Plaz zasul hlev, teliček še včeraj jokal
Apokalipsa – to je najboljši opis tega, kar se je zgodilo v občini Luče. V zaselku Struge je odneslo dele hiš, jih nagnilo, zasulo, nekatere zdaj stojijo na otoku. Savinja si je namreč cesto vzela za še eno strugo. Nad Strugami pa nove tragedije zaradi plazov. Eden je odnesel tri hiše, tudi mladi družini, drugi pokopal hlev. Osem krav je takoj poginilo, povsem zasuti teliček je še včeraj jokal. Do njega ne morejo, ker tja ne morejo spraviti mehanizacije.
Nekaj kilometrov za Ljubnim ob Savinji državne ceste ni več. Do Strug smo prišli po stranskih cestah, ki so jih zasilno usposobili. To je zaselek, ki je v petkovem zgodnjem jutru doživel sodni dan. Hišo Borisa Zamernika je v celoti zasulo. Tudi zgornje nadstropje. Z ženo sta se zbudila ob treh zjutraj, ko se je začelo valiti kamenje. Zbudila sta otroke in mater, ki živi v spodnjem nadstropju, da bi se pripravila na odhod. Nihče ni pričakoval, da se bo zgodilo tako hitro. Zamernik je družino odpeljal višje h gostilni, nato se je vrnil po mater, a ni mogel več do nje: »Potok, ki teče tu, je čisto majhen, takrat pa je bilo vode toliko, da nisem več mogel do hiše. Drla je in mama je ostala ujeta v hiši. Šest ur se je v vodi držala za cevi centralne. Stara je 65 let. Ne vem, kaj da človeku tako moč, da to zdrži.«
Mamo so rešili, ko je voda toliko upadla, da so lahko prišli do nje. Odpeljali so jo v bolnišnico. Ostali so brez doma, vse je še zasuto. Tudi en avto. Zamernik se zlomi, ko pokaže na enega največjih kupov: »Tam je zasulo psa. Lepega lovskega psa. Super pes …« Ne ve, kaj bodo storili: »Drugič nas je zasulo, ampak leta 1990 precej manj. Takrat je bilo zasuto samo spodaj, zdaj pa skoraj meter in pol tudi v zgornjem nadstropju. Ne vem, ali ima smisel biti tu, ker je lahko čez pet, deset let ista zgodba. Imeli smo zavarovano, ampak so mi prav včeraj povedali, da lahko za poplavo dobim 10.000 evrov. Človek ne ve, kaj bi naredil.«
Po poplavi plazovi
Malce višje je gostilna, kjer je zdaj zbirni center. Imajo vodo in hrano. Kot pove Franc Kosmač, so prišli šele včeraj, ker prej ni bilo vode in elektrike. Njegova snaha ne zmore govoriti. Gleda hiše, ki so zdaj na otoku, Savinja si je še eno strugo vzela tam, kjer je bila prej državna cesta. Ena hiša visi v strugo, druge hiše manjka polovica, ena je povsem nagnjena. V joku se spominja reševanja: »Na liste so pisali, naj jih rešimo. Na strehah so bili. Z otroki. Pa nič ne moreš.« Solze nemoči in obupa stečejo same od sebe.
Lučki župan Klavdij Strmčnik je povedal, da je ključno, da strugo spravijo nazaj na njeno mesto: »Ob strani so že zasipali cesto, zdaj pa dva bagra zakopavata strugo, da bo spet tekla tam, kjer je prej.« Kaj bo s Strugami potem, ne ve nihče. »Eni bi tu ostali, drugi ne. Jutri pride statik, da pregleda hiše, ki so zdaj na otoku, in hišo, ki je bila v celoti zasuta. Potem bomo videli. Danes hodi naokoli geolog, ker so po poplavi prišli plazovi,« je dejal Strmčnik.
Eden izmed njih, dolg 550 metrov, je odnesel tri hiše. Kmetijo je prestavilo za 50 metrov, uničenih je več tamkajšnjih cest, zato sta kmetiji na vrhu povsem odrezani od sveta in bosta še dolgo. Do tja morajo povsem na novo speljati cesto. Nato se tudi župan zlomi: »Možakarja so nekaj minut, preden je potegnil plaz, rešili iz hiše. Mlada družina z enim otrokom je hvala bogu rešena, hiša je šla. Tu so čisto na novo kupili hišo, en dan so bili formalni lastniki …« Za zdaj so pri sorodnikih, poskušali jim bodo čim prej ponuditi nastanitev v katerem od apartmajev.
Uničene sanje
Plaz je uničil sanje še ene družine. Marjeta in Dani Fale sta se v petek najprej borila z vodo. Drla je iz treh strani. Pravita, da so bile tri Savinje. Najprej sta reševala hišo, potem sta hitela k Marjetinemu očetu in reševala njegovo hišo, naplavin je bilo že ogromno. Potem sta reševala hlev, v katerem je bilo osem glav živine in enomesečni teliček. Ko sta zasilno očistila, sta nameravala krave pomolsti, potem pa sta opazila, da so vse tri »reke« naenkrat usahnile. Vode ni bilo nikjer več, nato pa je začelo pokati. Padale so smreke, kotalilo se je kamenje. Vse je šlo naravnost nad hlev.
»Vse se je podiralo. Kot domine. Tam smo imeli traktorje. Vse, kar sva imela, sva imela na hlevu, in vse je šlo. Vse sva vložila v ta hlev, da bi se lahko tudi s turizmom ukvarjala,« pove Marjeta. Gmota, ki se je vlekla s hriba, je hlev premaknila za deset metrov, hkrati pa je odtrgalo ploščo hleva, joče Marjeta: »Padla je na krave. Takoj so nehale jokati. Prej so se drle, potem je naenkrat vse utihnilo. Teliček je bil v boksu posebej in tam je plošča očitno zdržala.« Teliček je včeraj še vedno jokal. Zasut. Še vedno so zasute tudi poginule krave. Do njih ne morejo.
Župan Strmčnik je povedal, da so telička že hoteli rešiti z bagrom, a je teren tako mehek, da se vse ugreza. Potrebovali bi goseničarja, ki pa ga ne morejo spraviti v Luče. Helikopter ne more pristati, je dejal župan in dodal: »Bager preko Solčave ne more. Treba ga je peljati na prikolici, te pa po serpentinah ne moremo spraviti.« Prav infrastruktura, torej ponovna vzpostavitev cest, bo za pomoč tem krajem ključna. Vprašanje, kje zdaj najti upanje. »Sanje so uničene. Včasih sva tu pri hlevu sedela. Svečke sva si prižgala, čaj pila, krave pomolzla. Kadar koli sva prišla od kod domov, so naju krave slišale in naju začele klicati,« hlipa Marjeta Fale. Hiša njenega očeta je še vedno polna vode, ne vedo, ali jo bodo sploh lahko še rešili. Mama je v bolnišnici: »Boljše, da je tako. Sploh si ji ne upam povedati.« Besed zmanjka. Ostaja oglušujoča tišina.
