Vodnik za preživetje človeštva
Če ne bomo ukrepali, bo povečevanje neenakosti v prihodnjih 50 letih vodilo v vse bolj disfunkcionalne družbe, v katerih bo sodelovanje pri reševanju eksistencialnih groženj, kakršne so podnebne spremembe, vse težje, sporočajo avtorji analize v knjigi Zemlja za vse: vodnik za preživetje človeštva (Earth for All: A Survival Guide for Humanity). Toda globalni dvig temperature je mogoče zadržati pod dvema stopinjama Celzija glede na obdobje pred industrijsko revolucijo in izkoreniniti revščino do polovice tega stoletja – če bomo izvedli pet »izjemnih preobratov«, ki bodo prekinili tok trenutnih trendov.
»Stojimo na robu klifa,« je izredne razmere, v katerih se je znašlo človeštvo, ponazoril Jorgen Randers, eden od šestih avtorjev knjige in soavtor poročila za Rimski klub Meje rasti (The Limits to Growth), objavljenega pred 50 leti. »V naslednjih 50 letih bo trenutni ekonomski sistem povečal družbena trenja in zmanjšal blaginjo. Že danes lahko vidimo, kako neenakost destabilizira ljudi in planet,« je izjavil soavtor prelomnega poročila iz leta 1972, ki je ovrglo tezo, da je ključ napredka človeške civilizacije neomejena rast svetovnega gospodarstva.
»Če se ne bomo izjemno potrudili, se bodo razmere bistveno poslabšale. Sejemo semena regionalnega razpada. Družbe ustvarjajo začarane kroge, v katerih vse večja trenja, ki jih intenzivira podnebni zlom, vodijo v padec zaupanja. To prinaša tveganja za eksplozivno kombinacijo ekstremne politične destabilizacije in gospodarske stagnacije v času, ko moramo storiti vse, da se izognemo podnebnim katastrofam.«
Dva scenarija razvoja do 2100 glede na odločitve v tem desetletju.
Dvig temperature je mogoče zadržati pod dvema stopinjama s petimi ukrepi.
Za uveljavitev ukrepov bi potrebovali 2–4 odstotke BDP na leto.
Knjiga Zemlja za vse, ki bo izšla septembra v več jezikih, je rezultat dveletnega raziskovalnega projekta, pri katerem so sodelovali vodilni znanstveniki, ekonomski misleci in ekipa strokovnjakov za računalniško modeliranje sistemske dinamike. Proučili so dva scenarija razvoja prebivalstva, gospodarstva, porabe virov, onesnaževanja, blaginje in družbenih trenj, ki bi lahko spremenila življenje v tem stoletju glede na odločitve, ki jih bomo sprejeli v tem desetletju. Scenarija se začneta leta 1980 in končata leta 2100.
Brez ukrepanja leta 2050 za 40 odstotkov manjša blaginja
Po scenariju Premalo, prepozno (Too Little, Too Late) svet nadaljuje z ekonomskimi politikami iz zadnjih 40 let. BDP še naprej raste, a se družbena neenakost ekstremno poveča in ustvari trenja znotraj držav in med njimi. Politične razprtije in pomanjkanje zaupanja vse bolj otežujejo reševanje podnebnih in ekoloških tveganj. Globalne temperature do konca stoletja narastejo za okoli 2,5 stopinje Celzija, torej čez mejo, začrtano s pariškim podnebnim dogovorom. Najbolj ekstremne razmere so v najrevnejših državah.
Po tem scenariju bo ob koncu stoletja okoli dve milijardi prebivalcev živelo na območjih, ki so na meji sprejemljivosti za človeško bivanje. A ne le v najrevnejših državah, vse države bodo trpele zaradi izmenjujočih se ekstremov – vročine, suše, izpada pridelka in poplav. Če bo svet nadaljeval po tej poti, se bo globalna blaginja zmanjšala za povprečno 40 odstotkov do leta 2050 v primerjavi z današnjim stanjem, to velja tudi za bogate države. Na svetu bo po modelnih izračunih takrat okoli devet milijard prebivalcev. Ekstremno lakoto pa bomo po tem scenariju izkoreninili šele leta 2100.
Preobrati na petih področjih
Rešitev pa ponuja scenarij Velikanskega skoka (Giant Leap). Avtorji knjige trdijo, da je že do leta 2050 mogoče stabilizirati dvig temperature na raven pred industrijskim obdobjem, velikost prebivalstva pod devetimi milijardami, zmanjšati porabo materialov in izkoreniniti ekstremno revščino.
A za to bi morale družbe takoj izvesti preobrate na petih področjih: končati revščino s pomočjo reforme mednarodnega finančnega sistema (s tem bi iz revščine rešili tri do štiri milijarde ljudi); odpraviti ekstremno neenakost z zagotovilom, da najbogatejših deset odstotkov prebivalstva ne bi imelo več kot 40 odstotkov svetovnega bogastva (zdaj 50 odstotkov). Ženske je treba opolnomočiti v tej meri, da bi do leta 2050 dosegli enakost spolov. Prehranski sistem je treba spremeniti tako, da bo zagotavljal zdravo hrano za ljudi in planet. Prehod na čisto energijo pa bi moral zagotoviti ničelne neto emisije do 2050.
»Med stotinami potencialnih rešitev smo našli pet medsebojno povezanih obratov, ki predstavljajo najenostavnejše in najbolj učinkovite rešitve, ki jih moramo začeti izvajati že v tem desetletju, da bomo zgradili gospodarstva, ki bodo do okoli leta 2050 delovala znotraj planetarnih meja,« je izjavil direktor Inštituta za raziskave podnebnih vplivov v Potsdamu Johan Rockström, eden od avtorjev knjige.
Avtorica Sandrine Dixson-Declève je nadaljevala: »Državljani po vsem svetu se zavedajo, da potrebujemo novo paradigmo. Ocenjujemo, da so investicije, potrebne za to spremembo, majhne, zgolj dva do štiri odstotke BDP na leto. To je manj od trenutnih letnih subvencij industriji fosilnih goriv. Ta denar si lahko zlahka privoščimo in ustvaril bo na milijone delovnih mest. Manjka pa koalicija politikov, ki je pripravljena to uresničiti.«
Owen Gaffney, avtor in analitik v raziskovalnem središču Stockholm Resilience Centre meni, da bi denar, ki ga potrebujemo za izvajanje Velikanskega skoka, lahko dobili od najbogatejših s progresivno obdavčitvijo, ki bi vključevala tudi davek na bogastvo. »Te rešitve bi pomagale tudi prerazporediti bogastvo, kar bo zmanjšalo polarizacijo in povrnilo zaupanje in legitimnost vlad, ki sta potrebna za takšne velikanske skoke,« je dejal Gaffney.
Avtorji knjige predlagajo tudi finančno inovacijo, državljanski sklad, iz katerega bi prerazporejali skupno globalno bogastvo vsem ljudem v obliki univerzalne temeljne dividende. S tem denarjem bi reševali neenakost, zmanjševali toplogredne izpuste in zagotavljali varnostno mrežo za najbolj ranljive v obdobjih gospodarskih šokov.
Avtorji pa ne ostajajo le pri knjižnih ambicijah. Pod okriljem Rimskega kluba, Inštituta za raziskave podnebnih vplivov v Potsdamu, Stockholm Resilience Centra in Norveške poslovne šole so ustanovili gibanje Earth4All. V letošnjem in prihodnjem letu bo organiziralo serijo dogodkov in državljanskih skupščin, na katerih bodo lahko »običajni« ljudje vladam predlagali ukrepe za doseganje večje enakopravnosti.
