Zdravljenje hišnih ljubljencev ni mačji kašelj
Veterina na razpotju
Odpri galerijo
Irina Lončar obišče živali tudi na domu.
Študenti, ki se v belih haljah še nerodno sukajo po veterinarski ambulanti, ne vedo, da bodo čez nekaj let delali v enem najbolj stresnih in depresivnih poklicev. Veterinarje danes nadpovprečno mučijo psihološke stiske, depresije, anksioznost, stres, izgorelost in pogosto mislijo celo na samomor. Vzrok takšnega stanja so radikalne spremembe v njihovi stroki, ugotavljajo tudi sami.
Spremembe v veterini so odraz novih pogledov na živali in njihove pravice. Revolucija v živalskem kraljestvu sicer ni nastala čez noč, že pred stoletji so jo netila vprašanja filozofov, koliko živali čutijo bolečino. In če jo čutijo, potem imajo tudi pravico, sta rekla že Kant in Locke, da jim je človek ne povzroča – po nepotrebnem. Na žalost je bil ta dostavek doslej razumljen v predvsem utilitarnem smislu, češ če je človeku kaj koristno, potem je to tudi potrebno. Zato je človek do pred kratkim na živali gledal le kot na koristne predmete, na veterinarje pa kot na čuvarje te koristnosti. Odnos človeka do živali je določala biblijska optika, ki je naravo – in z njo živali – podrejala človeku na milost in nemilost.
Zadnjih nekaj desetletij se ta vzvišeni odnos do živali umika ideji postspecizma, to je, da človek ni vzvišen nad naravo, ampak je le ena izmed živečih vrst. Ta ideja je v vsakodnevnem življenju radikalno spremenila tudi naš odnos do živali, vsaj do tistih, ki so bodisi v divjini na meji izumrtja, ali pa njim diametralno nasprotnih, to je hišnih ljubljenčkov, pravi antropologinja Karmen Šterk. Po njenem mnenju se je ta obrat zgodil zaradi vsesplošnega razočaranja nad (so)ljudmi, živali pa so »postale vzor vsega nekoč imanentno človeškega, simboli sočutja, poguma, navezanosti, zvestobe, pripadnosti, miline. Živali živijo z nami kot enakopravni družinski člani, so ključne za naš življenjski slog, z njimi se identificiramo, vodijo naše potrošniške in celo politične izbire.«
Živali, s katerimi si človek deli streho, danes služijo predvsem namenu, da so ljubljene, hkrati pa s tem postajajo središčna os družinskega življenja, pravi veterinarka Irina Lončar. V svoji praksi opaža, da postajajo hišne živali kot lepilo, ki drži družino skupaj, veterinarji pa vse bolj podobni pediatrom in tudi psihologom. »Ko pride človek z bolnim ljubljenčkom, si vzamem čas za resen pogovor, prav nič drugačen, kot če bi šlo za človeškega družinskega člana. Lastnik je pogosto v izjemnem stresu in včasih pride k meni celotna družina, ljudje pa po potrebi tudi izostanejo z dela.«
Veterinarji v razvitem svetu izvajajo zelo podobne storitve – v okviru denarnih možnosti –, kot jih zdravniki pri ljudeh. To je dobro videti v državah, kot je Združeno kraljestvo, kjer to omogoča prava industrija zavarovanj za hišne ljubljenčke, pripoveduje veterinarka, ki je doštudirala na londonskem Kraljevem veterinarskem kolidžu. »Zato veterinarjem ni treba kolebati med odločitvijo, ali napraviti ali opustiti zahteven operacijski postopek, ampak samo pretehtajo, ali je postopek etičen ali ne, kar pomeni, ali je v korist živali. To je izjemen preskok iz ne tako davnih časov, ko so žival ubili preprosto zato, ker se je postarala in ni mogla več tako hitro teči. V Londonu je na voljo celo helikopter, s katerim smo intervencijsko vozili živali v eno od glavnih živalskih bolnišnic v mestu.«
V Veliki Britaniji, ki je na področju živalskih pravic že stoletja vodilna država, je tudi veterinarska stroka vsestransko razvita, prav tako pa so velike obremenitve veterinarjev. V eni od tamkajšnjih raziskav so ugotavljali, da so najbolj obremenilne naslednje tri dejavnosti: evtanazija, zahteva lastnika po prekinitvi zdravljenja in zahteva lastnika po zdravljenju, ko to ni bilo več smiselno, pravi prof. dr. Alenka Dovč, specialistka za ptice, male sesalce in plazilce na ljubljanski veterinarski fakulteti.
Nadpovprečno obremenjenost veterinarjev ugotavljajo tudi v Španiji. Na lanskem veterinarskem kongresu na Slovaškem so predstavili študijo, v katero je bilo vključenih skoraj 1000 veterinarjev in je pokazala, da so španski veterinarji nadpovprečno depresivni. Izpostavili so predvsem tiste, ki se ukvarjajo s proučevanjem živalskega vedenja – njihov delavnik pač traja neprekinjeno –, toda zelo podobno je tudi z veterinarji za male in velike živali.
Ameriška raziskava iz leta 2015 je na podlagi ankete med 10 tisoč veterinarji, večinoma za male živali, odkrila še bolj porazno stanje: vsak četrti veterinar in celo vsaka tretja veterinarka sta žrtvi depresije, kar je skoraj dvakrat več, kot je povprečje, kar trikrat pogostejša kot povprečje pa je pri njih misel na samomor. Še več črnih misli oblega veterinarske kirurge, pri katerih je samomor kot vzrok smrti štirikrat pogostejši, kot je povprečje in, kar je zgovorno, celo dvakrat pogostejši kot pri drugih zdravstvenih delavcih.
Tako ekstremne podatke za ZDA si lahko razlagamo z izjemno tekmovalnostjo ameriške družbe, toda tudi pri nas stanje med veterinarskimi delavci ni bistveno drugačno. »Po naših ocenah bi bila situacija v Sloveniji lahko primerljiva s podatki iz ZDA, tako z vidika samomorilnosti kot resnih psihičnih težav pri veterinarjih,« pravi direktorica uprave veterinarske zbornice Slovenije Anita Kermavnar.
»Fizično so verjetno bolj obremenjeni veterinarji na terenu, čustveno pa smo obremenjeni vsi,« se strinja Anja Paternost, veterinarka iz Novega mesta. »Ko je lepo, je zelo lepo, ko postane hudo, je lahko zelo hudo. Paciente zdravimo dolga leta in se nanje in njihove lastnike tudi navežemo, med nami se stkejo pristni odnosi. Neuspehi ob zdravljenju so zato lahko precej obremenjujoči, obratno pa ozdravitev prinaša veliko veselja. Na voljo imamo čedalje več pripomočkov za diagnostiko, kar je odlično, veterinarska medicina se zelo razvija, po drugi strani pa si mora tako vsak izmed nas ves čas zelo širiti znanje, saj ni prostora za napake. Z novim znanjem živalim podaljšujemo življenjsko dobo, pričakovanja lastnikov pa se s tem povečujejo. Sama se zavzemam za to, da se potrudimo za vsakega pacienta, nikoli ne obupamo, je pa to na trenutke lahko obremenjujoče. Obremenitve prinaša tudi dežurstvo, ki ga mora opravljati tako rekoč vsak veterinar.«
Veterinarska stroka se je v zadnjih letih dramatično spremenila v več pogledih in eden izmed njih je tudi feminizacija poklica, ki so jo omogočili instrumenti in postopki dela, zaradi katerih je postala fizična moč nepomembna. Lepota dela z živalmi je tako začela pritegovati tudi čuteče predstavnice ženskega spola. Toda visoke stopnje depresivnosti in samomorilnosti ne gre pripisati tej spremembi, ampak predvsem čezmernemu, izčrpavajočemu delu. To poteka z roko v roki z visokim občutkom odgovornosti, ob hkrati veliko nižjem plačilu, kot ga prejemajo zdravniki – in lahki dostopnosti priročnih samomorilnih sredstev.
»Ljudje so čedalje bolj dojemljivi za živali. S hišnimi ljubljenci razvijejo veliko globlji odnos, kot so ga nekoč, zaradi česar včasih čustveno trpijo. Dandanes nekateri zaradi izgube hišnega ljubljenca poiščejo pomoč psihologa. Seveda najdemo tudi v današnjem času nestrpnost do posamezne vrste; pomislimo na odnos do mestnih golobov in prostoživečih mačk. Toda tudi odnos do divjih živali se med ljudmi spreminja. Deloma gre to pripisati izobraževanju v šolah, javnih medijih. Zaradi pristnejšega odnosa do živali se je spremenil tudi odnos do veterinarjev. Postali smo zavezniki med lastnikom in pacientom. Odnosi so bolj poglobljeni, najdemo tudi primere, ko skupaj rešujemo življenja. Za primer naj navedem zatočišče, kjer najdejo svoj dom zaščitene vrste živali,« pravi profesorica Alenka Dovč.
Ob tem poudarja, da sta se hkrati močno izboljšala odnos in skrb za proizvodne živali. Pri veterinarski zbornici so lani ustanovili Sekcijo za dobrobit živali, pripravljajo mednarodne delavnice na temo dobrobiti živali in etike. Spreminja se tudi zakonodaja; prav zdaj je v obravnavi predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali.
Tudi veterinarka Tina Rošker iz Ljubljane opaža na splošno večjo občutljivost za dobrobit živali. Pri svojem delu se, pravi, srečuje samo z lastniki, ki so že zdavnaj zavrgli miselnost, da pes sodi na verigo in da mačka sama poskrbi zase. V njeno ambulanto prihajajo ljudje, ki so jim male živali spremljevalci, družinski člani, prijatelji in včasih skoraj otroci. »Pomenijo jim ogromno in zanje želijo najboljše. Mi veterinarji moramo ugotoviti, kaj je z njimi narobe, in jim ponuditi ustrezno zdravljenje. Danes za male hišne živali uporabljamo povsem enako opremo, nabor zdravil in diagnostiko kot za ljudi. Drugače je le to, da nam živali ne morejo povedati, kaj jih boli. Prijatelj z medicine mi je rekel, da smo kot pediatri.«
Obseg zahtevanega znanja pri veterinarjih je zelo širok, zato morajo, če hočejo biti res dobri, veliko vlagati v izobraževanje. Tudi če se specializirajo, morajo poznati osnovna cepiva, znati anestezirati žival, poznati velik nabor pasem psov... »Tukaj se mi zdi, da so zdravniki v prednosti. Kar pa je drugače, se mi zdi to, da veterinarji večinoma svoje delo opravljamo res s srcem. In z veliko ljubeznijo do živali. Brez tega ta poklic, vsaj pri malih živalih, ni mogoč,« pravi Roškerjeva.
Velikokrat veterinar ob težavah, ki jih ima žival, spozna tudi lastnika, njegovo družino in njihove tegobe, bolezni, izgube, težave z otroki, pa tudi prijetne stvari, utrinke s potovanj in uspehe, pripoveduje Tina Rošker. »Starejši par potuje po svetu z mačkom. Naučila sta ga nošenja oprtnice in hoje na povodcu in v Maroku so bili prava atrakcija. Mislim, da moramo znati prisluhniti lastnikom in si vzeti čas zanje. Predvsem pa moramo razumeti njihov strah in skrb za živalco, ki si sama ne more pomagati. Izguba psa, mačke, pa tudi kunca, papagaja in drugih ljubljenčkov boli enako kot izguba bližnjega sorodnika. Poskusimo ohraniti trezno glavo in zavedanje, da so živali z nami krajši čas, čeprav ni zaradi tega slovo nič lažje. Mislim, da nam v času, ko so z nami, dajo ogromno.«
V teh novih okoliščinah je veterinarska medicina s svojim preživetim predmetnim odnosom do živali vsaj nezadostna, saj ne upošteva mnogoterih novih vlog, ki jih imajo živali v življenju ljudi – če že moramo ohranjati to referenco, pravi antropologinja Karmen Šter. Razpotje, na katerem se je znašla veterina, je veterinar Demitrij Osterman poimenoval kar shizofreno. Na portalu mojpes.net je zapisal: »Pri nekaterih predmetih (na fakulteti) se delajo, kot da so na medicini in da živali nimajo cene, pri drugih pa, kot da so živali stvari. Študent z veliko muke poskuša to spraviti na skupni imenovalec, poskuša zapopasti diferenciacijo, ki nima etične, ampak čisto praktično podlago. Torej, po pameti mu mora postati jasno, da se določeni problemi pač ne zdravijo, in kar je še huje, da se zdravi samo tam in takrat, ko to zahteva in dovoli lastnik.«
»Kolega Demitrij Osterman ima še kako prav, ko pravi, da je malo tako težkih bremen za človekovo dušo kot razcepljenost moralno-etičnega ideala. Človek nezavedno teži h konsistenci in zaokroženosti smisla, to mu daje moč. Ti etični ideali pa so glavni razlog za skrb vzbujajoč problem, ki nastaja v naši stroki,« se strinja profesorica Alenka Dovč.
Spremembe v veterini so odraz novih pogledov na živali in njihove pravice. Revolucija v živalskem kraljestvu sicer ni nastala čez noč, že pred stoletji so jo netila vprašanja filozofov, koliko živali čutijo bolečino. In če jo čutijo, potem imajo tudi pravico, sta rekla že Kant in Locke, da jim je človek ne povzroča – po nepotrebnem. Na žalost je bil ta dostavek doslej razumljen v predvsem utilitarnem smislu, češ če je človeku kaj koristno, potem je to tudi potrebno. Zato je človek do pred kratkim na živali gledal le kot na koristne predmete, na veterinarje pa kot na čuvarje te koristnosti. Odnos človeka do živali je določala biblijska optika, ki je naravo – in z njo živali – podrejala človeku na milost in nemilost.
Osamljeni človek
Zadnjih nekaj desetletij se ta vzvišeni odnos do živali umika ideji postspecizma, to je, da človek ni vzvišen nad naravo, ampak je le ena izmed živečih vrst. Ta ideja je v vsakodnevnem življenju radikalno spremenila tudi naš odnos do živali, vsaj do tistih, ki so bodisi v divjini na meji izumrtja, ali pa njim diametralno nasprotnih, to je hišnih ljubljenčkov, pravi antropologinja Karmen Šterk. Po njenem mnenju se je ta obrat zgodil zaradi vsesplošnega razočaranja nad (so)ljudmi, živali pa so »postale vzor vsega nekoč imanentno človeškega, simboli sočutja, poguma, navezanosti, zvestobe, pripadnosti, miline. Živali živijo z nami kot enakopravni družinski člani, so ključne za naš življenjski slog, z njimi se identificiramo, vodijo naše potrošniške in celo politične izbire.«
Živali, s katerimi si človek deli streho, danes služijo predvsem namenu, da so ljubljene, hkrati pa s tem postajajo središčna os družinskega življenja, pravi veterinarka Irina Lončar. V svoji praksi opaža, da postajajo hišne živali kot lepilo, ki drži družino skupaj, veterinarji pa vse bolj podobni pediatrom in tudi psihologom. »Ko pride človek z bolnim ljubljenčkom, si vzamem čas za resen pogovor, prav nič drugačen, kot če bi šlo za človeškega družinskega člana. Lastnik je pogosto v izjemnem stresu in včasih pride k meni celotna družina, ljudje pa po potrebi tudi izostanejo z dela.«
Veterinarji v razvitem svetu izvajajo zelo podobne storitve – v okviru denarnih možnosti –, kot jih zdravniki pri ljudeh. To je dobro videti v državah, kot je Združeno kraljestvo, kjer to omogoča prava industrija zavarovanj za hišne ljubljenčke, pripoveduje veterinarka, ki je doštudirala na londonskem Kraljevem veterinarskem kolidžu. »Zato veterinarjem ni treba kolebati med odločitvijo, ali napraviti ali opustiti zahteven operacijski postopek, ampak samo pretehtajo, ali je postopek etičen ali ne, kar pomeni, ali je v korist živali. To je izjemen preskok iz ne tako davnih časov, ko so žival ubili preprosto zato, ker se je postarala in ni mogla več tako hitro teči. V Londonu je na voljo celo helikopter, s katerim smo intervencijsko vozili živali v eno od glavnih živalskih bolnišnic v mestu.«
Evtanazija veterinarja boli
V Veliki Britaniji, ki je na področju živalskih pravic že stoletja vodilna država, je tudi veterinarska stroka vsestransko razvita, prav tako pa so velike obremenitve veterinarjev. V eni od tamkajšnjih raziskav so ugotavljali, da so najbolj obremenilne naslednje tri dejavnosti: evtanazija, zahteva lastnika po prekinitvi zdravljenja in zahteva lastnika po zdravljenju, ko to ni bilo več smiselno, pravi prof. dr. Alenka Dovč, specialistka za ptice, male sesalce in plazilce na ljubljanski veterinarski fakulteti.
Nadpovprečno obremenjenost veterinarjev ugotavljajo tudi v Španiji. Na lanskem veterinarskem kongresu na Slovaškem so predstavili študijo, v katero je bilo vključenih skoraj 1000 veterinarjev in je pokazala, da so španski veterinarji nadpovprečno depresivni. Izpostavili so predvsem tiste, ki se ukvarjajo s proučevanjem živalskega vedenja – njihov delavnik pač traja neprekinjeno –, toda zelo podobno je tudi z veterinarji za male in velike živali.
Ameriška raziskava iz leta 2015 je na podlagi ankete med 10 tisoč veterinarji, večinoma za male živali, odkrila še bolj porazno stanje: vsak četrti veterinar in celo vsaka tretja veterinarka sta žrtvi depresije, kar je skoraj dvakrat več, kot je povprečje, kar trikrat pogostejša kot povprečje pa je pri njih misel na samomor. Še več črnih misli oblega veterinarske kirurge, pri katerih je samomor kot vzrok smrti štirikrat pogostejši, kot je povprečje in, kar je zgovorno, celo dvakrat pogostejši kot pri drugih zdravstvenih delavcih.
Tako ekstremne podatke za ZDA si lahko razlagamo z izjemno tekmovalnostjo ameriške družbe, toda tudi pri nas stanje med veterinarskimi delavci ni bistveno drugačno. »Po naših ocenah bi bila situacija v Sloveniji lahko primerljiva s podatki iz ZDA, tako z vidika samomorilnosti kot resnih psihičnih težav pri veterinarjih,« pravi direktorica uprave veterinarske zbornice Slovenije Anita Kermavnar.
»Fizično so verjetno bolj obremenjeni veterinarji na terenu, čustveno pa smo obremenjeni vsi,« se strinja Anja Paternost, veterinarka iz Novega mesta. »Ko je lepo, je zelo lepo, ko postane hudo, je lahko zelo hudo. Paciente zdravimo dolga leta in se nanje in njihove lastnike tudi navežemo, med nami se stkejo pristni odnosi. Neuspehi ob zdravljenju so zato lahko precej obremenjujoči, obratno pa ozdravitev prinaša veliko veselja. Na voljo imamo čedalje več pripomočkov za diagnostiko, kar je odlično, veterinarska medicina se zelo razvija, po drugi strani pa si mora tako vsak izmed nas ves čas zelo širiti znanje, saj ni prostora za napake. Z novim znanjem živalim podaljšujemo življenjsko dobo, pričakovanja lastnikov pa se s tem povečujejo. Sama se zavzemam za to, da se potrudimo za vsakega pacienta, nikoli ne obupamo, je pa to na trenutke lahko obremenjujoče. Obremenitve prinaša tudi dežurstvo, ki ga mora opravljati tako rekoč vsak veterinar.«
Pristnejši odnos do živali
Veterinarska stroka se je v zadnjih letih dramatično spremenila v več pogledih in eden izmed njih je tudi feminizacija poklica, ki so jo omogočili instrumenti in postopki dela, zaradi katerih je postala fizična moč nepomembna. Lepota dela z živalmi je tako začela pritegovati tudi čuteče predstavnice ženskega spola. Toda visoke stopnje depresivnosti in samomorilnosti ne gre pripisati tej spremembi, ampak predvsem čezmernemu, izčrpavajočemu delu. To poteka z roko v roki z visokim občutkom odgovornosti, ob hkrati veliko nižjem plačilu, kot ga prejemajo zdravniki – in lahki dostopnosti priročnih samomorilnih sredstev.
»Ljudje so čedalje bolj dojemljivi za živali. S hišnimi ljubljenci razvijejo veliko globlji odnos, kot so ga nekoč, zaradi česar včasih čustveno trpijo. Dandanes nekateri zaradi izgube hišnega ljubljenca poiščejo pomoč psihologa. Seveda najdemo tudi v današnjem času nestrpnost do posamezne vrste; pomislimo na odnos do mestnih golobov in prostoživečih mačk. Toda tudi odnos do divjih živali se med ljudmi spreminja. Deloma gre to pripisati izobraževanju v šolah, javnih medijih. Zaradi pristnejšega odnosa do živali se je spremenil tudi odnos do veterinarjev. Postali smo zavezniki med lastnikom in pacientom. Odnosi so bolj poglobljeni, najdemo tudi primere, ko skupaj rešujemo življenja. Za primer naj navedem zatočišče, kjer najdejo svoj dom zaščitene vrste živali,« pravi profesorica Alenka Dovč.
Ob tem poudarja, da sta se hkrati močno izboljšala odnos in skrb za proizvodne živali. Pri veterinarski zbornici so lani ustanovili Sekcijo za dobrobit živali, pripravljajo mednarodne delavnice na temo dobrobiti živali in etike. Spreminja se tudi zakonodaja; prav zdaj je v obravnavi predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali.
Tudi veterinarka Tina Rošker iz Ljubljane opaža na splošno večjo občutljivost za dobrobit živali. Pri svojem delu se, pravi, srečuje samo z lastniki, ki so že zdavnaj zavrgli miselnost, da pes sodi na verigo in da mačka sama poskrbi zase. V njeno ambulanto prihajajo ljudje, ki so jim male živali spremljevalci, družinski člani, prijatelji in včasih skoraj otroci. »Pomenijo jim ogromno in zanje želijo najboljše. Mi veterinarji moramo ugotoviti, kaj je z njimi narobe, in jim ponuditi ustrezno zdravljenje. Danes za male hišne živali uporabljamo povsem enako opremo, nabor zdravil in diagnostiko kot za ljudi. Drugače je le to, da nam živali ne morejo povedati, kaj jih boli. Prijatelj z medicine mi je rekel, da smo kot pediatri.«
Delajo s srcem
Obseg zahtevanega znanja pri veterinarjih je zelo širok, zato morajo, če hočejo biti res dobri, veliko vlagati v izobraževanje. Tudi če se specializirajo, morajo poznati osnovna cepiva, znati anestezirati žival, poznati velik nabor pasem psov... »Tukaj se mi zdi, da so zdravniki v prednosti. Kar pa je drugače, se mi zdi to, da veterinarji večinoma svoje delo opravljamo res s srcem. In z veliko ljubeznijo do živali. Brez tega ta poklic, vsaj pri malih živalih, ni mogoč,« pravi Roškerjeva.
Velikokrat veterinar ob težavah, ki jih ima žival, spozna tudi lastnika, njegovo družino in njihove tegobe, bolezni, izgube, težave z otroki, pa tudi prijetne stvari, utrinke s potovanj in uspehe, pripoveduje Tina Rošker. »Starejši par potuje po svetu z mačkom. Naučila sta ga nošenja oprtnice in hoje na povodcu in v Maroku so bili prava atrakcija. Mislim, da moramo znati prisluhniti lastnikom in si vzeti čas zanje. Predvsem pa moramo razumeti njihov strah in skrb za živalco, ki si sama ne more pomagati. Izguba psa, mačke, pa tudi kunca, papagaja in drugih ljubljenčkov boli enako kot izguba bližnjega sorodnika. Poskusimo ohraniti trezno glavo in zavedanje, da so živali z nami krajši čas, čeprav ni zaradi tega slovo nič lažje. Mislim, da nam v času, ko so z nami, dajo ogromno.«
V teh novih okoliščinah je veterinarska medicina s svojim preživetim predmetnim odnosom do živali vsaj nezadostna, saj ne upošteva mnogoterih novih vlog, ki jih imajo živali v življenju ljudi – če že moramo ohranjati to referenco, pravi antropologinja Karmen Šter. Razpotje, na katerem se je znašla veterina, je veterinar Demitrij Osterman poimenoval kar shizofreno. Na portalu mojpes.net je zapisal: »Pri nekaterih predmetih (na fakulteti) se delajo, kot da so na medicini in da živali nimajo cene, pri drugih pa, kot da so živali stvari. Študent z veliko muke poskuša to spraviti na skupni imenovalec, poskuša zapopasti diferenciacijo, ki nima etične, ampak čisto praktično podlago. Torej, po pameti mu mora postati jasno, da se določeni problemi pač ne zdravijo, in kar je še huje, da se zdravi samo tam in takrat, ko to zahteva in dovoli lastnik.«
»Kolega Demitrij Osterman ima še kako prav, ko pravi, da je malo tako težkih bremen za človekovo dušo kot razcepljenost moralno-etičnega ideala. Človek nezavedno teži h konsistenci in zaokroženosti smisla, to mu daje moč. Ti etični ideali pa so glavni razlog za skrb vzbujajoč problem, ki nastaja v naši stroki,« se strinja profesorica Alenka Dovč.
