Nasilje nad starejšimi in med njimi družba spregleduje
Univerzalni pojav: Veliko je razlogov, da priletni o nasilju nad njimi molčijo
Odpri galerijo
Samo leta 2014 so centri za socialno delo obravnavali več kot 400 primerov nasilja nad starejšimi, piše v novi knjigi o tej vrsti nasilja. Foto Arhiv Dela
Ljubljana – Nasilje nad starejšimi se pogosto dogaja med štirimi stenami, zato se o tem premalo govori. Enako velja za nasilje med starejšimi zakonci, potem ko se upokojijo. Na te probleme opozarja nova knjiga Starost ni za mevže.
Mladi raziskovalec na fakulteti za družbene vede, nosilni avtor knjige Otto Gerdina že na začetku ugotavlja, da se s partnerskim nasiljem med starimi tako rekoč nihče ne ukvarja, čeprav dokumenti potrjujejo, da ga je v teh odnosih veliko, da gre za univerzalni pojav. Ljudje o tem največkrat ne spregovorijo, ker so priletni, pogosto fizično in socialno šibkejši, ki se tudi težje branijo, po drugi strani pa so manj kritični ali nasilja sploh ne prepoznavajo. Prav tako te težave lahko razumejo kot osebni neuspeh, kot zasebno zadevo, zato o njih molčijo.
Seveda je še veliko drugih dejavnikov, zaradi katerih so tiho; med drugim se bojijo, da bi na starost ostali sami, brez partnerja, in tako ne zberejo poguma, da bi ukrepali. »Ker se partnersko nasilje dogaja v intimnem krogu, še nobena država ni zbrala natančnih podatkov o njem,« poudarja Otto Gerdina. Poleg klasičnih oblik nasilja, fizičnega, psihičnega, ekonomskega in spolnega, so starejši pogosto žrtve specifičnih oblik, kot so prisilno hranjenje, omejevanje gibanja, medicinska zloraba, zanemarjanje, preprečevanje osebnih stikov in opravljanje vsakodnevnih opravil, infantilizacija.
Kot v knjigi ugotavlja Gerdina, pri nas starejši partnerskega nasilja tako rekoč ne prijavljajo, zato so ti podatki razkropljeni: nekaj jih imajo zbranih centri za socialno delo, drugi so na policiji, tretji na sodiščih, v zdravstvenih ustanovah. Ker so podatki razdrobljeni, nimamo realne slike o stanju tovrstnega partnerskega nasilja, in tako tudi ne o tem, kako te ljudi zaščititi, kaj šele da bi imeli varne hiše zanje.
Upokojitev je očitno velika prelomnica v življenju, saj človek izgubi del identitete, eno od svojih vlog, socialno mrežo, poslabša se mu finančni položaj, rastejo zdravstvene težave in tako se množijo priložnosti za nov stres, nove frustracije, vse to pa spet pripelje do novih konfliktov in nasilja.
Ob predstavitvi knjige, ki jo je izdal zavod za aplikativne študije Opro, se je razvila zanimiva razprava, v kateri sta poleg avtorja sodelovala dr. Matjaž Lunaček in dr. Vesna Leskovšek. Leskovškova je med drugim dejala, da se potem, ko se za starejše, ki potrebujejo oskrbo, ta uredi, pozabi na to, kaj se potem v oskrbi dogaja. Ker bi s tem odprli žgočo temo, ki bi potrebovala več družbene pozornosti in intervencije. Vprašanje pa je, ali smo na to pripravljeni.
Mladi raziskovalec na fakulteti za družbene vede, nosilni avtor knjige Otto Gerdina že na začetku ugotavlja, da se s partnerskim nasiljem med starimi tako rekoč nihče ne ukvarja, čeprav dokumenti potrjujejo, da ga je v teh odnosih veliko, da gre za univerzalni pojav. Ljudje o tem največkrat ne spregovorijo, ker so priletni, pogosto fizično in socialno šibkejši, ki se tudi težje branijo, po drugi strani pa so manj kritični ali nasilja sploh ne prepoznavajo. Prav tako te težave lahko razumejo kot osebni neuspeh, kot zasebno zadevo, zato o njih molčijo.
Z nasiljem nad starejšimi in med njimi se nihče ne ukvarja, čeprav ga je veliko.
Posebnost nasilja nad in med starimi je, kot med drugim ugotavlja Otto Gerdina, tudi, da »se poškodbe, nesreče, depresijo, zmedenost ipd. pogosto pripisuje zgolj posledicam starosti.« Foto: Silva Čeh
Seveda je še veliko drugih dejavnikov, zaradi katerih so tiho; med drugim se bojijo, da bi na starost ostali sami, brez partnerja, in tako ne zberejo poguma, da bi ukrepali. »Ker se partnersko nasilje dogaja v intimnem krogu, še nobena država ni zbrala natančnih podatkov o njem,« poudarja Otto Gerdina. Poleg klasičnih oblik nasilja, fizičnega, psihičnega, ekonomskega in spolnega, so starejši pogosto žrtve specifičnih oblik, kot so prisilno hranjenje, omejevanje gibanja, medicinska zloraba, zanemarjanje, preprečevanje osebnih stikov in opravljanje vsakodnevnih opravil, infantilizacija.
Nasilja največkrat ne prijavijo
Kot v knjigi ugotavlja Gerdina, pri nas starejši partnerskega nasilja tako rekoč ne prijavljajo, zato so ti podatki razkropljeni: nekaj jih imajo zbranih centri za socialno delo, drugi so na policiji, tretji na sodiščih, v zdravstvenih ustanovah. Ker so podatki razdrobljeni, nimamo realne slike o stanju tovrstnega partnerskega nasilja, in tako tudi ne o tem, kako te ljudi zaščititi, kaj šele da bi imeli varne hiše zanje.
Upokojitev je očitno velika prelomnica v življenju, saj človek izgubi del identitete, eno od svojih vlog, socialno mrežo, poslabša se mu finančni položaj, rastejo zdravstvene težave in tako se množijo priložnosti za nov stres, nove frustracije, vse to pa spet pripelje do novih konfliktov in nasilja.
Dr. Vesna Leskovšek je ob predstavitvi knjige Starost ni za mevže med drugim dejala, da se potem, ko se za starejše, ki potrebujejo oskrbo, ta uredi, pozabi na to, kaj se potem v oskrbi dogaja. Foto: Silva Čeh
Ob predstavitvi knjige, ki jo je izdal zavod za aplikativne študije Opro, se je razvila zanimiva razprava, v kateri sta poleg avtorja sodelovala dr. Matjaž Lunaček in dr. Vesna Leskovšek. Leskovškova je med drugim dejala, da se potem, ko se za starejše, ki potrebujejo oskrbo, ta uredi, pozabi na to, kaj se potem v oskrbi dogaja. Ker bi s tem odprli žgočo temo, ki bi potrebovala več družbene pozornosti in intervencije. Vprašanje pa je, ali smo na to pripravljeni.
