Marijan Križman: Osvobodilna fronta ostaja, Janez Janša pa odhaja
»Ne potrebujemo vzorca Orbanovega avtokratskega vladanja, solzivca, vodnega topa, policistov v oklepih in policijskih psov, represije, ker javno izražamo svoje mnenje ali zgolj beremo ustavo, jemo sendvič in vozimo kolo,« je na slovesnosti ob 77. letnici zadnjih bojev druge svetovne vojne na Poljani pri Prevaljah izjavil slavnostni govornik, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman.
»Na prizorišču zadnje bitke se je pisala prelomna zgodovina, kjer je razpuščena kolaborantska vojska ali bolje rečeno banda izdajalcev skupaj s svojimi zaščitniki Nemci po 9. maju 1945 nadaljevala bratomorno vojno in bežala pred zasluženo kaznijo. Predati so se želeli Angležem. Seveda, saj niso ubijali in požigali po Angliji, to so počeli tu doma, svojemu narodu. Seveda je bil strah pred partizani, pred svobodo in roko pravice zelo velik in imeli so močne razloge za histerično upiranje ter beg v Avstrijo. A kaj kmalu se je pokazalo, da narodnih izdajalcev nihče ne mara, še več, vrnjeni so bili tja od koder so bežali in kjer so jih poznali,« je izjavil Marijan Križman.
Zadnja bitka
»Na Poljani in njenem širšem območju so se 14. maja 1945 številčno močne enote, sestavljene iz ustaških, četniških in domobranskih enot, približale položajem Jugoslovanske armade pri Poljani in zahtevale prost prehod na zahod. Ker so partizanske enote zahtevo zavrnile in pozvale k predaji, je izbruhnil spopad, ki se je zavlekel v noč. Naslednje jutro je na bojišče prispelo 20 britanskih tankov. Sledila je prekinitev ognja in ostra pogajanja. Britanci o sprejetju vdaje in zaščiti kolaborantov niso želeli slišati ničesar in so zahtevali, da se Nemci in vsi njihovi zavezniki vdajo JA. Ob 16. uri, 15. maja 1945, so dvignili belo zastavo. V zadnji bitki na jugoslovanskih tleh je padlo 100 pripadnikov JA ter približno 310 na strani Nemcev in njihovih domačih zaveznikov. Še 250 je bilo ranjenih. Vse skupine pri Dravogradu, okoli 20.000 ustašev in četnikov ter 4.000 beguncev, so prešle v ujetništvo. Ostala je samo še ustaško-četniška skupina, ki se je skušala prek Pliberka prebiti v Celovec. Ta skupina se je vdala 15. maja zvečer, ko so nanjo pritisnile enote 3. jugoslovanske armade. Zajeli so približno 30.000 kolaborantov, med njimi tudi 12 generalov, četniški štab ter tudi 20.000 beguncev,« je povedal Križman.
Nekateri bi partizane kar izbrisali
Opozoril je, da danes nekateri poskušajo za vsako ceno spremeniti zgodovinska dejstva in kolaborante proglasiti za zmagovalce druge svetovne vojne. »Partizane pa zbrisati in ustvariti vtis, da so bili domobranci narodna vojska, ki se je borila za svobodno Slovenijo. Kakšna ironija! Še več, aktualni predsednik vlade, ki se mu, vsled naše odločnosti na volitvah, mandat v kratkem izteče, je skupaj s predsednikom države Borutom Pahorjem poskušal ustvariti nova zgodovinska dejstva, ki naj bi se odvila na Mali Gori, kjer naj bi prišlo 13. maja 1941 do prvega upora proti okupatorju, kar pa je zgodovinska netočnost ali bolj erečeno laž,« je opozoril slavnostni govornik.
»Osvobodilna fronta slovenskega naroda ostaja, Janez Janša pa odhaja! Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade, pravi star pregovor,« je na Prevaljah dejal Križman in spomnil, da njihovemu praporu niso dovolili na državno proslavo, zato se je tudi sam ni udeležil.
Okostnjaki iz omare
»Znatno so nam zmanjšali finančna sredstva za redno dejavnost Zveze, v pričakovanju, da se bomo pobili med seboj, ko bo zmanjkalo denarja. Ne gospodje v odhajanju, tega veselja ne boste deležni, nam so primarne vrednote narodnoosvobodilnega boja in tudi danes na Poljani jih udejanjamo. Da o poskusu rehabilitacije domobranca, generala Leona Rupnika, niti ne govorim. Mi ne potrebujemo vzorca Orbanovega avtokratskega vladanja, solzivca, vodnega topa, policistov v oklepih in policijskih psov, represije, ker javno izražamo svoje mnenje, ali zgolj beremo ustavo, jemo sendvič, vozimo kolo,« je bil oster Križman.
Zbrane je pozdravil prevaljski župan Matic Tasič: »Zbrali smo se na kraju zgodovinskega spomina zadnjih dogodkov druge svetovne vojne. V spomin in opomin nikoli več vojne. Pa vendarle smo na evropskih tleh znova priča vojnim grozotam iz časov fašizma in nacizma in to s strani vodstva tistega naroda, ki je bil leta 1945 na zmagoviti strani bojev s fašizmom in nacizmom. Kot da so nekateri v trenutku pozabili na zgodovino in grozote tistega časa. Zato trpi ukrajinski narod in posredno vsi narodi tega sveta. To je tudi dokaz, da mir ni trajna dobrina sam po sebi. Za mir se je treba ves čas boriti, ampak z roko v roki, ne eden proti drugemu, ampak drug z drugim.«
Spomnil je na citat Iva Andrića, ki je zapisal »Če bi ljudje vedeli, kako malo uma vlada svetu, bi umrli od strahu« in nadaljeval: »No, mi nismo umrli od strahu, smo pa šli na volitve in obrnili stran zgodovine slovenskega naroda. Dobili bomo novo vlado, ki bo demokratična in s človeškim obrazom, ki bo spoštovala človekove pravice, civilno družbo, dopustila proteste in javna izražanja mnenj državljanov. V to verjamemo, zato smo jo podprli, da bo spoštovala vrednote narodnoosvobodilnega boja, v šolski kurikulum vnesla polpreteklo zgodovino NOB in partizanski boj kot podstat samostojne Republike Slovenije. Želja in potreb je še veliko, ker bodoča vlada napoveduje dva mandata, bo časa za spremembe dovolj. Želimo ji uspešno delo in čim manj presenečanj predhodnika ali po domače okostnjakov iz omar«.
V kulturnem programu so nastopili tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in recitatorji Mežiške doline. Na proslavo so prišli tudi predstavniki borčevskih organizacij iz Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine in Črne Gore.
