Zdaj ne gre več le za mlade, ampak za vse ljudi
Amnesty International Slovenija je nacionalno priznanje Ambasador vesti podelila gibanju Mladi za podnebno pravičnost.
Odpri galerijo
FOTO: Uroš Hočevar
Organizacija Amnesty International je priznanje ambasador vesti, ki sta ga dobila tudi Nelson Mandela in Malala Jusafzaj, letos podelila podnebni aktivistki Greti Thunberg in gibanju Petki za prihodnost, ki opominjata, da »imamo vsi vlogo pri zaščiti človekovih pravic pred podnebno katastrofo«. Slovenska veja organizacije pa bo nacionalno priznanje ambasador vesti podelila gibanju Mladi za podnebno pravičnost, ki pri nas izvajajo aktivnosti Petkov za prihodnost. Za 27. september napovedujejo nov, še množičnejši podnebni protest. Pridružujejo se mu tudi delavke in delavci.
»Ob prvem protestu 15. marca je na ulice šlo 12.000 mladih po vsej Sloveniji. Pri naslednjem bomo mobilizirali vse družbene skupine; povezujemo se s sindikati, upokojenci, Rdečim križem in številnimi drugimi organizacijami in akterji, da bi dosegli spremembe. Gre za generalno stavko: za en dan bomo odvzeli podporo sistemu, ki nas pelje v pogubo. Zdaj ne gre več le za mlade, ampak za vse,« pravi Primož Turnšek, eden od nekaj sto mladih članov gibanja. Pri pogovoru so sodelovali še Žana Radivo, Primož Ribarič, Tim Gregorčič, Elena Lunder in Evan Rodi.
Turnšek: Potrditev, da gredo naša prizadevanja v pravo smer. Tega sicer ne delamo zaradi nagrad, imamo jasne načrte, kaj hočemo doseči.
Radivo: Nismo samo mladi, ampak ljudje različnih generacij, iz različnih okolij, ki nam ni vseeno, kaj se dogaja z našim okoljem in planetom. Ni nam prav, da se nas ne posluša, da se ne posluša znanstvenikov, ki opozarjajo na podnebne spremembe, in se ne upošteva njihovih predlogov. Namesto tega se odločevalci del časa pretvarjajo, da to ni težava, del časa pa, da ni dovolj denarja za njeno reševanje.
Turnšek: Znanstveni konsenz o podnebnih spremembah je tako širok, da o njih lahko govorimo kot o potrjenem dejstvu. Že zdaj imamo težave, v prihodnosti se bodo samo še stopnjevale. Civilizacija, kot jo poznamo danes, se zaradi podnebnih sprememb lahko spremeni. Najbolj prav bi bilo, da se tem razmeram začnemo prilagajati in reševati težave, ne le zaradi ljudi, temveč tudi narave same. Smo sredi šestega množičnega izumiranja vrst – ne ogrožamo le svojega obstoja, temveč obstoj številnih vrst živali, rastlin in drugih organizmov.
Gregorčič: Ogromno. Za stanje podnebja so krive tiste države, ki za zdaj še najšibkeje občutijo posledice podnebne krize. Najrevnejše države so najmanj krive, da imamo danes v ozračju toliko antropogenih toplogrednih plinov, a posledice najbolj občutijo v obliki poplav, suš, pomanjkanja pitne vode in hrane. Najpremožnejše države in podjetja bi se morale tudi finančno najbolj odzvati na reševanje podnebne krize.
Ribarič: V zvezi s podnebno pravičnostjo je treba razmišljati o prihodnjem razvoju sveta. Najranljivejše so države »tretjega sveta«, po drugi strani imajo tudi prebivalci teh držav pravico do razvoja. Vprašanje je, koliko bo to stalo. Pri izračunih bomo morali biti pozorni, da bo šel razvoj v smeri sonaravnosti in okoljske sprejemljivosti.
Gregorčič: Osebno mislim, da vplivajo. Gibanje je prva civilna iniciativa na okoljskem področju, v katero se ljudje lahko vključijo in se v njej izrazijo. Z akcijami ljudi ozaveščamo in opozarjamo.
Turnšek in Ribarič: Na prvem protestu smo zahtevali ustanovitev delovne skupine za postopno zaprtje Teš 6. Ustanovljena je bila, vendar za zaprtje ni postavila časovnice. V novem osnutku nacionalnega energetskega in podnebnega načrta omenjajo le zaprtje Teš 5 do leta 2030, zaprtja Teš 6 ne. IPCC v poročilu o segrevanju za 1,5 stopinje Celzija navaja, da moramo ključne spremembe doseči že do leta 2030. Naša vlada pa odločitve prelaga na prihodnje odločevalce. Megalomanskih projektov ni mogoče zgraditi čez noč.
Teš 6 je velik producent antropogenih toplogrednih plinov, a se zavedamo, da ga ne moremo kar naenkrat zapreti, saj zaposluje veliko ljudi. Zavzemamo se za pravičen prehod v ogljično nevtralnost. Za vse člane družbe je treba poskrbeti, da bodo živeli dostojanstveno.
Radivo: Že večkrat smo slišali vprašanje, zakaj nimamo slovenske Grete. Smo gibanje, ne moremo izpostaviti osebe, ki bi bila naša ikona.
Turnšek: Hočemo nastopati kot skupnost. Tudi notranje smo horizontalno organizirani, nimamo šefa. Tudi Greta poudarja, da se ljudje in novinarji več ukvarjajo z njo kot s tistim, kar govori. To je zgrešeno. Ukvarjati se moramo s težavami, ne idealiziranjem nekega človeka, ki mu sledimo.
Turnšek: Kot sam vidim stvari, se ne bomo oblikovali ali preoblikovali v politično stranko, je pa možnost, da se bo vzporedno z gibanjem oblikovala kakšna politična stranka.
Turnšek: Imamo, vendar je tako, da mi pristopimo k njim s težavo in jim prosimo, ali nam jo pomagajo rešiti. To so naši zunanji svetovalci. Povezujemo se denimo z znanstveniki, kot je dr. Lučka Kajfež Bogataj.
»Ob prvem protestu 15. marca je na ulice šlo 12.000 mladih po vsej Sloveniji. Pri naslednjem bomo mobilizirali vse družbene skupine; povezujemo se s sindikati, upokojenci, Rdečim križem in številnimi drugimi organizacijami in akterji, da bi dosegli spremembe. Gre za generalno stavko: za en dan bomo odvzeli podporo sistemu, ki nas pelje v pogubo. Zdaj ne gre več le za mlade, ampak za vse,« pravi Primož Turnšek, eden od nekaj sto mladih članov gibanja. Pri pogovoru so sodelovali še Žana Radivo, Primož Ribarič, Tim Gregorčič, Elena Lunder in Evan Rodi.
Kaj vam pomeni priznanje?
Turnšek: Potrditev, da gredo naša prizadevanja v pravo smer. Tega sicer ne delamo zaradi nagrad, imamo jasne načrte, kaj hočemo doseči.
Kdo ste Mladi za podnebno pravičnost?
Radivo: Nismo samo mladi, ampak ljudje različnih generacij, iz različnih okolij, ki nam ni vseeno, kaj se dogaja z našim okoljem in planetom. Ni nam prav, da se nas ne posluša, da se ne posluša znanstvenikov, ki opozarjajo na podnebne spremembe, in se ne upošteva njihovih predlogov. Namesto tega se odločevalci del časa pretvarjajo, da to ni težava, del časa pa, da ni dovolj denarja za njeno reševanje.
Turnšek: Znanstveni konsenz o podnebnih spremembah je tako širok, da o njih lahko govorimo kot o potrjenem dejstvu. Že zdaj imamo težave, v prihodnosti se bodo samo še stopnjevale. Civilizacija, kot jo poznamo danes, se zaradi podnebnih sprememb lahko spremeni. Najbolj prav bi bilo, da se tem razmeram začnemo prilagajati in reševati težave, ne le zaradi ljudi, temveč tudi narave same. Smo sredi šestega množičnega izumiranja vrst – ne ogrožamo le svojega obstoja, temveč obstoj številnih vrst živali, rastlin in drugih organizmov.
FOTO: Uroš Hočevar
Kaj imata skupnega podnebna kriza in kršenje človekovih pravic?
Gregorčič: Ogromno. Za stanje podnebja so krive tiste države, ki za zdaj še najšibkeje občutijo posledice podnebne krize. Najrevnejše države so najmanj krive, da imamo danes v ozračju toliko antropogenih toplogrednih plinov, a posledice najbolj občutijo v obliki poplav, suš, pomanjkanja pitne vode in hrane. Najpremožnejše države in podjetja bi se morale tudi finančno najbolj odzvati na reševanje podnebne krize.
27. septembra bo nov podnebni protest, ki se mu bodo pridružili tudi delavke in delavci
Ribarič: V zvezi s podnebno pravičnostjo je treba razmišljati o prihodnjem razvoju sveta. Najranljivejše so države »tretjega sveta«, po drugi strani imajo tudi prebivalci teh držav pravico do razvoja. Vprašanje je, koliko bo to stalo. Pri izračunih bomo morali biti pozorni, da bo šel razvoj v smeri sonaravnosti in okoljske sprejemljivosti.
Ali vaše akcije vplivajo na ljudi, jih pripravijo k premisleku?
Gregorčič: Osebno mislim, da vplivajo. Gibanje je prva civilna iniciativa na okoljskem področju, v katero se ljudje lahko vključijo in se v njej izrazijo. Z akcijami ljudi ozaveščamo in opozarjamo.
Katere zahteve so se doslej uresničile?
Turnšek in Ribarič: Na prvem protestu smo zahtevali ustanovitev delovne skupine za postopno zaprtje Teš 6. Ustanovljena je bila, vendar za zaprtje ni postavila časovnice. V novem osnutku nacionalnega energetskega in podnebnega načrta omenjajo le zaprtje Teš 5 do leta 2030, zaprtja Teš 6 ne. IPCC v poročilu o segrevanju za 1,5 stopinje Celzija navaja, da moramo ključne spremembe doseči že do leta 2030. Naša vlada pa odločitve prelaga na prihodnje odločevalce. Megalomanskih projektov ni mogoče zgraditi čez noč.
"Za en dan bomo odvzeli podporo sistemu, ki nas pelje v pogubo."
Prevoz, energetika in kmetijstvo so največji proizvajalci izpustov ogljikovega dioksida, kar pomeni, da moramo v teh sektorjih spremeniti največ.Teš 6 je velik producent antropogenih toplogrednih plinov, a se zavedamo, da ga ne moremo kar naenkrat zapreti, saj zaposluje veliko ljudi. Zavzemamo se za pravičen prehod v ogljično nevtralnost. Za vse člane družbe je treba poskrbeti, da bodo živeli dostojanstveno.
Greta je obraz mladih podnebnih aktivistov, ki ga pozna vsak. V vašem gibanju takšnega obraza ni, pa bi vam morda koristil.
Radivo: Že večkrat smo slišali vprašanje, zakaj nimamo slovenske Grete. Smo gibanje, ne moremo izpostaviti osebe, ki bi bila naša ikona.
Turnšek: Hočemo nastopati kot skupnost. Tudi notranje smo horizontalno organizirani, nimamo šefa. Tudi Greta poudarja, da se ljudje in novinarji več ukvarjajo z njo kot s tistim, kar govori. To je zgrešeno. Ukvarjati se moramo s težavami, ne idealiziranjem nekega človeka, ki mu sledimo.
Ali razmišljate o povezovanju s kakšno politično stranko ali preoblikovanju v to?
Turnšek: Kot sam vidim stvari, se ne bomo oblikovali ali preoblikovali v politično stranko, je pa možnost, da se bo vzporedno z gibanjem oblikovala kakšna politična stranka.
Imate strice ali tete iz ozadja?
Turnšek: Imamo, vendar je tako, da mi pristopimo k njim s težavo in jim prosimo, ali nam jo pomagajo rešiti. To so naši zunanji svetovalci. Povezujemo se denimo z znanstveniki, kot je dr. Lučka Kajfež Bogataj.
Primož Turnšek, mikrobiolog: Delovanje narave in ekosistemov me zanima že od malih nog. Pred leti sem se pridružil Društvu za permakulturo. Permakultura ponuja ogromno rešitev, kako bi lahko drugače živeli, pridelovali hrano, pridobivali vire, si oblikovali človeške sisteme, ki podpirajo naše potrebe in hkrati varujejo okolje. Veliko sem se ukvarjal z izobraževanjem drugih o permakulturi in kmetijstvu.
Najbolj me frustrira, da ima človeštvo dovolj znanja in tehnologije za prehod v trajnostno družbo, nima pa dovolj volje oziroma zavedanja. Že zadnjih sto let vemo, da sistem, ki temelji na neskončni rasti, ne more obstajati na planetu s končnimi viri. Jasno je, da se bomo enkrat zaleteli v zid in bo treba stvari korenito spremeniti.
Gibanju sem se pridružil zato, ker se z okoljskimi tematikami že dolgo ukvarjam, bil se prijetno presenečen, ko se je pojavilo tudi v Sloveniji. Verjamem v ljudi, ki so del gibanja, to je organiziralo enega največjih okoljskih protestov v zgodovini samostojne Slovenije. Prej so številne nevladne organizacije vložile veliko energije v isto stvar, vendar jih nihče ni poslušal.
S širjenjem zavedanja ljudi se pojavlja priložnost, da s povezovanjem in solidarnostjo oblikujemo boljšo družbo. Ne gre za vrnitev v zgodovino, ampak redefiniranje odnosa do narave in soljudi ter oblikovanje pravičnejše družbe ne le za ljudi, temveč vse vrste na planetu - ker smo od njih odvisni, ker smo del ekosistema.
Primož Ribarič, 33, meteorolog: Diplomiral sem s področja radarske meteorologije. Kot zunanji sodelavec Arsa sem delal na področju kakovosti zraka, kjer sem spoznal problematiko onesnaževanja ozračja z različnimi delci, težkimi kovinami in drugimi nevarnimi snovmi. Prek te tematike pa sem spoznal problematiko onesnaževanja narave in njegovega vpliva na podnebje. Včasih se kar zgrozim, ko pomislim, kako močno je bil onesnažen zrak zaradi premoga in izpustov žveplovega dioksida v nekdanji Jugoslaviji. Z vpeljavo filtrov se je veliko spremenilo, počasi se vendarle umikamo tudi od premoga. A Slovenija je malček, velik del sveta tega prehoda ni storil.
Pred dobrega pol leta sem obnovil stik s kolegi, ki so me spodbudili k pridružitvi gibanju. Podnebje je področje, ki me najbolj zanima. Velik del modelskih napovedi, tudi tistih, ki niso tako pesimistične, kaže, da nam v prihodnjih desetletjih ne bo lahko. Poklicno in osebno mi ni vseeno, kaj se bo zgodilo. Hoditi spat z mislijo, kaj se bo zgodilo čez deset ali dvajset let, ni prijetno.
Tim Gregorčič, 20, študent geografije: Gibanju sem se priključil, ker sem že dlje bral in razmišljal o teh stvareh ter čutil, da je nekaj treba narediti. Še vedno menim, da je pridružitev gibanju najboljša priložnost, če hočeš narediti nekaj dobrega za prihodnost na področju podnebja. Šolski sistem nas je naučil, da moramo ločevati odpadke, ugašati luč in zapirati vodo, vendar to ni dovolj, treba se je angažirati tudi drugače.
Žana Radivo, 18, dijakinja ljubljanske poljanske gimnazije: Mlada generacija se zelo dobro zaveda urgentnosti reševanja podnebne krize. Politiki želijo biti všečni vsem, zato ne sprejemajo radikalnih ukrepov, a jih zelo potrebujemo.
Elena Lunder: Ukvarjam se s človekovimi pravicami v dobavni verigi. Pred kratkim sem zaključila magisterij iz prava človekovih pravic, v katerem sem obravnavala zelo očitne vplive neenakega vpliva podnebnih sprememb. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem se priključila gibanju. Nekaj lahko naredimo na osebni ravni, predvsem pa je zelo pomembno širiti prepričanje, da so neizogibne sistemske spremembe. Prebivalci zahodnega sveta moramo začeti prevzemati odgovornost. Tudi Slovenija je del privilegiranega sveta. Če imamo glas, ga moramo uporabiti.
Evan Rodi, 22, študent modnega oblikovanja: Gibanju sem se pridružil po prvem globalnem protestu. Vedno sem mislil, da bo podnebna kriza problem prihodnjih generacij. Ob branju vseh znanstvenih poročil, ki prihajajo na dan, pa vidim, da se je treba začeti boriti takoj.
Najbolj me frustrira, da ima človeštvo dovolj znanja in tehnologije za prehod v trajnostno družbo, nima pa dovolj volje oziroma zavedanja. Že zadnjih sto let vemo, da sistem, ki temelji na neskončni rasti, ne more obstajati na planetu s končnimi viri. Jasno je, da se bomo enkrat zaleteli v zid in bo treba stvari korenito spremeniti.
Gibanju sem se pridružil zato, ker se z okoljskimi tematikami že dolgo ukvarjam, bil se prijetno presenečen, ko se je pojavilo tudi v Sloveniji. Verjamem v ljudi, ki so del gibanja, to je organiziralo enega največjih okoljskih protestov v zgodovini samostojne Slovenije. Prej so številne nevladne organizacije vložile veliko energije v isto stvar, vendar jih nihče ni poslušal.
S širjenjem zavedanja ljudi se pojavlja priložnost, da s povezovanjem in solidarnostjo oblikujemo boljšo družbo. Ne gre za vrnitev v zgodovino, ampak redefiniranje odnosa do narave in soljudi ter oblikovanje pravičnejše družbe ne le za ljudi, temveč vse vrste na planetu - ker smo od njih odvisni, ker smo del ekosistema.
Primož Ribarič, 33, meteorolog: Diplomiral sem s področja radarske meteorologije. Kot zunanji sodelavec Arsa sem delal na področju kakovosti zraka, kjer sem spoznal problematiko onesnaževanja ozračja z različnimi delci, težkimi kovinami in drugimi nevarnimi snovmi. Prek te tematike pa sem spoznal problematiko onesnaževanja narave in njegovega vpliva na podnebje. Včasih se kar zgrozim, ko pomislim, kako močno je bil onesnažen zrak zaradi premoga in izpustov žveplovega dioksida v nekdanji Jugoslaviji. Z vpeljavo filtrov se je veliko spremenilo, počasi se vendarle umikamo tudi od premoga. A Slovenija je malček, velik del sveta tega prehoda ni storil.
Pred dobrega pol leta sem obnovil stik s kolegi, ki so me spodbudili k pridružitvi gibanju. Podnebje je področje, ki me najbolj zanima. Velik del modelskih napovedi, tudi tistih, ki niso tako pesimistične, kaže, da nam v prihodnjih desetletjih ne bo lahko. Poklicno in osebno mi ni vseeno, kaj se bo zgodilo. Hoditi spat z mislijo, kaj se bo zgodilo čez deset ali dvajset let, ni prijetno.
Tim Gregorčič, 20, študent geografije: Gibanju sem se priključil, ker sem že dlje bral in razmišljal o teh stvareh ter čutil, da je nekaj treba narediti. Še vedno menim, da je pridružitev gibanju najboljša priložnost, če hočeš narediti nekaj dobrega za prihodnost na področju podnebja. Šolski sistem nas je naučil, da moramo ločevati odpadke, ugašati luč in zapirati vodo, vendar to ni dovolj, treba se je angažirati tudi drugače.
Žana Radivo, 18, dijakinja ljubljanske poljanske gimnazije: Mlada generacija se zelo dobro zaveda urgentnosti reševanja podnebne krize. Politiki želijo biti všečni vsem, zato ne sprejemajo radikalnih ukrepov, a jih zelo potrebujemo.
Elena Lunder: Ukvarjam se s človekovimi pravicami v dobavni verigi. Pred kratkim sem zaključila magisterij iz prava človekovih pravic, v katerem sem obravnavala zelo očitne vplive neenakega vpliva podnebnih sprememb. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem se priključila gibanju. Nekaj lahko naredimo na osebni ravni, predvsem pa je zelo pomembno širiti prepričanje, da so neizogibne sistemske spremembe. Prebivalci zahodnega sveta moramo začeti prevzemati odgovornost. Tudi Slovenija je del privilegiranega sveta. Če imamo glas, ga moramo uporabiti.
Evan Rodi, 22, študent modnega oblikovanja: Gibanju sem se pridružil po prvem globalnem protestu. Vedno sem mislil, da bo podnebna kriza problem prihodnjih generacij. Ob branju vseh znanstvenih poročil, ki prihajajo na dan, pa vidim, da se je treba začeti boriti takoj.
