Novinci neuki, stari mački iztrošeni
Volitve v državni zbor: če bosta izvoljeni le dve tretjini poslancev »ponavljavcev«, bo v njem sedelo 46 starih obrazov.
Odpri galerijo
FOTO: Blaž Samec/Delo
Ljubljana – Napoveduje se nov rekord v zgodovini volitev: kar 69 poslancev državnega zbora (DZ) od 90 si želi spet v parlament. Vanj bi šli vsi poslanci SDS, Levice in NSi, velika večina iz SD, SMC in Desusa. Med dvajsetimi, ki ne kandidirajo, so se eni politike naveličali, drugim spet se je odrekla politika. Največ starih obrazov, skoraj pol, je v DZ ostalo po volitvah 2000.
Čeprav se je trboveljska poslanka SMC Irena Grošelj Košnik zaradi domnevno nezakonitega zadolževanja Centra za socialno delo (CSD), katerega direktorica je bila do vstopa v parlament, na predlog tožilstva lani znašla v preiskavi, je upala na še en mandat v DZ. Toda SMC se ji je tokrat odrekla, na kar se je poslanka, je neuradno slišati iz SMC, burno odzvala in napovedala vrnitev na CSD; za očitano kaznivo dejanje ji grozi do osem let zapora.
Polovica poslancev, ki jih v novem sklicu ne bo, je iz SMC – deset. Ti so stranki zadnje čase množično obračali hrbet (Franc Laj že leta 2016, Marko Ferluga, Branko Zorman, Bojan Kranjc, Tanja Cink), raje kot v politiko se bodo v stroko vrnile Simona Kustec Lipicer – v akademske vode, Vesna Vervega – poučevat na gimnazijo, Teja Ljubič, najmlajša v tem sklicu, pa v pravo. »Sitih« politike je v drugih strankah le za vzorec: kariero sta končala Marija Bačič (SD) in nepovezani Matjaž Hanžek, niti na Desusovi listi ni več poslank, ki bi presegle 70 let. Se pa v politiko na jesen z naskokom na piranski županski stol vrača Tomaž Gantar (Desus).
SMC se srečuje s daleč največjim osipom v strankarskih poslanskih vrstah, kjer število ponovno izvoljenih zadnjih petnajst let stalno upada – s 44 leta 2000 na 32 leta 2014. Če uspe v »zgornji dom« tokrat priti le dvema tretjinama poslancev »ponavljavcev«, bo dosežen nov rekord: v DZ bo sedelo 46 starih obrazov. A Simona Kukovič, znanstvena raziskovalka FDV, meni, da se utegne trend zadnjih štirih volitev nadaljevati: »Zlasti ob izraženem nezadovoljstvu ljudi z uveljavljenimi političnimi strankami in množičnim pojavom novih političnih strank in list.«
Novi obrazi so po njenem po izvolitvi izgubljeni in se ves mandat trudijo prikriti, da imajo o političnem sistemu in njegovem delovanju pomanjkljivo znanje: »Zato je politična kontinuiteta, ki jo prinašajo že uveljavljene politične stranke, vsaj do neke stopnje pozitiven pojav, čeprav bi tudi te stranke včasih morale pošteno premisliti o kandidatih, ki so že vidno naveličani oziroma politično izpeti.« Tudi za Mira Hačka, strokovnjaka za analizo politik in javno upravo na FDV, so novi obrazi prej problematični kot zaželeni, saj so običajno »zelo neuki politike«. Kot primer navaja SMC. Poleg tega so novinci tudi neodporni na »skupine pritiska in lobijev«. Haček vidi prednost etabliranih strank v trdnih lokalnih mrežah, ki jim jih običajno uspe zgraditi, in v kandidatih, ki se, preden vstopijo v nacionalno politično areno, »socializirajo na lokalni ravni oblasti ter s tem pridobijo politično kilometrino in odpornost«.
»Kontinuiteta« in stalni obrazi v DZ pa imajo tudi drugo plat: starajočo se parlamentarno »aristokracijo«. Haček priznava, da se »tudi stranke in njihovi predsedniki ter poslanci iztrošijo in izpraznijo bazen idej ter rešitev«. »Posledica je, da obvisijo na ideoloških floskulah in vsebinski praznini, ki jo te dni opazujemo pri nekaterih dolgoletnih koalicijskih strankah.«
A fenomen, ko volivci nekritično stavijo na nove, sveže obraze – SMC je na račun tega dobila zadnje volitve –, večina etabliranih političnih strank pa vendar še zmeraj delegira preverjena imena, ostaja.
Središče problematike vsakokratnih državnozborskih volitev oziroma izbora predstavnikov ljudstva pri nas, je prepričana Kukovičeva, je proporcionalni volilni sistem, ki volivcu ne omogoča personalizirane izbire kandidata v obliki preferenčnega glasu: »Tako volivec svoj glas ne glede na ime na glasovnici odda politični stranki, poslanci pa so posledično odgovorni vsem volivcem, in ne specifičnemu volilnemu okraju. V realnosti ta ureditev pomeni, da so poslanci v resnici odgovorni predvsem politični stranki, saj jih je ta predlagala in je tudi njihova morebitna izvolitev spet odvisna prav od te stranke.«
Čeprav se je trboveljska poslanka SMC Irena Grošelj Košnik zaradi domnevno nezakonitega zadolževanja Centra za socialno delo (CSD), katerega direktorica je bila do vstopa v parlament, na predlog tožilstva lani znašla v preiskavi, je upala na še en mandat v DZ. Toda SMC se ji je tokrat odrekla, na kar se je poslanka, je neuradno slišati iz SMC, burno odzvala in napovedala vrnitev na CSD; za očitano kaznivo dejanje ji grozi do osem let zapora.
Največji osip v SMC
Polovica poslancev, ki jih v novem sklicu ne bo, je iz SMC – deset. Ti so stranki zadnje čase množično obračali hrbet (Franc Laj že leta 2016, Marko Ferluga, Branko Zorman, Bojan Kranjc, Tanja Cink), raje kot v politiko se bodo v stroko vrnile Simona Kustec Lipicer – v akademske vode, Vesna Vervega – poučevat na gimnazijo, Teja Ljubič, najmlajša v tem sklicu, pa v pravo. »Sitih« politike je v drugih strankah le za vzorec: kariero sta končala Marija Bačič (SD) in nepovezani Matjaž Hanžek, niti na Desusovi listi ni več poslank, ki bi presegle 70 let. Se pa v politiko na jesen z naskokom na piranski županski stol vrača Tomaž Gantar (Desus).
SMC se srečuje s daleč največjim osipom v strankarskih poslanskih vrstah, kjer število ponovno izvoljenih zadnjih petnajst let stalno upada – s 44 leta 2000 na 32 leta 2014. Če uspe v »zgornji dom« tokrat priti le dvema tretjinama poslancev »ponavljavcev«, bo dosežen nov rekord: v DZ bo sedelo 46 starih obrazov. A Simona Kukovič, znanstvena raziskovalka FDV, meni, da se utegne trend zadnjih štirih volitev nadaljevati: »Zlasti ob izraženem nezadovoljstvu ljudi z uveljavljenimi političnimi strankami in množičnim pojavom novih političnih strank in list.«
Infografika: Delo
Novi so bolj problem kot želja
Novi obrazi so po njenem po izvolitvi izgubljeni in se ves mandat trudijo prikriti, da imajo o političnem sistemu in njegovem delovanju pomanjkljivo znanje: »Zato je politična kontinuiteta, ki jo prinašajo že uveljavljene politične stranke, vsaj do neke stopnje pozitiven pojav, čeprav bi tudi te stranke včasih morale pošteno premisliti o kandidatih, ki so že vidno naveličani oziroma politično izpeti.« Tudi za Mira Hačka, strokovnjaka za analizo politik in javno upravo na FDV, so novi obrazi prej problematični kot zaželeni, saj so običajno »zelo neuki politike«. Kot primer navaja SMC. Poleg tega so novinci tudi neodporni na »skupine pritiska in lobijev«. Haček vidi prednost etabliranih strank v trdnih lokalnih mrežah, ki jim jih običajno uspe zgraditi, in v kandidatih, ki se, preden vstopijo v nacionalno politično areno, »socializirajo na lokalni ravni oblasti ter s tem pridobijo politično kilometrino in odpornost«.
»Kontinuiteta« in stalni obrazi v DZ pa imajo tudi drugo plat: starajočo se parlamentarno »aristokracijo«. Haček priznava, da se »tudi stranke in njihovi predsedniki ter poslanci iztrošijo in izpraznijo bazen idej ter rešitev«. »Posledica je, da obvisijo na ideoloških floskulah in vsebinski praznini, ki jo te dni opazujemo pri nekaterih dolgoletnih koalicijskih strankah.«
A fenomen, ko volivci nekritično stavijo na nove, sveže obraze – SMC je na račun tega dobila zadnje volitve –, večina etabliranih političnih strank pa vendar še zmeraj delegira preverjena imena, ostaja.
Vse težave izvirajo iz proporcionalnosti
Središče problematike vsakokratnih državnozborskih volitev oziroma izbora predstavnikov ljudstva pri nas, je prepričana Kukovičeva, je proporcionalni volilni sistem, ki volivcu ne omogoča personalizirane izbire kandidata v obliki preferenčnega glasu: »Tako volivec svoj glas ne glede na ime na glasovnici odda politični stranki, poslanci pa so posledično odgovorni vsem volivcem, in ne specifičnemu volilnemu okraju. V realnosti ta ureditev pomeni, da so poslanci v resnici odgovorni predvsem politični stranki, saj jih je ta predlagala in je tudi njihova morebitna izvolitev spet odvisna prav od te stranke.«
Janja Božič Marolt, direktorica inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana:
»Ponovna kandidatura poslancev je lahko celo prednost, tako za njih kot za volilno telo. Poslanci so se že priučili obrti, volilci pa lahko nagradijo njihovo prepoznavnost in učinkovitost s ponovno izvolitvijo ali jim odpovedo glas, če z njihovim delom niso bili zadovoljni. To drugo velja v teoriji bolj kot v praksi.
Zadnje predčasne volitve, ko je zmagala stranka Mira Cerarja, so potrdile domnevo, da volilno telo pretežno voli nosilca in stranko, hkrati pa ne razmišlja o pomembnosti vloge poslancev, saj so bili izvoljeni kandidati, ki so bili blizu ljudem iz lokalnega okolja, ne pa vešči politike in odločanja o najpomembnejših področjih življenja državljanov.
Če že nimamo šole za volilce in volilke, bi jo za poslance morali imeti. Imajo preveliko odgovornost, da lahko kandidira res vsak, čeprav je v življenju spremljal politiko le iz časopisov ali s televizije ali si ogledal posnetek iz parlamenta na spletu.«
»Ponovna kandidatura poslancev je lahko celo prednost, tako za njih kot za volilno telo. Poslanci so se že priučili obrti, volilci pa lahko nagradijo njihovo prepoznavnost in učinkovitost s ponovno izvolitvijo ali jim odpovedo glas, če z njihovim delom niso bili zadovoljni. To drugo velja v teoriji bolj kot v praksi.
Zadnje predčasne volitve, ko je zmagala stranka Mira Cerarja, so potrdile domnevo, da volilno telo pretežno voli nosilca in stranko, hkrati pa ne razmišlja o pomembnosti vloge poslancev, saj so bili izvoljeni kandidati, ki so bili blizu ljudem iz lokalnega okolja, ne pa vešči politike in odločanja o najpomembnejših področjih življenja državljanov.
Če že nimamo šole za volilce in volilke, bi jo za poslance morali imeti. Imajo preveliko odgovornost, da lahko kandidira res vsak, čeprav je v življenju spremljal politiko le iz časopisov ali s televizije ali si ogledal posnetek iz parlamenta na spletu.«
Volitve 2018 podrobneje v posebni prilogi FOTO: Delo
