Pavel Gantar: Nismo še na tem, da bi govorili o diktaturi
Sociolog, nekdanji profesor in politik, minister in predsednik državnega zbora, ostaja pozoren analitik dogajanja.
Odpri galerijo
"Veliko bolje bi bilo, če bi gibanje omejili na širše teritorialne enote, recimo območja upravnih enot." FOTO: Jože Suhadolnik
Margaret Thatcher je nekoč dejala, da družba ne obstaja. Da obstajajo posameznik, družina in država. Ali smo se, zdaj ko smo se znašli v prostovoljni in zapovedani izolaciji, vse družbeno pa je ukinjeno ali prestavljeno v digitalni svet, dejansko zbudili v njeni negativni utopiji, razmišlja Pavel Gantar.
Sprva se je zdelo, da Janševa administracija ni ubrala poti Madžarske. Seveda je zaznati nekaj skomin, ki se vežejo na izredna pooblastila vojski ali pa, na primer, na pooblastila policiji o sledenju signalom komunikacijskih naprav posameznika in vstopanju v stanovanja brez odredbe sodišča, vendar smo resnično daleč od tega, da bi lahko vse te sprejete ukrepe ocenili kot pot k diktaturi. Sicer tako ni le zaradi odločitev Janeza Janše, temveč tudi zato, ker parlament ni suspendiran.
Ob predstavitvi protikriznega zakona, ko je Janša povedal, da so se poigravali tudi z mislijo o prenosu zakonodajnih pristojnosti državnega zbora na vlado in ob grožnji, da če bo en poslanec okužen, bodo morali vsi v izolacijo, pa vendarle ne gre le za skomine, ampak na čakanje na pravo priložnost. In to je nevarno. Koronizacija politike se hitro spremeni v korozijo demokracije in diktaturo. Sicer pa je Janša že prestopil meje liberalne demokracije in je že bliže iliberalni demokraciji, ampak to mejo je prestopil že v preteklosti. Moram pa opozoriti, da čisto vsakega ukrepa ne kaže enačiti z diktaturo – lahko bi se zgodilo, če bo kdaj prišla, da je tedaj sploh ne bomo prepoznali.
Gotovo je tudi v času boja proti bolezni covid-19 čas za politiko in prav je, da je opozicija dejavna. Mnenja o tem, ali so vsi predlagani oziroma sprejeti protikoronski ukrepi sorazmerni z nevarnostjo krize, so seveda deljena. Vsekakor je v tem trenutku na mestu vprašanje, ali obstaja nevarnost, da bi kdo izrabil aktualne razmere za ukrepe, ki sami po sebi ne bodo bistveno ali pa sploh nič pripomogli k omejevanju pandemije, bodo pa na drugi strani zaostrili represivne ukrepe, kar nas bi vodilo stran od demokratične družbe, ki jo poznamo.
Glede dodatnih pooblastil vojski moram reči, da niti ne razumem dobro, kaj z njimi želijo doseči, vojska je namreč že zdaj na južni meji. Če je njenih pripadnikov tam premalo, naj jih pač angažirajo več. Če pa želijo, da vojska nadomesti policijo na meji in dobi vsa njena pooblastila, menim, da razmere niso zrele za to. Morda kdaj bodo, v tem trenutku pa zagotovo niso. Ob desettisočih migrantih na meji bi takšne razmere gotovo nastale.
Vojska je varovanju meje namenjena v vojnih razmerah. Mi pa niti izrednih razmer nimamo razglašenih, čeprav tudi razglasitev izrednih razmer ne bi olajšala boja proti takšnemu sovražniku, kot je ta zloglasni virus. Razmere v družbi so dejansko vse prej kot normalne, vendar bi jih z izrednim stanjem še poslabšali.
Pri vprašanju aktivacije 37.a člena zakona o obrambi, ki bi vojski dal dodatna pooblastila, je v bistvu narobe to, da minister za notranje zadeve Aleš Hojs večino svojega časa porabi za zadevo, ki ni relevantna v tem trenutku, in čeprav je ne bo mogel realizirati, saj za to ni dovoljšnje podpore poslancev, troši čas za to.
Glavni politični razlog za takšno ravnanje ministra je »koronizacija« migrantskega vprašanja. Torej, na vsak način poskuša umestiti preprečevanje nelegalnih migracij v kontekst borbe proti covidu-19 in s tem izenačiti »migrantsko« in »bolezensko« grožnjo v enoten kontekst boja proti sovražniku. To je zavržno ravnanje.
Naj pa vseeno poudarim, da sicer ne sprejmem klasičnega levičarskega argumenta, da vojska v nekih popolnoma spremenjenih in zaostrenih razmerah ne bi smela odigrati bolj aktivne vloge na meji. Kot kažejo letna poročila o stanju Slovenske vojske, je ta absolutno slabo usposobljena za bojno delovanje, vsaj zadostno pa za delovanje v mirnodobnih razmerah. Naši vojaki imajo predvsem mirovniške naloge tudi na mednarodnih misijah. To pomeni, da so bolje usposobljeni za naloge, ki so bližje policijskemu delovanju kot pa bojnemu.
Ker v tem trenutku njena vloga na južni meji ni problem številka ena te države, je neracionalno, da se vsi – od notranjega ministra, vlade do parlamenta – ki bi se morali ukvarjati z bistveno bolj pomembnimi zadevami, torej z ukrepi za omejevanje širjenja pandemije in njenih posledic, ukvarjajo s širitvijo pooblastil Slovenski vojski. Pa glede Slovenske vojske res nimam nobenih predsodkov.
Na ulicah vojske ne potrebujemo. Policija dobro opravlja svoje delo, nekaj manj ima dela z zadevami, s katerim se več ukvarja v običajnih razmerah, nekaj več pa z drugimi nalogami. Tukaj torej ni velikih zgodb. Vojska je v notranjosti države bolj potrebna kot logistična ali zdravstvena pomoč pri obvladovanju krize. Te razmere bodo še trajale in pomoč vojske bomo še kako potrebovali; pri obvladovanju bolezni covid-19 smo namreč šele na začetku.
Ne vem, kakšne so v SMC notranje kalkulacije. Zagotovo pa je bil ta predlagani ukrep nepotreben in nesorazmeren in tudi škodljiv. Na tej točki je meja, ali se bomo koronavirusa lotili na način, ki ga poznajo zahodne evropske liberalne demokracije, ali na kakšen drugačen način.
Elektronsko sledenje brez odločbe sodišča je po moji oceni preprosto protiustavno. Primerov državljanov, ki morajo spoštovati karanteno, pač ni na stotisoče in to pomeni, da lahko ob uporabi veljavne zakonodaje, ki policiji narekuje uporabo posebnih metod in sredstev za preprečevanje kaznivih dejanj – če konkretnega posameznika drugače ne morejo nadzorovati, ali spoštuje karanteno – to pač naredijo z odredbo sodišča.
Tudi če si je SMC ta primer policijskih pooblastil vzela za to, da se je pozicionirala v koaliciji, tega vsekakor ni treba diskreditirati. Dobro je, če so zbrali ta pogum. Res nam ni treba vsega zapraviti zaradi zdravstvene krize in epidemije. Časi za politiko so namreč nadvse mamljivi v kontekstu omejitev, ki so nujne in posegajo v osebno svobodo vseh nas, ki smo se jim pripravljeni tudi prostovoljno podrediti. Ukrepi, kot je samoizolacija in drugi, so zdaj neka nova normalnost in v času strahu so razmere za politiko mamljive, da bi storila kaj več od tega, kar je pri omejitvah nujno. Vsak ukrep je treba presoditi glede na učinke.
Hipotetično se je zagotovo treba pripraviti tudi na ta scenarij. Čisto vsakemu poslancu se namreč lahko zgodi, da bo moral biti v karanteni, izolaciji ali pa bo bolan. Glasovanje na daljavo je torej smiselno zagotoviti, saj namreč ni tajno, torej ni treba akta oddaje glasu ločiti od tistega, ki ga oddaja, prav nasprotno. Za takšno spremembo poslovnika ne vidim težav. V državnem zboru sedi le 90 ljudi in vsak poslanec bi lahko takoj z liste glasovanja preveril, ali je bil njegov glas pravilno zabeležen. Kadar pa, kot v primeru raznih volitev, gre za tajno glasovanje, pa bi ga lahko opravili na način, kot to velja pri volitvah nasploh – z glasovanjem na domu.
Podrobnosti italijanskega političnega sistema ne poznam prav dobro. Ločitev med izvršno in zakonodajno oblastjo je bistveno bolj strogo izpeljana. Tam tudi sicer v normalnih razmerah velja, da ima vlada pristojnost sprejemanja določenih odlokov z zakonsko močjo. Toda hkrati je pot do nezaupnice vladi v Italiji zelo hitra.
Strah mogoče ni prava beseda, gotovo pa bi temu odločno nasprotoval in kot državljan poskušal kaj storiti zoper to. Brez izrednih razmer imamo vsa orodja in mehanizme za soočenje s pandemijo koronavirusa. Bolj kot o izrednih razmerah bi morala vlada razmišljati o tem, kdaj in kako postopoma »normalizirati« posamezna področja življenja.
To je njegova vojaška metaforika, v katero je zaljubljen. Janša pravzaprav deluje zelo protislovno, na tiskovni konferenci, na kateri je predstavljal megakoronazakon, na primer, je deloval zelo racionalno, opozoril je, da zakon ne more pokriti vsega makrokozmosa različnih situacij in da so morda kaj izpustili in da bodo delali naprej … Tudi protikrizni zakon v celoti ocenjujem za dobrega in primernega. Hkrati pa retvita ogabne komentarje in sam tvita tudi nedopustne stvari. Napada medije, ki so njegovi naravni zavezniki v boju z epidemijo in so storili ogromno dobrega. Ta njegova dvojnost je zelo opazna in tudi zelo skrb zbujajoča ...
Ne vem, mislim da preprosto potrebuje sovražnike in da ne more brez njih. Hkrati pa je to tudi alibi, če bo šlo kaj resno narobe v zvezi z obvladovanjem krize, se ve, na koga prevaliti odgovornost za neuspeh.
NIJZ je seveda vrh slovenske epidemiološke stroke, s številnimi znanji in izkušnjami. Več od tega pravzaprav nimamo. Tako kot povsod po svetu so njihovi prvi predlogi ukrepov temeljili na tem, kar sicer vedo iz številnih podobnih epidemij in literature. Ravnali so, kot bi rekli z angleškim izrazom »path dependent«, odvisno od poti, ki so jo že prehodili. Ker je virus tako nov in se tako nenavadno obnaša, je razumljivo, da so se lahko pri kakšnem nasvetu tudi zmotili, ker so se zanašali na to, kar že vedo.
Toda to ne sme biti razlog za njihovo izključitev in nadomestitev s posebno strokovno skupino pri vladi, ki je v čisto enaki zagati. Rezultat tega je, da imamo številne nasprotujoče si ukrepe, kaj storiti in kaj ne, nositi maske ali ne ... NIJZ bi morali še bolj vključiti v pripravo ukrepov, z njimi »do dna« prediskutirati nekatere odločitve in zagotoviti, da z »vrha« prihajajo enovita sporočila. Reakcija Ivana Eržena, v. d. direktorja NIJZ, ki je prek medijev podvomil o smiselnosti in potrebnosti najnovejših vladnih omejevalnih ukrepov, je bila razumljiva, saj je preprosto povedal, da NIJZ v njihovo pripravo ni bil vključen.
Zavezan je svoji profesionalni etiki, v pripravo odloka ni bil vključen, obenem pa opozarja, da lahko nekateri ukrepi dosežejo prav nasprotno od tega, kar želijo preprečiti. To je zgodba o nehotenih posledicah, ki je nam sociologom še kako dobro znana, in bi jo morali pri načrtovanju ukrepov upoštevati. Gre za to, kakšne posledice poleg načrtovanih še utegne povzročiti določen ukrep.
Tudi sam sem preko tviterja opozarjal, da je omejitev gibanja samo na območje znotraj občine neustrezna in neživljenjska. Dejstvo je, da so večja mesta v Sloveniji razmeroma integrirani urbani sistemi, ki vključujejo tudi obmestne občine. S takim ukrepom prebivalce obmestnih občin izključimo iz številnih vitalnih uslug, ki jih mesta nudijo.
Veliko bolje bi bilo, če bi gibanje omejili na širše teritorialne enote, recimo na območja upravnih enot. Še bolje pa, če bi samo predpisali, da naj župani v dogovoru z vlado predpišejo omejitve pri dostopu in gibanju na atraktivnih lokacijah. Tako pa imamo odlok, ki omejuje gibanje ljudi na območje znotraj lastne občine, in kar 21 izjem od te omejitve, kar pomeni, da je praktično izničen, izjeme pa so podvržene voluntaristični presoji tistih, ki ukrep nadzirajo.
V Večeru je Svetlana Slapšak kolumno naslovila »Voham diktaturo!«. Na družbenih omrežjih se levi in desni obmetavajo z izjavami o veleizdaji na eni in opozorili pred izgubo demokracije na drugi. Očitno res živimo v »sobah odmeva«, kjer smo dovzetni le za informacije, ki potrjujejo naša stališča.
Sprva se je zdelo, da Janševa administracija ni ubrala poti Madžarske. Seveda je zaznati nekaj skomin, ki se vežejo na izredna pooblastila vojski ali pa, na primer, na pooblastila policiji o sledenju signalom komunikacijskih naprav posameznika in vstopanju v stanovanja brez odredbe sodišča, vendar smo resnično daleč od tega, da bi lahko vse te sprejete ukrepe ocenili kot pot k diktaturi. Sicer tako ni le zaradi odločitev Janeza Janše, temveč tudi zato, ker parlament ni suspendiran.
Ob predstavitvi protikriznega zakona, ko je Janša povedal, da so se poigravali tudi z mislijo o prenosu zakonodajnih pristojnosti državnega zbora na vlado in ob grožnji, da če bo en poslanec okužen, bodo morali vsi v izolacijo, pa vendarle ne gre le za skomine, ampak na čakanje na pravo priložnost. In to je nevarno. Koronizacija politike se hitro spremeni v korozijo demokracije in diktaturo. Sicer pa je Janša že prestopil meje liberalne demokracije in je že bliže iliberalni demokraciji, ampak to mejo je prestopil že v preteklosti. Moram pa opozoriti, da čisto vsakega ukrepa ne kaže enačiti z diktaturo – lahko bi se zgodilo, če bo kdaj prišla, da je tedaj sploh ne bomo prepoznali.
Osrednji članki ta teden so povezani z vojsko, policijo, sledenjem državljanov. Na družbenih omrežjih se nasprotna tabora obmetavata s hudimi očitki, nekateri pa ocenjujejo, da zdaj ni čas za delitev na tiste, ki so v vladi, in tiste, ki niso. Res ni čas za politiko?
Gotovo je tudi v času boja proti bolezni covid-19 čas za politiko in prav je, da je opozicija dejavna. Mnenja o tem, ali so vsi predlagani oziroma sprejeti protikoronski ukrepi sorazmerni z nevarnostjo krize, so seveda deljena. Vsekakor je v tem trenutku na mestu vprašanje, ali obstaja nevarnost, da bi kdo izrabil aktualne razmere za ukrepe, ki sami po sebi ne bodo bistveno ali pa sploh nič pripomogli k omejevanju pandemije, bodo pa na drugi strani zaostrili represivne ukrepe, kar nas bi vodilo stran od demokratične družbe, ki jo poznamo.
»Koronizacija politike se hitro spremeni v korozijo demokracije in diktaturo.«
Glede dodatnih pooblastil vojski moram reči, da niti ne razumem dobro, kaj z njimi želijo doseči, vojska je namreč že zdaj na južni meji. Če je njenih pripadnikov tam premalo, naj jih pač angažirajo več. Če pa želijo, da vojska nadomesti policijo na meji in dobi vsa njena pooblastila, menim, da razmere niso zrele za to. Morda kdaj bodo, v tem trenutku pa zagotovo niso. Ob desettisočih migrantih na meji bi takšne razmere gotovo nastale.
Čemu je vojska sploh namenjena, če ni varovanju meje?
Vojska je varovanju meje namenjena v vojnih razmerah. Mi pa niti izrednih razmer nimamo razglašenih, čeprav tudi razglasitev izrednih razmer ne bi olajšala boja proti takšnemu sovražniku, kot je ta zloglasni virus. Razmere v družbi so dejansko vse prej kot normalne, vendar bi jih z izrednim stanjem še poslabšali.
Pri vprašanju aktivacije 37.a člena zakona o obrambi, ki bi vojski dal dodatna pooblastila, je v bistvu narobe to, da minister za notranje zadeve Aleš Hojs večino svojega časa porabi za zadevo, ki ni relevantna v tem trenutku, in čeprav je ne bo mogel realizirati, saj za to ni dovoljšnje podpore poslancev, troši čas za to.
Sindikat policistov Slovenije opozarja, da gre za politično vprašanje, pri katerem minister zlorablja sindikat. Zakaj minister to počne?
Glavni politični razlog za takšno ravnanje ministra je »koronizacija« migrantskega vprašanja. Torej, na vsak način poskuša umestiti preprečevanje nelegalnih migracij v kontekst borbe proti covidu-19 in s tem izenačiti »migrantsko« in »bolezensko« grožnjo v enoten kontekst boja proti sovražniku. To je zavržno ravnanje.
Naj pa vseeno poudarim, da sicer ne sprejmem klasičnega levičarskega argumenta, da vojska v nekih popolnoma spremenjenih in zaostrenih razmerah ne bi smela odigrati bolj aktivne vloge na meji. Kot kažejo letna poročila o stanju Slovenske vojske, je ta absolutno slabo usposobljena za bojno delovanje, vsaj zadostno pa za delovanje v mirnodobnih razmerah. Naši vojaki imajo predvsem mirovniške naloge tudi na mednarodnih misijah. To pomeni, da so bolje usposobljeni za naloge, ki so bližje policijskemu delovanju kot pa bojnemu.
Ker v tem trenutku njena vloga na južni meji ni problem številka ena te države, je neracionalno, da se vsi – od notranjega ministra, vlade do parlamenta – ki bi se morali ukvarjati z bistveno bolj pomembnimi zadevami, torej z ukrepi za omejevanje širjenja pandemije in njenih posledic, ukvarjajo s širitvijo pooblastil Slovenski vojski. Pa glede Slovenske vojske res nimam nobenih predsodkov.
Opozicija se boji vojske na meji in jo pošilja na ulice, saj se tam bije boj s koronavirusom. Ni to paradoks?
Na ulicah vojske ne potrebujemo. Policija dobro opravlja svoje delo, nekaj manj ima dela z zadevami, s katerim se več ukvarja v običajnih razmerah, nekaj več pa z drugimi nalogami. Tukaj torej ni velikih zgodb. Vojska je v notranjosti države bolj potrebna kot logistična ali zdravstvena pomoč pri obvladovanju krize. Te razmere bodo še trajale in pomoč vojske bomo še kako potrebovali; pri obvladovanju bolezni covid-19 smo namreč šele na začetku.
V boju proti pandemiji vse več držav uporablja lokacijsko sledenje prek mobilnih telefonov, s čimer naj bi lažje nadzorovali državljane, ali se držijo karantene. V Nemčiji so se tej ideji odrekli. SMC je dosegla, da se je vlada sledenju odrekla tudi pri nas. Gre za pozicioniranje SMC v koaliciji, slišati je, da so drugi partnerji Janši povsem podrejeni?
Ne vem, kakšne so v SMC notranje kalkulacije. Zagotovo pa je bil ta predlagani ukrep nepotreben in nesorazmeren in tudi škodljiv. Na tej točki je meja, ali se bomo koronavirusa lotili na način, ki ga poznajo zahodne evropske liberalne demokracije, ali na kakšen drugačen način.
Elektronsko sledenje brez odločbe sodišča je po moji oceni preprosto protiustavno. Primerov državljanov, ki morajo spoštovati karanteno, pač ni na stotisoče in to pomeni, da lahko ob uporabi veljavne zakonodaje, ki policiji narekuje uporabo posebnih metod in sredstev za preprečevanje kaznivih dejanj – če konkretnega posameznika drugače ne morejo nadzorovati, ali spoštuje karanteno – to pač naredijo z odredbo sodišča.
Niste odgovorili, ali je krizni čas primeren za pozicioniranje v koaliciji? Nekdo je tvitnil, da je Janša v dveh tednih predsednike koalicijskih strank spremenil v skladiščnika in referentko za lončnice.
Tudi če si je SMC ta primer policijskih pooblastil vzela za to, da se je pozicionirala v koaliciji, tega vsekakor ni treba diskreditirati. Dobro je, če so zbrali ta pogum. Res nam ni treba vsega zapraviti zaradi zdravstvene krize in epidemije. Časi za politiko so namreč nadvse mamljivi v kontekstu omejitev, ki so nujne in posegajo v osebno svobodo vseh nas, ki smo se jim pripravljeni tudi prostovoljno podrediti. Ukrepi, kot je samoizolacija in drugi, so zdaj neka nova normalnost in v času strahu so razmere za politiko mamljive, da bi storila kaj več od tega, kar je pri omejitvah nujno. Vsak ukrep je treba presoditi glede na učinke.
"Veliko bolje bi bilo, če bi gibanje omejili na širše teritorialne enote, recimo območja upravnih enot." FOTO: Jože Suhadolnik
David Sassoli, predsednik evropskega parlamenta, poziva k ohranitvi delovanja parlamentov v času koronakrize. EU se mora boriti za ohranitev demokratičnih standardov, parlamenti morajo ostati odprti, mediji pa svobodni. Vodje poslanskih skupin pri nas so dobili predlog za spremembo poslovnika, da bi lahko seje izvedli tudi na daljavo, s pomočjo računalnika, telefona ... Tako bo mogoče delovanje parlamenta zagotoviti v primeru okužbe.
Hipotetično se je zagotovo treba pripraviti tudi na ta scenarij. Čisto vsakemu poslancu se namreč lahko zgodi, da bo moral biti v karanteni, izolaciji ali pa bo bolan. Glasovanje na daljavo je torej smiselno zagotoviti, saj namreč ni tajno, torej ni treba akta oddaje glasu ločiti od tistega, ki ga oddaja, prav nasprotno. Za takšno spremembo poslovnika ne vidim težav. V državnem zboru sedi le 90 ljudi in vsak poslanec bi lahko takoj z liste glasovanja preveril, ali je bil njegov glas pravilno zabeležen. Kadar pa, kot v primeru raznih volitev, gre za tajno glasovanje, pa bi ga lahko opravili na način, kot to velja pri volitvah nasploh – z glasovanjem na domu.
»Razmere v družbi so vse prej kot normalne, vendar bi jih z izrednim stanjem še poslabšali.«
V Italiji premier ukrepe sprejema z odloki, pa nihče ne govori o zatonu demokratičnih standardov. V čem smo drugačni od sosedov?
Podrobnosti italijanskega političnega sistema ne poznam prav dobro. Ločitev med izvršno in zakonodajno oblastjo je bistveno bolj strogo izpeljana. Tam tudi sicer v normalnih razmerah velja, da ima vlada pristojnost sprejemanja določenih odlokov z zakonsko močjo. Toda hkrati je pot do nezaupnice vladi v Italiji zelo hitra.
Bi vas bilo strah, če bi vlada predlagala izredne razmere, o tem je namreč že tekla beseda?
Strah mogoče ni prava beseda, gotovo pa bi temu odločno nasprotoval in kot državljan poskušal kaj storiti zoper to. Brez izrednih razmer imamo vsa orodja in mehanizme za soočenje s pandemijo koronavirusa. Bolj kot o izrednih razmerah bi morala vlada razmišljati o tem, kdaj in kako postopoma »normalizirati« posamezna področja življenja.
Janša uporablja vojaško retoriko – na primer, da je v teh okoliščinah vidik osebne zaščitne opreme enak statusu streliva na bojišču.
To je njegova vojaška metaforika, v katero je zaljubljen. Janša pravzaprav deluje zelo protislovno, na tiskovni konferenci, na kateri je predstavljal megakoronazakon, na primer, je deloval zelo racionalno, opozoril je, da zakon ne more pokriti vsega makrokozmosa različnih situacij in da so morda kaj izpustili in da bodo delali naprej … Tudi protikrizni zakon v celoti ocenjujem za dobrega in primernega. Hkrati pa retvita ogabne komentarje in sam tvita tudi nedopustne stvari. Napada medije, ki so njegovi naravni zavezniki v boju z epidemijo in so storili ogromno dobrega. Ta njegova dvojnost je zelo opazna in tudi zelo skrb zbujajoča ...
... in posledica česa je?
Ne vem, mislim da preprosto potrebuje sovražnike in da ne more brez njih. Hkrati pa je to tudi alibi, če bo šlo kaj resno narobe v zvezi z obvladovanjem krize, se ve, na koga prevaliti odgovornost za neuspeh.
»Odlok o omejevanju gibanje znotraj lastne občine ima kar 21 izjem ... te pa so podvržene voluntaristični presoji tistih, ki ukrep nadzirajo.«
Zakaj zmešnjave v komunikaciji – na primer: izogibajte se stikov s starejšimi, prepoved obiskov v domovih, zdaj jih pa vzemite iz njih. Še zdaj ni jasno, zakaj je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) v začetku dajal napačne nasvete.
NIJZ je seveda vrh slovenske epidemiološke stroke, s številnimi znanji in izkušnjami. Več od tega pravzaprav nimamo. Tako kot povsod po svetu so njihovi prvi predlogi ukrepov temeljili na tem, kar sicer vedo iz številnih podobnih epidemij in literature. Ravnali so, kot bi rekli z angleškim izrazom »path dependent«, odvisno od poti, ki so jo že prehodili. Ker je virus tako nov in se tako nenavadno obnaša, je razumljivo, da so se lahko pri kakšnem nasvetu tudi zmotili, ker so se zanašali na to, kar že vedo.
Toda to ne sme biti razlog za njihovo izključitev in nadomestitev s posebno strokovno skupino pri vladi, ki je v čisto enaki zagati. Rezultat tega je, da imamo številne nasprotujoče si ukrepe, kaj storiti in kaj ne, nositi maske ali ne ... NIJZ bi morali še bolj vključiti v pripravo ukrepov, z njimi »do dna« prediskutirati nekatere odločitve in zagotoviti, da z »vrha« prihajajo enovita sporočila. Reakcija Ivana Eržena, v. d. direktorja NIJZ, ki je prek medijev podvomil o smiselnosti in potrebnosti najnovejših vladnih omejevalnih ukrepov, je bila razumljiva, saj je preprosto povedal, da NIJZ v njihovo pripravo ni bil vključen.
Dejal je, da s strokovnega vidika teh predpisov ne more zagovarjati in vnesel dodatni nemir med ljudi. Psihoze je dovolj, ne bi bilo bolje, če bi to povedal vladi?
Zavezan je svoji profesionalni etiki, v pripravo odloka ni bil vključen, obenem pa opozarja, da lahko nekateri ukrepi dosežejo prav nasprotno od tega, kar želijo preprečiti. To je zgodba o nehotenih posledicah, ki je nam sociologom še kako dobro znana, in bi jo morali pri načrtovanju ukrepov upoštevati. Gre za to, kakšne posledice poleg načrtovanih še utegne povzročiti določen ukrep.
Tudi sam sem preko tviterja opozarjal, da je omejitev gibanja samo na območje znotraj občine neustrezna in neživljenjska. Dejstvo je, da so večja mesta v Sloveniji razmeroma integrirani urbani sistemi, ki vključujejo tudi obmestne občine. S takim ukrepom prebivalce obmestnih občin izključimo iz številnih vitalnih uslug, ki jih mesta nudijo.
Veliko bolje bi bilo, če bi gibanje omejili na širše teritorialne enote, recimo na območja upravnih enot. Še bolje pa, če bi samo predpisali, da naj župani v dogovoru z vlado predpišejo omejitve pri dostopu in gibanju na atraktivnih lokacijah. Tako pa imamo odlok, ki omejuje gibanje ljudi na območje znotraj lastne občine, in kar 21 izjem od te omejitve, kar pomeni, da je praktično izničen, izjeme pa so podvržene voluntaristični presoji tistih, ki ukrep nadzirajo.
