Le pirhi namesto hitre razdružitve
Vroči skupščinski parket: Pred veliko nočjo je bila v ospredju pripravljenost Slovenije na razdružitev od Jugoslavije.
Odpri galerijo
Velikonočno razpoloženje s pirhi v slovenski skupščini pred tremi desetletji. Fotografiji Zoran Vogrinčič
Konec marca pred tridesetimi leti je bil, vsaj kar zadeva grožnje z vojaškim udarom v takratni Jugoslaviji, dokaj miren. Vsa nesoglasja so se prenesla na politični parket. V Splitu se je 28. marca v vili Dalmacija prvič sestala šesterica vseh jugoslovanskih republik, da bi poskušali najti izhod iz politične krize. Čeprav je bilo razpoloženje na tem sestanku v primerjavi s sestanki zveznega predsedstva, na katerih je bilo vedno veliko konfliktov, precej bolj sproščeno, se tudi v Splitu niso mogli dogovoriti o ničemer.
Razlike in pogledi na prihodnost nekoč skupne države so bili po koncu sestanka taki kot pred sestankom, morda je bil pomemben le stavek v skupni izjavi, ki jo je prebral gostitelj hrvaški predsednik Franjo Tuđman in se je glasil: »Jugoslavijo kot državno skupnost enakopravnih narodov v mednarodno priznanih mejah in njeno državno ureditev je mogoče spreminjati samo na podlagi pravice vsakega naroda do samoopredelitve, vključno s pravico do odcepitve.«
Nekateri predsedniki republik, vključno z Milanom Kučanom, so prišli malce razburjeni, saj se je nekaj dni prej zgodil »znameniti« tajni sestanek med Tuđmanom in srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem v Karađorđevu, kjer sta se, kot se zdaj ve, pogovarjala tudi o delitvi Bosne.
V Sloveniji je zadnji teden marca pred tridesetimi leti zaznamovala razprava v skupščini pred sprejetjem prvega republiškega integralnega proračuna. A v političnem zaodrju je vznemirjal predlog Pučnikovih socialdemokratov, ki so najprej v poslanskem klubu Demosa, pozneje pa še v parlamentu predlagali sprejetje deklaracije oziroma ustavnega zakona, po katerem naj bi Slovenija takoj razglasila enostransko in brezpogojno razdružitev z Jugoslavijo. Med Demosovimi poslanci je bil ta predlog sicer sprejet s simpatijami, a nekateri med njimi niso bili prav navdušeni nad to pobudo.
Kot je takrat pisalo Delo, je nekaj poslancev Demosa telefoniralo na Dunaj predsedniku vlade Lojzetu Peterletu in zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu, ki sta se udeleževala okrogle mize o manjšinah in narodih v novi Evropi. Oba naj bi poslancem priporočila, naj ne sprejemajo nobenih prenagljenih sklepov, dokler se ne bosta vrnila domov. Medtem ko so čakali na njuno vrnitev, se je razvnela dokaj burna razprava. Najradikalnejši poslanci so celo zahtevali odstop vlade, če ni sposobna v kratkem času pripraviti vsega za čimprejšnje slovo od federacije. Kot so takrat pisali časopisi, so zahtevi po odstopu najbolj nasprotovali nekateri vplivni poslanci Slovenske demokratične zveze, ki da so, kot so jih najbolj radikalni poslanci obtoževali, popolnoma prestopili na Kučanovo linijo in postali nekakšni levičarji v Demosovi koaliciji.
Razburjenje v Demosovih vrstah sta potem pomirila Peterle in Rupel in na koncu so sklenili le, da bodo vladni resorji čim hitreje pripravili vse postopke, s katerimi bodo organi Slovenije prevzeli izvrševanje vseh državnih funkcij. A se ni tako končalo: že dva dni pozneje so poslanci Pučnikovih socialdemokratov presenetili, in sicer tudi številne iz vrst Demosa, ko so kljub dogovoru izpred dveh dni na zasedanju skupščine vseeno predlagali sprejetje predloga o takojšnji in dokončni osamosvojitvi Slovenije. Opozicija in nekateri poslanci Demosa so nasprotovali takšni razpravi, češ da brez jasnih stališč vlade in predsedstva, brez programov in gradiv pri tem pač ne morejo sodelovati. Po drugi strani so najbolj zagreti Demosovi poslanci poudarjali, da je bil sklep slovenskega naroda na plebiscitu jasen, zato je treba stvari izpeljati, ne pa v nedogled razpravljati.
Bilo je slišati tudi mnenja, da je treba podpreti pismo predsednika Milana Kučana, ki je v času grožnje z vojaškim udarom slovensko skupščino in vlado oziroma izvršni svet pozval, naj pospešita vsa dejanja in postopke, s katerimi bi Slovenija in njeni organi prevzeli izvrševanje vseh državnih funkcij, zato bi bila nujna razprava o tem, ne pa še ena deklaracija na papirju.
Od časa do časa dokaj vroča debata se je umirila, ko je nastopil Lojze Peterle. Poslancem je razložil, da vlada dela noč in dan, sobote in nedelje, ne vidi pa razloga, zakaj bi hiteli z nekaterimi rešitvami. Zaveda se, je dejal poslancem, da so nujne kakovostne spremembe. Spomnil jih je, da so že sprejeli davčno zakonodajo, proračun je bil tik pred sprejetjem, sprejeta je bila tudi resolucija o sporazumni razdružitvi in ustavni zakoni za izstop iz jugoslovanskega pravnega sistema, »kar nas vse vodi na svoje«. Z Jugoslavijo smo povezani le še z denarnim sistemom, je dejal Peterle.
»Za papirnato suverenost se lahko odločimo že zdaj, a so stvari, ki jih ni mogoče tako reševati,« je povedal predsednik vlade in dodal, da vlada ne bo prišla na dan s priročnikom ali urnikom osamosvajanja. »Tako se ne osamosvaja, dragi prijatelji,« je končal.
Seveda je bilo to Peterletovo posredovanje v takratnih političnih krogih različno sprejeto. Nekateri so zavrnitev predloga socialdemokratov razlagali kot moralni poraz Jožeta Pučnika, saj naj bi namesto hitre razdružitve prejel le pirhe, ki so jih tiste dni krščanski demokrati v času velikonočnih praznikov delili po parlamentu. Pučnik sam tega ni tako dojemal, rekoč, da tudi če njihova pobuda ni bila sprejeta, je njegova stranka dosegla vsaj to, da je vlada še bolj pospešila svoje delovanje pri pripravljanju osamosvojitvenih aktov.
Pojavljali pa so se tudi komentarji, da si je hotel Pučnik s to potezo hotel vrniti del političnega ugleda in veljave, ki jo je začel izgubljati, ko sta pobudo za razdružitev v svoje roke vzela predsednik republike in predsednik vlade. Da ta trditev ni bila povsem napačna, dokazuje tudi Delova javnomnenjska anketa, po kateri naj bi takrat kar 45 odstotkov ljudi v Sloveniji podpiralo takojšno odcepitev in se strinjalo s predlogom Pučnikovih socialdemokratov. Je pa ta razprava pokazala vse večje razlike in neusklajenost znotraj Demosove koalicije. Tri mesece po plebiscitu je bilo za mnoge presenetljivo tudi to, da strategija slovenskega osamosvajanja sploh še ni bila natančno opredeljena.
Istočasno je slovenska skupščina sprejemala tudi prvi integrirani proračun Slovenije. V vročih razpravah o v takratni skupščini obravnavali stare dileme, koliko denarja nameniti vojski in koliko razvoju oziroma gospodarstvu ter tudi že takrat osiromašenemu zdravstvu ali šolstvu. Medtem ko je opozicija zatrjevala, da je preveč denarja namenjenega policiji in vojski ter premalo zdravstvu, šolstvu in spodbujanju gospodarstva − slišale so se razprave, da kaj nas bo prej pripeljalo v Evropo, tanki ali znanje −, so v vladajoči koaliciji govorili, da je vlada že tako ali tako za 12 oziroma šest odstotkov znižala sredstva za vojsko in policijo od osnutka proračuna. Tako kot v vsaki proračunski parlamentarni debati je bilo predstavljenih veliko želja in potreb, a na koncu je bil proračun vendarle sprejet.
Podobne razprave so potekale tudi o sprejemanju še enega pomembnega osamosvojitvenega zakona – tistega o obrambi in zaščiti. Glavna debata je potekala med takratnim sekretarjem za ljudsko obrambo Janezom Janšo in njegovim pomočnikom Jelkom Kacinom na eni strani ter pretežno poslanci liberalnih demokratov na drugi strani. Zakon je podrobneje definiral Teritorialno obrambo (TO) kot oboroženo silo, ki jo organizira država in se lahko uporabi v izrednih razmerah. Uvajal je drugačno organiziranost Teritorialne obrambe: s tem zakonom je TO dejansko postala organizirana kot slovenska vojska, saj so bili tudi njeni štabi po novem opredeljeni kot klasična vojaška poveljstva. Poleg tega je zakon uvajal tudi varnostno službo Teritorialne obrambe.
Največ pripomb in amandmajev je imela Liberalno demokratska stranka, v kateri so zahtevali, naj se v zakonu izrecno zapiše, da
zakon velja le do sprejetja nove ustave. Predlagali so, da bi področje zaščite in reševanja urejali s posebnim zakonom, ter nasprotovali temu, da bi orožje in vojaško opremo kupovali brez carin in davkov, največ pripomb so imeli k ustanavljanju varnostne službe TO, saj naj bi ta imela celo večja pooblastila kot zloglasna vojaška obveščevalna služba jugoslovanske armade Kos. Janša in Kacin sta vztrajno zagovarjala rešitve v zakonu, primerjava varnostne službe TO in Kosa je bila sprejeta kot grdo klevetanje in podobno. Zakon so potem le sprejeli in s tem omogočili reorganizacijo Teritorialne obrambe v zametke Slovenske vojske.
Razlike in pogledi na prihodnost nekoč skupne države so bili po koncu sestanka taki kot pred sestankom, morda je bil pomemben le stavek v skupni izjavi, ki jo je prebral gostitelj hrvaški predsednik Franjo Tuđman in se je glasil: »Jugoslavijo kot državno skupnost enakopravnih narodov v mednarodno priznanih mejah in njeno državno ureditev je mogoče spreminjati samo na podlagi pravice vsakega naroda do samoopredelitve, vključno s pravico do odcepitve.«
Velikonočno razpoloženje s pirhi v slovenski skupščini pred tremi desetletji. Fotografiji Zoran Vogrinčič
Nekateri predsedniki republik, vključno z Milanom Kučanom, so prišli malce razburjeni, saj se je nekaj dni prej zgodil »znameniti« tajni sestanek med Tuđmanom in srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem v Karađorđevu, kjer sta se, kot se zdaj ve, pogovarjala tudi o delitvi Bosne.
Demos in razdružitev
V Sloveniji je zadnji teden marca pred tridesetimi leti zaznamovala razprava v skupščini pred sprejetjem prvega republiškega integralnega proračuna. A v političnem zaodrju je vznemirjal predlog Pučnikovih socialdemokratov, ki so najprej v poslanskem klubu Demosa, pozneje pa še v parlamentu predlagali sprejetje deklaracije oziroma ustavnega zakona, po katerem naj bi Slovenija takoj razglasila enostransko in brezpogojno razdružitev z Jugoslavijo. Med Demosovimi poslanci je bil ta predlog sicer sprejet s simpatijami, a nekateri med njimi niso bili prav navdušeni nad to pobudo.
Razprava o hitri razdružitvi je pokazala na vse večje razlike in neusklajenost znotraj Demosove koalicije. Tri mesece po plebiscitu je bilo za mnoge presenetljivo, da strategija slovenskega osamosvajanja sploh še ni bila natančno opredeljena.
Kot je takrat pisalo Delo, je nekaj poslancev Demosa telefoniralo na Dunaj predsedniku vlade Lojzetu Peterletu in zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu, ki sta se udeleževala okrogle mize o manjšinah in narodih v novi Evropi. Oba naj bi poslancem priporočila, naj ne sprejemajo nobenih prenagljenih sklepov, dokler se ne bosta vrnila domov. Medtem ko so čakali na njuno vrnitev, se je razvnela dokaj burna razprava. Najradikalnejši poslanci so celo zahtevali odstop vlade, če ni sposobna v kratkem času pripraviti vsega za čimprejšnje slovo od federacije. Kot so takrat pisali časopisi, so zahtevi po odstopu najbolj nasprotovali nekateri vplivni poslanci Slovenske demokratične zveze, ki da so, kot so jih najbolj radikalni poslanci obtoževali, popolnoma prestopili na Kučanovo linijo in postali nekakšni levičarji v Demosovi koaliciji.
Soloakcija
Razburjenje v Demosovih vrstah sta potem pomirila Peterle in Rupel in na koncu so sklenili le, da bodo vladni resorji čim hitreje pripravili vse postopke, s katerimi bodo organi Slovenije prevzeli izvrševanje vseh državnih funkcij. A se ni tako končalo: že dva dni pozneje so poslanci Pučnikovih socialdemokratov presenetili, in sicer tudi številne iz vrst Demosa, ko so kljub dogovoru izpred dveh dni na zasedanju skupščine vseeno predlagali sprejetje predloga o takojšnji in dokončni osamosvojitvi Slovenije. Opozicija in nekateri poslanci Demosa so nasprotovali takšni razpravi, češ da brez jasnih stališč vlade in predsedstva, brez programov in gradiv pri tem pač ne morejo sodelovati. Po drugi strani so najbolj zagreti Demosovi poslanci poudarjali, da je bil sklep slovenskega naroda na plebiscitu jasen, zato je treba stvari izpeljati, ne pa v nedogled razpravljati.
Bilo je slišati tudi mnenja, da je treba podpreti pismo predsednika Milana Kučana, ki je v času grožnje z vojaškim udarom slovensko skupščino in vlado oziroma izvršni svet pozval, naj pospešita vsa dejanja in postopke, s katerimi bi Slovenija in njeni organi prevzeli izvrševanje vseh državnih funkcij, zato bi bila nujna razprava o tem, ne pa še ena deklaracija na papirju.
Premierovo posredovanje
Od časa do časa dokaj vroča debata se je umirila, ko je nastopil Lojze Peterle. Poslancem je razložil, da vlada dela noč in dan, sobote in nedelje, ne vidi pa razloga, zakaj bi hiteli z nekaterimi rešitvami. Zaveda se, je dejal poslancem, da so nujne kakovostne spremembe. Spomnil jih je, da so že sprejeli davčno zakonodajo, proračun je bil tik pred sprejetjem, sprejeta je bila tudi resolucija o sporazumni razdružitvi in ustavni zakoni za izstop iz jugoslovanskega pravnega sistema, »kar nas vse vodi na svoje«. Z Jugoslavijo smo povezani le še z denarnim sistemom, je dejal Peterle.
»Za papirnato suverenost se lahko odločimo že zdaj, a so stvari, ki jih ni mogoče tako reševati,« je povedal predsednik vlade in dodal, da vlada ne bo prišla na dan s priročnikom ali urnikom osamosvajanja. »Tako se ne osamosvaja, dragi prijatelji,« je končal.
Seveda je bilo to Peterletovo posredovanje v takratnih političnih krogih različno sprejeto. Nekateri so zavrnitev predloga socialdemokratov razlagali kot moralni poraz Jožeta Pučnika, saj naj bi namesto hitre razdružitve prejel le pirhe, ki so jih tiste dni krščanski demokrati v času velikonočnih praznikov delili po parlamentu. Pučnik sam tega ni tako dojemal, rekoč, da tudi če njihova pobuda ni bila sprejeta, je njegova stranka dosegla vsaj to, da je vlada še bolj pospešila svoje delovanje pri pripravljanju osamosvojitvenih aktov.
Najradikalnejši poslanci so celo zahtevali odstop vlade, če ta ni sposobna v kratkem času pripraviti vsega za čimprejšnje slovo od federacije.
Pojavljali pa so se tudi komentarji, da si je hotel Pučnik s to potezo hotel vrniti del političnega ugleda in veljave, ki jo je začel izgubljati, ko sta pobudo za razdružitev v svoje roke vzela predsednik republike in predsednik vlade. Da ta trditev ni bila povsem napačna, dokazuje tudi Delova javnomnenjska anketa, po kateri naj bi takrat kar 45 odstotkov ljudi v Sloveniji podpiralo takojšno odcepitev in se strinjalo s predlogom Pučnikovih socialdemokratov. Je pa ta razprava pokazala vse večje razlike in neusklajenost znotraj Demosove koalicije. Tri mesece po plebiscitu je bilo za mnoge presenetljivo tudi to, da strategija slovenskega osamosvajanja sploh še ni bila natančno opredeljena.
Maslo ali topovi
Istočasno je slovenska skupščina sprejemala tudi prvi integrirani proračun Slovenije. V vročih razpravah o v takratni skupščini obravnavali stare dileme, koliko denarja nameniti vojski in koliko razvoju oziroma gospodarstvu ter tudi že takrat osiromašenemu zdravstvu ali šolstvu. Medtem ko je opozicija zatrjevala, da je preveč denarja namenjenega policiji in vojski ter premalo zdravstvu, šolstvu in spodbujanju gospodarstva − slišale so se razprave, da kaj nas bo prej pripeljalo v Evropo, tanki ali znanje −, so v vladajoči koaliciji govorili, da je vlada že tako ali tako za 12 oziroma šest odstotkov znižala sredstva za vojsko in policijo od osnutka proračuna. Tako kot v vsaki proračunski parlamentarni debati je bilo predstavljenih veliko želja in potreb, a na koncu je bil proračun vendarle sprejet.
Takratni sekretar za obrambo Janez Janša v skupščini brani svoj zakon.
Podobne razprave so potekale tudi o sprejemanju še enega pomembnega osamosvojitvenega zakona – tistega o obrambi in zaščiti. Glavna debata je potekala med takratnim sekretarjem za ljudsko obrambo Janezom Janšo in njegovim pomočnikom Jelkom Kacinom na eni strani ter pretežno poslanci liberalnih demokratov na drugi strani. Zakon je podrobneje definiral Teritorialno obrambo (TO) kot oboroženo silo, ki jo organizira država in se lahko uporabi v izrednih razmerah. Uvajal je drugačno organiziranost Teritorialne obrambe: s tem zakonom je TO dejansko postala organizirana kot slovenska vojska, saj so bili tudi njeni štabi po novem opredeljeni kot klasična vojaška poveljstva. Poleg tega je zakon uvajal tudi varnostno službo Teritorialne obrambe.
Orožje brez carine
Največ pripomb in amandmajev je imela Liberalno demokratska stranka, v kateri so zahtevali, naj se v zakonu izrecno zapiše, da
zakon velja le do sprejetja nove ustave. Predlagali so, da bi področje zaščite in reševanja urejali s posebnim zakonom, ter nasprotovali temu, da bi orožje in vojaško opremo kupovali brez carin in davkov, največ pripomb so imeli k ustanavljanju varnostne službe TO, saj naj bi ta imela celo večja pooblastila kot zloglasna vojaška obveščevalna služba jugoslovanske armade Kos. Janša in Kacin sta vztrajno zagovarjala rešitve v zakonu, primerjava varnostne službe TO in Kosa je bila sprejeta kot grdo klevetanje in podobno. Zakon so potem le sprejeli in s tem omogočili reorganizacijo Teritorialne obrambe v zametke Slovenske vojske.
