Bi šli kot prostovoljec prenavljat več stoletij staro ladjo?
Prostovoljstvo v Sloveniji je vrednota z močno tradicijo in hkrati razkošje ter socialni korektiv. Prostovoljskemu »gibanju« se je pri nas celo sredi epidemije covida predajalo skoraj 190.000 posameznikov, ki so po podatkih iz skupnega poročila za leto 2020 opravili 7,4 milijona ur oziroma za več kot 74,6 milijona evrov prostovoljskega dela, velika večina, skoraj 60 odstotkov na področju sociale.
Gasilstvo, gorsko reševanje, učna pomoč … večinoma temeljijo na prostovoljstvu, na nevladnem sektorju prav tako temeljita področje duševnega zdravja in v vaškem okolju tudi kultura. Naj bo prostovoljstvo še tako plemenito poslanstvo, pa vendar za učinkovitost potrebuje podporo v obliki ustreznega financiranja, in kot so opozorili na spletni razpravi Studia Evropa na temo Prostovoljci, junaki evropske solidarnosti v organizaciji Pisarne evropskega parlamenta v Sloveniji, tudi profesionalizacijo nekaterih aktivnosti.
Sandi Curk, poveljnik regijskega štaba Civilne zaščite za Notranjsko, je prostovoljstvo označil za »bogat nadstandard slovenskih državljanov«, za »skupek solidarnostnega pristopa in humanitarnosti«, kar vse po njegovem ni le privilegij, temveč preprosto – življenjski slog posameznikov. Zato se Slovenija upravičeno lahko predstavlja za prostovoljsko »velesilo«. Smo edina država članica EU, je spomnil Curk, ki je sprejela ukrajinsko sirotišnico. In delo s sirotami ne bi bilo mogoče brez dela prostovoljcev … Sicer pa se prostovoljstvo, pravi, začne v družini. Da bo ostalo vrednota, pa bo po njegovem treba nujnih sprememb: »Prostovoljstvo je namreč tudi nuja in potreba prihajajočega časa.«
Na ravni EU deluje evropska solidarnostna enota, ki je v proračunu EU prvič postala samostojna postavka, a je žal deležna premalo promocije in zato le malo prepoznavna med mladimi. Program je namenjen mladim med 17. in 30. letom, ponuja pa prostovoljno delo do enega leta v partnerski državi s plačanim bivanjem in prevozom. Predsednik Mladinskega sveta Slovenije Miha Zupančič je ravno v teh dneh opazil zanimivo povpraševanje: na Portugalskem iščejo prostovoljca za tri mesece, ki bo pomagal restavrirati več stoletij staro ladjo.
A prostovoljstvo ni le razdajanje, zlasti to vedo gasilci. Poveljnik Prostovoljnega gasilskega društva Ljubljana Vič Gregor Gomboši opozarja na vse več administracije tudi za prostovoljske organizacije, ki da dušijo njihovo prvotno poslanstvo, zato se zavzema za profesionalizacijo določenih nalog znotraj prostovoljstva.
S tem se strinja tudi Tjaša Arko, vodja programa prostovoljstva pri Slovenski filantropiji. Po njenem bi učinke prostovoljstva lahko pomnožili, denimo, s profesionalizacijo mentorstva in koordinatorstva. Žal pa podatkov o učinkih prostovoljstva, kot pravi, ni na voljo. »Potrebovali bi jih tudi zato, da lahko bolj pritisnemo na državne institucije za več podpore,« dodaja.
Prostovoljstvo tudi ni izkoriščanje mlajše delovne sile, zagotavlja Miha Zupančič. Po njegovem ni strahu, da bi prostovoljstvo nadomestilo plačano delo. Mladi so iskana delovna sila in programi prostovoljstva so jim bolj v pomoč pri nabiranju izkušenj in kompetenc, za lažjo zaposlitev.
Sicer pa mladi v nevladnih organizacijah pogosto ne zaslužijo niti povprečne plače, zato jih je vse teže prepričati, da je prostovoljstvo vendar vrednota. Kot je še dejal, se vsak evro prostovoljskih organizacij družbi povrne v razmerju ena proti tri.
