Od kulturnega ministra se pričakuje, da bo kulturen
»Dogodek tedna v kulturni sferi je prav gotovo odstop ravnatelja ljubljanske Drama Igorja Samobora. Počakal je na večerno uro in dneve, ko bo lahko odkljukal svojo administracijo za leto 2022, potem pa odstopil, rekoč, da zaradi odsotnosti dialoga glede obnove stavbe Drame,« pogovor o odstopu, ki je presenetil javnost, uvede Ali Žerdin.
»Odstopil je deloma iz protesta, deloma iz obupa. Gre za ravnatelja, ki je svojo službo opravljal vestno, dobro in zavzeto, v kontekstu, ki kulturi zagotavlja njeno vlogo,« gesto Samobora komentira Janez Markeš. »Kot je povedal oziroma zapisal, je šlo za neki cikel obnove, ki je bil načrtovan že leta, kulturno nekulturni minister pa je to sodelovanje brez pravih argumentov prekinil. To je vzorec, ki se ponavlja.«
»Ministrstvo, ki je dolžno zagotoviti sredstva, je odtegnilo sodelovanje na način, ki ni le protipraven, ampak tudi kulturno nekorekten. Samobor se je verjetno težko odločil za svojo potezo, a je, če je hotel ostati zvest svojemu programu in odgovornosti, začutil notranjo nujo, da to stori. Kot direktor je nosilec odgovornosti za prostore, kjer so statični problemi, kjer so bile poplave. Sam bi na njegovem mestu ravnal podobno,« doda.
»Pri tem odstopu mi je bil najbolj simptomatičen komentar ministra Simonitija, ko ga je novinar nacionalnega radia prosil za izjavo in ga je minister vprašal: Za koga pa? Ko mu je novinar pojasnil, da za Radio Slovenija, mu je minister rekel: Ne! Odrezavo ...« nadaljuje Žerdin. »To, da ob pomembnih dogodkih na njegovem resorju, kakršen je odstop nekoga, ki vodi nacionalno institucijo, ne komunicira z javnostjo, je ena najbolj prepoznavnih značilnosti Simonitijevega mandata. Javnost je bila tista, ki je čakala njegov komentar, ne Radio Slovenija, ob omembi katerega se je minister odzval, kot bi imel nanj alergijo.«
»Tu je več paradoksov, več neprijetnosti,« je prepričan Markeš. »Trčimo ob pričakovanja, ki so intuitivna. Državljan, ki državo jemlje zares – saj smo jo tudi naredili kot resno državo, ki ima neki smisel in ustavo –, od kulturnega ministra pričakuje, da bo kulturen. Tudi v načinu izvajanja svoje funkcije. Kulturnost do javnosti je osnova političnega človeka. Dolžan se je pogovarjati z javnostjo, nespoštovanje medija pa je samo po sebi nekulturno dejanje. Druga dimenzija, ki bi jo kot kulturni minister moral poznati, pa je zgodovinska. To je še posebej nerodno, ker je minister zgodovinar. Menda ne slab. Obnaša pa se, kakor da ne bi poznal tega, kaj so kulturne institucije imele povedati Slovencem ob vstajanju slovenstva in v slovenski zgodovini.«
