Kriza je spodbuda za razmislek o boljšem učenju in poučevanju

Zaslužna profesorica, ki spodbuja kakovostno učenje in povezovanje vseh, ki jim je do boljše šole.
Fotografija: Ob krizi zaradi korovanirusa moramo izkoristiti možnosti, ki jih ima tehnologija, in se zavedati, kje je stik z učiteljem v živo nenadomestljiv – v vzpostavljanju odnosov, v pristnem dialogu, sprotnem odzivanju ter v izmenjavi mnenj in izkušenj, pravi Barica Marentič Požarnik. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Ob krizi zaradi korovanirusa moramo izkoristiti možnosti, ki jih ima tehnologija, in se zavedati, kje je stik z učiteljem v živo nenadomestljiv – v vzpostavljanju odnosov, v pristnem dialogu, sprotnem odzivanju ter v izmenjavi mnenj in izkušenj, pravi Barica Marentič Požarnik. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Zaslužna profesorica ddr. Barica Marentič Požarnik je učiteljica učiteljev, ki je letos dopolnila 80 let. Poleg približno 300 znanstvenih in strokovnih člankov je napisala sama ali v soavtorstvu 26 knjižnih del. Njena zadnja knjiga Izkustveno učenje je izšla leta 2018, pripravlja pa že novo, o svojem delu in življenju.


 

Bili ste v generaciji zadnjih maturantov še osemletne klasične gimnazije v Ljubljani, ki je bila leta 1958, po uvedbi osemletne osnovne šole in štiriletne gimnazije, odpravljena. Kakšno popotnico za življenje vam je dala klasična izobrazba?


Ne gre le za poznavanje klasičnih jezikov in antične kulture, ampak za pozitivni vpliv vseh profesorjev, ki so nam širili obzorje, nas jemali resno, ravno prav izzivali, kot so bili pisatelj Anton Ingolič, legendarni geograf Pavel Kunaver, očetovski razrednik klasični filolog Ivan Sivec, zgodovinarka Vida Wedam, mlada psihologinja Alenka Goljevšček Kermauner …


Kaj vas je še oblikovalo in vplivalo na vaše poznejše delovanje?


Vsak od nas dobi neke vrste doto od družine, v kateri je odraščal. Imela sem srečo, da je bila moja bogata. Če omenim le dedka dr. Janka Šlebingerja, bibliografa in ravnatelja NUK – od njega sem dobila spoštovanje in ljubezen do knjig in pisanja. Babica, ki je odraščala na Dunaju, mi je vcepila spoštovanje do klasične kulture, predvsem glasbe, na njeno pobudo sem končala deset razredov klavirja. Od mame, ki je bila prva Slovenka z univerzitetno diplomo iz agronomije, sem dobila občutek dolžnosti, od očeta, ki sem ga prekmalu izgubila, pa socialni čut – bil je komunist, idealist. Mož Hubert Požarnik mi je ob dolgoletnem delovanju v klinični psihologiji med drugim razkrival skrite plati naše duševnosti, pa tudi to in ono iz svojega, sicer kratkotrajnega, vpletanja v politiko ob osamosvajanju Slovenije.

»Veseli me, da imam dobre zglede doma, hči in zet sta srčna razredna učitelja. Tudi vnuka – eden še v osnovni šoli, drugi na gimnaziji – mi pripovedujeta o dobrih šolskih izkušnjah. Oba se ukvarjata še z glasbo, kar dobro dopolnjuje njun
»Veseli me, da imam dobre zglede doma, hči in zet sta srčna razredna učitelja. Tudi vnuka – eden še v osnovni šoli, drugi na gimnaziji – mi pripovedujeta o dobrih šolskih izkušnjah. Oba se ukvarjata še z glasbo, kar dobro dopolnjuje njun


Imeli ste veliko različnih možnosti za študij, kaj je bilo odločilno, da ste poklicno pot posvetili prav psihologiji, pedagogiki in raziskovanju izobraževanja?


Psihologija me je zanimala že v gimnaziji. Na fakulteti pa so ravno takrat omejili možnosti dvopredmetnih povezav, tako sem se namesto francoščine, kot sem najprej želela, odločila za pedagogiko in ni mi žal. Mislim, da sem plodno povezala obe stroki.


Imate dva doktorata, prvič ste doktorirali leta 1971 v Ljubljani in nato še leta 1994 v Zagrebu. Ali je bilo to za žensko posebno težko?


Nikoli nisem občutila kakšnih ovir samo zato, ker sem ženska. Zanimivo pa je, da sem bila na imenovanju zaslužnih profesorjev ob upokojitvi leta 2005 med dvanajstimi edina ženska. Pa tudi takratna rektorica ljubljanske univerze prof. dr. Andreja Kocijančič je bila doslej edina ženska na tem položaju.


Zelo veliko ste objavljali. Kako vam je uspelo uskladiti osebno in poklicno življenje?


Mislim, da mi je delovanje olajševal tudi način dela na univerzi. Ob prostorski stiski nismo imeli svojih kabinetov, pričakovalo se je, da večino študija in pisanja opravimo doma. Danes tako »priljubljeno« delo na domu se je uveljavilo že takrat. Tako si lažje razporediš čas. Še preden smo imeli računalnike, me je majhen pisalni stroj spremljal vsepovsod, tudi na počitnicah. Poleg tega mi je mož vseskozi, zlasti ko je bila hčerka še majhna, izdatno priskočil na pomoč in me razbremenjeval.


Ali sploh imate kaj prostega časa za razvijanje hobijev?


Eden mojih glavnih hobijev so potovanja, odkrivanje drugih kultur. Ob udeležbi na številnih konferencah mi je uspelo plodno povezovati strokovno izpopolnjevanje s spoznavanjem značilnosti in kulture skoraj vseh evropskih, pa tudi drugih dežel – vse do Avstralije in Nove Zelandije. Imela sem srečo, da sem že v 60. letih dobila štipendijo za študij na Norveškem in potem za pol leta še v ZDA. Tudi z možem sva ogromno potovala, zlasti v azijske dežele. Indija, kjer sva bila šestkrat, je zame zibelka civilizacije, občudujem jo podobno kot Tibet, kjer sem bila dvakrat, in sočustvujem z njegovo usodo po kitajski okupaciji. Med potovanji rada skiciram razne spomenike, simbole, to mi pomeni veliko več kot bežno fotografiranje.

»V delovanje učiteljev se danes vse preveč vpleta birokracija, z vse obsežnejšimi in omejujočimi pravili in predpisi. Bolj bi jim morali zaupati!« je kritična Barica Marentič Požarnik. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
»V delovanje učiteljev se danes vse preveč vpleta birokracija, z vse obsežnejšimi in omejujočimi pravili in predpisi. Bolj bi jim morali zaupati!« je kritična Barica Marentič Požarnik. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Učenje učenja je stalnica vaše poklicne avtobiografije. Kakšno je uspešno učenje in kako ga spodbujati?


Z uvajanjem učencev v uspešno samostojno učenje sem se ukvarjala že v 70. letih, to je tudi tema mojega prvega doktorata. Cilj šolanja ni poučevanje, ampak to je le sredstvo za spodbujanje kakovostnega učenja, kot nas opozarja tudi evropski slogan »from teaching to learning«. Problem je v tem, da imamo ljudje različno pojmovanje o tem, kaj je bistvo učenja. Večina še vedno pojmuje, da je to pridobivanje, kopičenje, dodajanje znanja s knjigo v roki, zapomnjevanje …

Veliko redkeje pa vidijo v učenju proces vse globljega razumevanja sveta in sebe. V vrtcu in prvih razredih otroci še veliko sprašujejo, marsikaj jih zanima, pozneje vprašanja usahnejo. Raziskave kažejo, da v osnovni šoli več kot 90 odstotkov vprašanj zastavi učitelj. Vse preredko tudi upoštevamo razliko med površinskim in globinskim pristopom k učenju. Žal se celo premnogi študentje učijo površinsko, dobesedno, se ne poglobijo, zlasti če jih izpitna vprašanja k temu ne spodbujajo.



Učence, dijake in študente preredko vpeljujemo v metode uspešnega samostojnega učenja – kako učenje časovno organizirati, brati z razumevanjem, izpisovati, ugotavljati bistvo, povezati, organizirati snov … To se posebej kaže med krizo zaradi koronavirusa, ko so učenci bolj navezani sami nase. O tem imamo precej literature, moja knjižica Kako naj se učim je izšla leta 1969. A vse to bi morali učitelji z njimi sistematično vaditi.


Kakšne izzive učencem, dijakom, študentom, učiteljem, profesorjem prinaša kriza zaradi koronavirusa?


Ta kriza naj bi nas spodbudila h globljemu razmisleku o tem, kako lahko izboljšamo učenje in poučevanje, da bo manj reproduktivno, površinsko. K temu, da naj si zamislimo pozitivne spremembe, nas spodbuja tudi nedavni dokument Združenih narodov Izobraževanje med covidom-19 in onkraj. To pomeni, da tehnologija ne bo prinesla nič posebno pozitivnega, novega, če bomo vztrajali pri trpanju vsebin in enosmerni komunikaciji. Izkoristiti moramo možnosti, ki jih ima tehnologija, in se hkrati zavedati, kje je stik z učiteljem v živo nenadomestljiv – v vzpostavljanju odnosov, v pristnem dialogu, sprotnem odzivanju, čustveni podpori ter v izmenjavi mnenj in izkušenj.

To velja tudi za visoko šolstvo. Začelo se je novo študijsko leto. Na radiu sem ujela, da si tudi študentje bolj želijo pouk v živo. Visokošolski učitelji bi morali izkoristiti prednosti takega pouka in bolj uveljavljati dialoška, interaktivna predavanja, namesto še vse preveč prevladujočih monoloških.


Velik del profesionalne poti ste posvetili izkustvenemu učenju in o tem napisali več del. Ali ga učitelji v naših šolah dovolj uporabljajo?


Tega je kar nekaj v nižjih razredih in pozneje pri kakšnih naravoslovnih projektih, v celoti pa veliko premalo. Sama sem že zgodaj ugotovila, da mi samo branje ali poslušanje o nečem, na primer o aktivnih učnih metodah, ne da tistega, kar mi da neposredna izkušnja dobre diskusije, sodelovalnega učenja, igre vlog ... To se mi je potrdilo na mednarodnih delavnicah iz visokošolske didaktike, na katerih smo si najprej demonstrirali razne aktivirajoče pristope v delu s študenti, da smo jih občutili na lastni koži, potem pa smo o tem razmišljali in razpravljali. Vsaki neposredni izkušnji mora slediti analiza, razmislek, refleksija, razumska predelava, potem se lahko podamo in oblikujemo novo, boljšo izkušnjo. Izkustveno učenje je celostno, v njem se organsko povezujejo čutni, spoznavni, čustveni, etični, socialni vidiki učenja.



To sem skušala uveljavljati tudi na področju vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj, s katerim sem se dolga leta intenzivno ukvarjala v sodelovanju z zavzetimi učitelji, zlasti v okviru mednarodnega projekta Okolje in šolske iniciative. Tu ni dovolj, da učence navdušimo za razne akcije, kot je čiščenje šolske okolice, ločeno zbiranje odpadkov, ampak mora temu slediti razmislek, zakaj je toliko odpadkov, komu je to v interesu, kaj lahko storimo, da jih bo manj, kako lahko spremenimo vzorce potrošnje in proizvodnje.




Za uresničevanje vse zahtevnejših ciljev so potrebni ustrezno usposobljeni učitelji. Kakšen je dober učitelj, profesor, predavatelj? 


Bezeg pred arkadami, Gornja Radgona, 25. 7. 2003, avtorica ddr. Barica Marentič Požarnik
Bezeg pred arkadami, Gornja Radgona, 25. 7. 2003, avtorica ddr. Barica Marentič Požarnik
Da vam ne bom prodajala svoje modrosti, naj navedem nekaj vidikov, ki jih je z obširnimi metaanalizami – strnitvijo izsledkov več sto raziskav – dokazal novozelandski raziskovalec Hattie. Dober učitelj, ki dosega tudi dobre učne rezultate, je zlasti osebno zavzet in zna navdušiti tudi učence, v globino razume snov, ki jo poučuje, učencem jasno prikaže namene učenja in merila uspešnosti, zastavlja ravno prav izzivalne naloge in probleme, zna videti učenje skozi oči učencev, kar najbolje izkoristi moč sprotne povratne informacije učencem, vzpostavlja varno učno okolje, v katerem so tudi napake dobrodošle. Glavno nalogo vidi v pozornem spremljanju učinkov svojega dela na učence in odprto deli svoje izkušnje s kolegi in z učenci.

Raziskave kažejo, da učitelji na nižjih stopnjah šolanja običajno v večji meri kažejo naštete značilnosti. Učitelji razredne stopnje, ki poučujejo vse ali večino predmetov, delujejo bolj celostno. Pozornost predmetnih, zlasti pa srednješolskih učiteljev, je usmerjena predvsem v to, kako čim bolj učinkovito posredovati vsebine svojega predmeta, ne pa dovolj v to, kako aktivirati učence, da bodo znali kritično, ustvarjalno razmišljati.

Tu si lahko pomagamo s prispodobo. Eni vidijo učitelja kot neke vrste natakarja, dostavljavca predpisane učne snovi, radi rečemo, da učitelj znanje podaja, posreduje … Redkeje pa ga vidimo kot neke vrste trenerja, spodbujevalca učenčeve aktivnosti. Športni trener ne podaja znanja ali spretnosti, ampak daje gojencu primerno težke naloge in nasvete za vadbo, ga spremlja in mu daje sproti tudi povratno informacijo, kaj naj še izboljša in kako.
 

Ali imamo pri nas dobre učitelje?


Svetilka nad mostom čez Temzo, 17. 8. 2010, avtorica ddr. Barica Marentič Požarnik
Svetilka nad mostom čez Temzo, 17. 8. 2010, avtorica ddr. Barica Marentič Požarnik
Mednarodna raziskava TALIS iz leta 2018 je pokazala, da so prav v dajanju povratnih informacij naši učitelji nekoliko šibkejši, prav tako v spodbujanju višjih miselnih procesov in vključevanju projektnega in skupinskega dela. Močni pa so v jasni razlagi in dajanju dobrih primerov. V vseh teh vidikih so osnovnošolski učitelji razmeroma boljši od srednješolskih. Očitno jim pedagoške fakultete dajo boljšo profesionalno izobrazbo, ki vključuje tudi dovolj praktičnih izkušenj. Veseli me, da imam dobre zglede doma, hči in zet sta srčna razredna učitelja. Tudi vnuka – eden še v osnovni šoli, drugi na gimnaziji – mi pripovedujeta o dobrih šolskih izkušnjah. Oba se ukvarjata z glasbo, kar dobro dopolnjuje njun razvoj.

Na marsikateri fakulteti še vedno vlada konkurenčen odnos med predmeti, usmerjenimi v to, kaj bodo študenti, prihodnji učitelji, poučevali, in pedagoško usmerjenim delom programov. Pa tudi sami visokošolski učitelji niso vedno zgled dobrega poučevanja. Sicer se ponekod na srečo veča vloga izkustvenega učenja v obliki dobro izpeljane prakse – od opazovalne prakse, do poskusov lastnega poučevanja in razmisleka o njem.

»Eni vidijo učitelja kot neke vrste natakarja, dostavljavca predpisane učne snovi, radi rečemo, da učitelj znanje podaja, posreduje … Redkeje pa ga vidimo kot nekakšnega trenerja, spodbujevalca učenčeve aktivnosti,« ugotavlja Barica Mar
»Eni vidijo učitelja kot neke vrste natakarja, dostavljavca predpisane učne snovi, radi rečemo, da učitelj znanje podaja, posreduje … Redkeje pa ga vidimo kot nekakšnega trenerja, spodbujevalca učenčeve aktivnosti,« ugotavlja Barica Mar


Včeraj so učitelji praznovali svoj svetovni dan, kakšna je njihova avtonomija danes?


O avtonomiji učiteljev sem s kolegicami opravila obsežno raziskavo, sicer že pred časom, a menim, da marsikatera ugotovitev velja še danes. Zanimivo je, da so osnovnošolski učitelji izrazili večjo stopnjo avtonomije kot gimnazijski, hkrati z zrelejšim pojmovanjem njenega bistva in namena šolske prenove. Vendar se v delovanje učiteljev danes vse preveč vpleta birokracija, z vse obsežnejšimi in omejujočimi pravili in predpisi, da ne omenim pritiskov preveč ambicioznih staršev. Tudi sedanji sistem inšpekcije je vse kaj drugega kot spodbujanje strokovnosti in avtonomije. Bolj bi jim morali zaupati!


Že nekaj časa ste upokojeni, a zelo aktivni, kritično se odzivate na članke o izobraževanju v časopisih, o svojem delu in življenju pripravljate tudi knjigo, kdaj bo izšla?


Po skoraj šestdesetletnem delovanju na šolskem polju je prišel čas za nekakšno bilanco, kaj vse sem delala, kaj želela uresničiti in kaj od tega se je prijelo, ali bo ostala kakšna sled. Ne vem, koliko bodo ljudje brali moja dela, a verjamem, da se bo vpliv idej, za katere sem se zavzemala, širil tudi prek mojih nekdanjih študentov, doktorandov, učiteljev, ki so se udeleževali delavnic.



Imela sem krasne sodelavke, verjamem v sodelovanje in tudi v povezovanje področij, teorije in prakse, učiteljev med seboj in z zunanjimi strokovnjaki, verjamem v gradnjo mostov, kot so na nedavnem jubilejnem srečanju na fakulteti označili bistvo mojega delovanja. O vsem tem sem več napisala v knjigi Moje življenje – moje učenje, ki bo, upam, kmalu izšla.

Preberite še:

Komentarji: