ko sem bila še otrok. Zdravila niso pomagala, tudi obiski pri bioenergetiku niso rodili sadov. A to še ni bilo najhujše! Zaradi grdega videza kože sem se začela možu gnusiti.

Svojih čustev ne more več skrivati: obrača se mu celo želodec ob misli, da bi jedel, kar skuham. Ne dovoli, da se ga dotikam. Zavrača tudi hčerko, saj trdi, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo bolezen pojavila pri njej. Njegov molk ni prijeten. Žal je našel zaveznike pri mojih starših in bratu, ki ga v tem izražanju gnusa razumejo in tolažijo.
Nica


image_alt
Zapustil me je zaradi veganstva


Zadnje čase se mi pogosto dogaja, da me ob branju marsikaterega pisma boli srce. Sprašujem se, kako je mogoče, da je njihova vsebina iz leta v leto bolj kruta. Kje tičijo razlogi, da empatija ne izginja le iz družbe, v kateri živimo, vedno manj je je tudi v partnerstvih, med starši in otroki?

Takšnih žalostnih zgodb, kot je vaša, draga Nica, je veliko! Občutek imam, da je vse manj družin, v katerih bi se, ko se zgodijo hude reči, njeni člani še bolj zbližali med seboj. Kje so časi, ko so se ljudje v želji pomagati bližnjemu odrekli udob­ju, sebi, celo prihodnosti? Kljub vsemu še zmeraj upam in si močno želim, da vsaj v vašem primeru ni tako hudo, kot ste zapisali.

Zelo težko razumem, da zbledi ljubezen do partnerja zaradi zdrav­stvenih težav! Sploh, če so te, kot v vašem primeru, bolj lepotne narave. Kako je mogoče, da dobivate namesto podpore, ljubezni in pomoči le gnus in prezir? Kako je mogoče, da so čustva tako površna, plitka in upogljiva, da jih odpihne že nekaj zoprnih pikic, ki se pojavijo na telesu?

Pa bi vašemu (razvajenemu) partnerju še odpustila! Sprašujem se, zakaj vam ne stojijo ob strani starši. Za božjo voljo, saj ste njihov otrok! Kako ponižujoče, da brez slabe vesti pred vašimi očmi ločeno pomivajo jedilni pribor, ki ga uporabljate! Mar niso starši tisti, ki bi za otroka naredili vse, četudi gori voda? Raje bi se v tla vdrla kot komu od svojih naredila kaj podobnega.

Življenje v popolni družini, med ljudmi s popolnimi telesi, popolnim zunanjim videzom, popolnimi fotografijami sreče na instagramu, mora biti silno naporno. Rekla bi celo, da precej kruto. Zoprna bolezen, ki vam je ukradla otroške sanje, vam na srečo ni pustila travm.

Zanimivo se mi zdi, da ste bolezen sprejemali veliko bolj odgovorno kot vaša družina. Ob pomoči šolske psihologinje ste našli tudi poklic, ki vas zadovoljuje. Uspelo vam je, da ste, potem ko je bolezen, tako kot se je čudežno pojavila, tudi izginila, živeli neobremenjeno, živahno, zelo delovno. Izogibali ste se le težaškemu (umazanemu) delu, saj je bila koža na dlaneh zelo tanka in občutljiva.

Svojemu značaju, ki vam ne dovoljuje, da bi se vdali, se – tako pravite – vsak dan znova zahvaljujete, da ste zmogli preskakovati ovire. Prijetno sem bila presenečena, ko ste zapisali, da z lahkoto funkcionirate, če se morate za kaj boriti.
A to zadnje bržkone bolj velja za izzive v službi in na strokovnem področju kot za odnose s partnerjem, mar ne?

Njegov hlad in nerazumevanje vaših zdravstvenih težav sta vas zelo presenetila. Niste si mislili, da je lahko tudi takšen, brezčuten. Zaradi vas je postal obseden s čistočo zlasti svojih intim­nih delov telesa. Ko to vidite, vas srce še bolj boli. Sprašujete se, ali ga sploh poznate.

Z njim bi se radi pogovorili, da bi razumeli njegovo početje, a se vam izmika. Iz službe se vrača pozno, po svojih poteh odhaja že v zgodnjih jutranjih urah. S hčerko se komaj kdaj vidita, pa še takrat je ne vzame v naročje, kaj šele, da bi jo pocrkljal.
Pred časom sem že odgovarjala dekletu s podobnimi težavami, kot so vaše. Morda bo prebrala tole pisanje in bo z vami navezala stike? Lepo bi bilo, saj bi si lahko delili izkušnje, ki niso lahke.

Kljub vsemu, kar slišim in preberem, sem prepričana, da vsi le niso takšni, kot so ti, ki vas obdajajo. Nedavno je skočil v zakon znanec z neozdravljivim ekcemom, Judito, ki je bila tik pred ločitvijo, je huda bolezen (rak na črevesju) spet zbližala s partnerjem. Poznam kar nekaj družin, ki so se povezale in bližnjemu po prometni nesreči olajšale življenje.

Veliko upanja imam, da se bo tudi pri vas kaj spremenilo na bolje! Dobri zgledi, če jih le najdemo, vlečejo! Opozorite partnerja nanje! Bi skupaj obiskala vašega dermatologa, svetovalca za partnerske odnose? Ali pa bi se iskreno in odkrito pogovorila o vsem, kar vaju teži? Morda je vaša bolezen samo izgovor za kaj globljega, kar se mu mota po glavi? Morda je zaradi česa, kar skriva, tudi sam nezadovoljen? Morda noče v vaših očeh izpasti kot »luzer« in molči o težavah v službi? Razlogi so lahko takšni in drugačni, a dokler se o njih ne pogovorite, boste tavali v megli.

Spominjam se starih zakoncev, ki so mi pogosto dejali, da zadošča, če partnerja le pogledajo, pa vedo, kaj misli, čuti, kaj mu leži na srcu. Koliko se poznamo danes? Vprašanje, na katero marsikdo ne bi znal odgovoriti. Še enkrat poudarjam: pogosto se ljudje niti zavedamo ne, kako učinkovito zdravilo je pogovor! Izkoristite zanj prvo priložnost! Izpovejte se možu, kakor ste se v svojem pismu! Šele ko bodo vse karte na mizi, povedane vse zamolčane skrivnosti, boste lahko ukrepali. Molk, žal, ne vodi nikamor.

Komentarji: