Kaj je vzrok za visoke cene elektrike v Evropski uniji
V Evropski uniji in tudi v Sloveniji smo se zadnja leta ubadali z visokimi cenami električne energije (EE). O teh lahko veliko beremo in jih tudi občutimo. Precej redkejše pa so informacije, kaj naj bi bil vzrok za tako visoke cene. Najenostavnejši odgovor je energetska kriza, a kaj je vzrok za energetsko krizo? Tudi tu bi nekateri hitro ponudili odgovor, da ruska agresija na Ukrajino, toda cene so začele rasti že prej. Omenjena agresija je razmere nedvomno še zaostrila, vendar bi bilo preveč enostavno, če bi za glavnega krivca določili Putina.
Pri rasti cen se srečujemo z zanimivim paradoksom. Ena glavnih usmeritev EU je zeleni prehod in dolga leta smo poslušali, kako so nove tehnologije pridobivanja električne energije ne samo okolju prijaznejše, temveč tudi cenejše od klasičnih načinov. In imetniki sončnih elektrarn se ob subvencijah lahko pohvalijo, da imajo elektriko skoraj zastonj. A povprečne cene električne energije so bile zadnji dve leti tudi nekajkrat višje kot nekdaj in tudi zdaj, po umiritvi, so še vedno skoraj dvakrat višje. So vzrok skriti stroški zelenega prehoda, ki dviguje njihovo splošno raven?
Zanimiv je tudi vpogled v strukturo proizvodnje elektrike v EU, kjer v zadnjih petih letih ni bilo kakšne drastične spremembe. Delež obnovljivih virov (sonce, veter) se je povečal za okoli deset odstotnih točk, nekoliko pa se je zmanjšal delež elektrike iz preostalih virov (premog, jedrska energija, drugo). Delež iz plina pridobljene elektrike je bil lani 17-odstoten in omenjene manjše strukturne spremembe proizvodnje ter višje cene plina so sicer dvignile stroške proizvodnje EE, a nikakor ne v večkratnikih. So torej vzrok za visok dvig tržnih cen elektrike neustrezno reguliran trg in zaslužki trgovcev in špekulantov z elektriko?
Glede na vse razpoložljive podatke bi s precejšnjo verjetnostjo lahko pritrdilno odgovorili na obe vprašanji oziroma tezi. Evropska politika se rada pohvali, kako je obvladala energetsko krizo, da ni bilo električnega mrka, a višje cene so postale kar nekaj samoumevnega. Glede na razpoložljive podatke so nedvomno odraz povečevanja deleža obnovljivih virov energije, izrazit skok cen v letih od 2021 do 2023 pa posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, je omogočil enormne zaslužke posrednikom.
Vpliv spremembe strukture proizvodnje elektrike na cene
Zeleni prehod, torej prehod na obnovljive vire proizvodnje elektrike, je zaradi splošno sprejetih okoljskih posledic kurjenja fosilnih goriv nujen. V EU ga močno spodbujamo in subvencioniramo, kar se za imetnike sončnih panelov kaže v bistveno nižjih stroških elektrike. Vendar vemo, da so ti viri nestabilni in da ima poraba drugačno dinamiko kot proizvodnja iz teh virov. Zaradi tega morajo energetski sistemi v času, ko ni sonca ali vetra, pomanjkanje električne energije ob današnji tehnologiji zagotavljati iz klasičnih, pogosto umazanih virov. Predvsem pa morajo energetski sistemi zagotoviti zadostne zmogljivosti dodatnih virov energije v času manjše proizvodnje sončne in vetrne energije, saj elektrike na dolgi rok ne znamo shranjevati. Ne moremo je proizvajati na zalogo, temveč vsak dan, vsako sekundo ravno toliko, kot je porabimo. Vse to je na koncu bistveno dražje in pred časom smo lahko (prvič?) brali izjavo ministra za energetiko, ki je odkrito priznal – zeleni prehod je in bo dražji.
Usmeritev v obnovljive vire energije je v Evropi jasna in nesporna, vendar je treba ljudem tudi odkrito povedati, da ta prehod pomeni višje cene. Da bomo v prihodnje plačevali za elektriko iz drugih proizvodnih virov več kot nekdaj, ko smo jo v veliki meri proizvajali iz fosilnih goriv in s tem povzročali okoljsko škodo. Prehod na OVE je zaradi sistemov subvencij za posameznika in tudi posamezne proizvajalce lahko cenovno ugodnejši, a skupni strošek proizvodnje in distribucije celotnega energetskega sistema je in bo višji. Posebno če se bomo bolj opirali na OVE iz sonca in vetra, ki zaradi nestabilne proizvodnje zahtevajo bistveno večja vlaganja v rezervne proizvodne zmogljivosti.
Glede tega je mogoče najnazornejši primer dogajanj v Nemčiji. Državi, ki je največ vložila v proizvodnjo električne energije iz sonca in vetra (600 milijard evrov), a je kljub temu prisiljena pomemben del elektrike proizvajati iz premoga in plina. Na sliki so prikazani podatki o strukturi proizvodnje potrebne (porabljene) EE v Nemčiji po mesecih. Poraba se v poletnih mesecih giblje okoli 37 TWh (teravatnih ur ali tisoč GWh), pozimi pa naraste na okoli 44 TWh, torej 20 odstotkov več kot poleti. Izrazito drugačno gibanje ima proizvodnja iz sončnih panelov, kar v Nemčiji sezonsko sicer k sreči v veliki meri pokriva vetrna energija.
S slike je lepo razvidno, da morajo zaradi sezonskega nihanja in nezanesljivosti proizvodnje iz OVE pozimi tudi več kot 50 odstotkov porabe zagotavljati s fosilnimi gorivi. To pomeni, da potrebujejo te proizvodne kapacitete na fosilna goriva ne glede na vsa vlaganja v sončne panele. Ob tem pa se ob povečani, razpršeni in sezonsko nihajoči preskrbi s proizvodnjo iz sončnih panelov še bistveno povečajo potrebe po vlaganjih v distribucijsko omrežje, kar dodatno dviguje cene elektrike.
Vsekakor je prehod v razogljičenje tako v Evropi kot v Sloveniji nujna in tudi z družbenim konsenzom sprejeta odločitev. Vendar je treba tudi odkrito povedati, da se bodo z njim cene električne energije povišale. Za posameznika je to sicer lahko ugodneje in ceneje, a delovanje energetskega sistema posamezne države in celotne EU je dražje, kar smo v zadnjih treh letih tudi občutili – ne glede na vsakodnevne informacije o cenejših novih tehnologijah v proizvodnji elektrike. In ti višji stroški se bodo prej ali slej prerazporedili med vse porabnike, tudi tiste s sončnimi paneli.
Vpliv trga na cene
Vseeno pa vpliv zelenega prehoda na ceno proizvodnje električne energije v zadnjih letih nikakor ne more biti vzrok za tako enormno povišanje cen. Vemo, da so leta 2022 borzne cene EE presegale tudi 500 evrov/MWh, bile so torej kar desetkrat višje kot še tri leta pred tem. Na naslednji sliki so ključni podatki o skupni proizvodnji (in porabi) električne energije v 27 članicah Evropske unije. Delež proizvodnje iz sonca in vetra se je v petih letih povečal za deset odstotnih točk in to večjega neposrednega vpliva na stroške proizvodnje in posledično na prodajne cene še ni moglo imeti. Vsekakor se je proizvodnja elektrike podražila zaradi višjih cen plina, a glede na delež te proizvodnje in zakupljene cene tudi to ni moglo biti vzrok za tako velike podražitve.
Podatki kažejo, da sta bili proizvodnja in poraba električne energije v EU v zadnjih petih letih dokaj konstantni, saj sta se gibali med 2600 in 2700 TWh. Nekoliko manjši sta bili pričakovano v covidnem letu 2020, nekoliko večji upad (petodstoten) pa je bil lani, nedvomno zaradi višjih cen ter posledično zmanjševanja proizvodnje v energetsko intenzivnih panogah. Značilno je tudi, da je Evropska unija kot celota bolj ali manj samopreskrbna, da sami proizvedemo vso potrebno električno energijo. Struktura proizvodnje je dokaj razpršena, če gledamo EU kot celoto, seveda pa so precejšnje razlike med državami, kakor je dodatno prikazano na grafikonu na koncu teksta za nekaj najbolj značilnih držav (samo za leto 2023).
Ob spremljanju teh podatkov se upravičeno postavlja vprašanje, kaj je bil vzrok za tako velikanski dvig cen električne energije v EU v letih 2021–2023. Na tretji sliki so prikazane dosežene cene na madžarski borzi za trgovanje z energijo, ki je tudi najbolj relevanten trg za določanje trgovalnih cen v Sloveniji. Grafikon prikazuje štiri vrste cen, in sicer dnevne cene na posamezni dan ter prodajne cene na tisti dan za dobavo čez leto dni, čez dve in čez tri leta.
Te cene so bile tudi indikativne cene, po katerih se je prodajala električna energija poslovnim subjektom (podjetjem) v Sloveniji za naslednja leta. Seveda če si je porabnik elektrike želel zagotoviti zanesljivo preskrbo v naslednjem obdobju. Avgusta ali septembra 2022, ko je bila dosežena najvišja raven, se je tako elektrika za dobavo v letu 2023 prodajala po 400 evrov/MWh in več, za dobavo v letu 2024 po blizu 300 evrov/MWh in po okoli 200 evrov/MWh za dobavo v letu 2025. Le pol leta kasneje so bile razmere že pomembno drugačne in cene za naslednja tri leta so se gibale med 120 in 150 evri/MWh, dnevne celo okoli 100 evrov. Danes se vse gibljejo že pod 100 evrov/MWh.
Kot kažejo podatki o proizvodnji električne energije v EU, v teh zadnjih letih drastičnih sprememb ni bilo, ne po obsegu ne po strukturi. To pomeni, da se tudi stroški proizvodnje prodane elektrike niso bistveno spremenili. Bistvena sprememba je mišljeno nekajkratno povečanje in ne rast zaradi dodatnih stroškov OVE, povišane cene plina ter inflacije, ki so proizvodno ceno EE mogoče dvignili za 40, 50 odstotkov. To konec koncev potrjuje tudi trenutna cena elektrike, ki se giblje 60 odstotkov nad prodajno ceno izpred treh let.
Na podlagi tega lahko preprosto sklenemo, da so bile vmesne nekajkrat višje cene električne energije samo posledica nervoze, bojazni pred izpadom preskrbe in pomanjkanja električne energije ter klasičnega delovanja tržnih zakonitosti iz navedenih vzrokov. Tega smo sicer vajeni tako na borzi vrednostnih papirjev kot na borzi dobrin, ko se tudi pogosto srečujemo z izjemnimi skoki in padci cen. A elektrika je verjetno vseeno preveč ključna dobrina, da bi jo Evropa smela prepustiti zveličavnemu delovanju trga. Države so sicer posegale na trg in omejile cene za posamezne skupine porabnikov ali nadomeščale rast z državnimi subvencijami v breme proračuna (davkoplačevalcev). Kakšnega večjega poseganja na trg pa si niso mogle niti želele privoščiti.
A pri tem se kar nekako pozablja, da imamo na trgu posrednike, ki so te razmere močno izkoristili, seveda v svojo korist. Pretežni del razlike med visoko ceno elektrike, ki bremeni prebivalce in uničuje evropsko industrijo, je v resnici pristal v žepih posrednikov in deloma mogoče tudi proizvajalcev električne energije. Vse omenjene visoke cene in stroški so samo nasprotna stran zaslužkov drugih gospodarskih subjektov – katerih, pa ostaja bolj ali manj skrivnost. Kot izhaja iz bilanc elektrogospodarstva za leto 2022 in iz ocen za 2023, kakih dobičkov celotni energetski sistem Slovenije v obeh letih skupaj ni ustvaril. V Sloveniji smo torej plačevali višje stroške energije, nimamo pa poslovnih subjektov z dobički, ti so na žalost ostali v tujini.
Zaradi takšnih gibanj upravičeno lahko rečemo, da Evropska unija ni znala ustrezno regulirati trga električne energije in da so visoke cene in stroški porabnikov pretežno odraz zaslužkov posrednikov in ne pomembneje povečanih stroškov proizvodne elektrike. Cene elektrike so se zdaj sicer umirile, čeprav jo veliko porabnikov v gospodarstvu še vedno plačuje bistveno dražje, po pogodbah iz preteklih let. Zaradi tega bi morali v EU vseeno razmisliti, kako se izogniti takšnim nihanjem, neupravičenim dvigom cen ključne dobrine in zaslužkom posrednikov – ali pa tudi v prihodnje zaupati zveličavnemu trgu z vsemi negativnimi posledicami in se ob tem celo hvaliti, kako smo obvladali energetsko krizo. O tem, zakaj je nastala, pa nič.
