Otroke s posebnimi potrebami takoj nazaj v šole
Ustavno sodišče naj presodi, ali so z zaprtjem šol otroci v prilagojenih in posebnih programih ostali brez izobraževanja in terapij ter specialnih obravnav.
Odpri galerijo
FOTO: Leon Vidic/Delo
Ljubljana – Ustavno sodišče je prejelo pobudo za oceno ustavnosti vladnega odloka, ki je zaradi zajezitve novega koronavirusa zaprl tudi šole s prilagojenimi in posebnimi programi. Odloku je sledil sklep o pouku na daljavo, ki pa je spregledal in diskriminiral otroke s posebnimi potrebami. Ti že zaostajajo v razvoju. Takoj jih je treba vrniti v šole, poziva stroka.
Ne le, da je odlok otrokom s posebnimi potrebami odvzel možnost izobraževanja, porušil dnevno rutino, ki zanje pomeni varnost in jim vsilil delo s tehnologijami, ki jih ne obvladajo. Praktično pol leta so tudi brez fizioterapevta, logopeda, psihologa, delovnega terapevta … In pri njih je še kako pomembno, da ohranjajo doseženo razvojno raven. Vsak dan zaprtja šol, ko nimajo terapije, za te otroke pomeni težko nadomestljivo izgubo.
Martina Opaka Lešnjak, specialna pedagoginja, se pridružuje »boju« staršev otrok s posebnimi potrebami za čim prejšnjo vrnitev v šole: »Izkušenj s šolanjem na daljavo smo v zadnjem letu zbrali dovolj, da se dokazi o njegovi neustreznosti za razvijajoče se otroke postopoma in prepričljivo kopičijo. Če se s težavami ob šolanju na daljavo srečuje velika večina otrok splošne populacije, velja to za otroke s posebnimi potrebami še toliko bolj.«
Po Lešnjakovi tudi rokovanje s tehnologijo učencem s posebnimi potrebami predstavlja velik izziv. »Zaradi poudarka na konkretni učni izkušnji je bila tehnologija do sedaj precej izvzeta iz poučevanja. Učenci morajo najprej znati izdelati plakat z lepljenjem, striženjem in pisanjem, šele nato sledi učenje izdelave powerpoint predstavitve. Najprej se morajo naučiti črke vleči z roko, šele nato se lahko začnemo učenja tipkanja. Branje s papirja je bistveno bolj celostna izkušnja kot branje z zaslona. Sedaj pa so učenci postavljeni pred računalnik, ki jim mora nadomestiti vse te žive in konkretne izkušnje,« poudarja pedagoginja in opominja, da se še odrasli ob novih tehnologijah, aplikacijah in platformah »precej lovimo, nervozno klikamo in iščemo podatke, kaj šele učenci s posebnimi potrebami, ki imajo težave z memoriranjem, priklicem, pozornostjo ...« Nove generacije, ki so z znanjem upravljanja digitalnih tehnologij že kar rojene, so mit, dodaja, ki smo ga v času šolanja na daljavo uspešno ovrgli.
Seveda pa tako kot vsem učencem tudi učencem s posebnimi potrebami manjkajo tudi vrstniki. Ti, pravi Lešnjakova, niso le prijatelji, čustvena opora in zabava, ampak tvorijo učečo se skupnost, znotraj katere v razredu poteka učenje. Pogosto so sošolci tisti, ki znajo učitelju postaviti ustrezno vprašanje, znajo sošolcu s težavami pomagati pri nalogi in izvajati medvrstniško učno pomoč. Ta vidik šolanja je med najbolj okrnjenimi, kadar proces poteka na daljavo, sklene.
Pedagoški delavci razumemo izrednost razmer, v kateri se je zaradi epidemije znašla Slovenija, še pravi Lešnjakova. »Težko pa razumemo, da so otroci postali talci teh razmer. Beremo, da otrokom covid-19 ni nevarna bolezen in da je tudi ne prenašajo v takem obsegu kot odrasli. Pa kljub temu prav oni plačujejo najvišjo ceno. Med vsemi so prav otroci s posebnimi potrebami tisti, ki zaradi svoje specifike razvojno stagnirajo in celo nazadujejo najbolj. Čim prej jih je potrebno vrniti v šole, kjer so jim na voljo učna rutina in struktura, konkretnost poučevanja, takojšnja povratna informacija in ne nazadnje topel, spodbujajoč in strokoven stik z osebo, ki je za poučevanje te populacije posebej usposobljena.«
Ustavno pobudo, ki smo jo pridobili v uredništvu Dela, sta vložila oče šestletnika in mama devetletnika s posebnimi potrebami, prepričana, da zaprtje šol in zavodov za otroke s posebnimi potrebami in pouk na daljavo nista nujna ukrepa za obvladovanje epidemije. Omenjena dečka sta sicer vključena v prilagojen oziroma poseben izobraževalni program devetletne osnovne šole, pri učenju pa potrebujeta obravnavo »ena na ena«, posebno pomoč, več prilagoditev, več spodbud … In če jim starši spodbudo pri domačem pouku še lahko nudijo ter se jim tudi kolikor mogoče prilagajajo, pa niso usposobljeni za specialne obravnave in terapije, ki so jih sicer deležni otroci s posebnimi potrebami, vključeni v centre za usposabljanje, delo in varstvo, kjer obravnave izvajajo sami, ali tisti, ki fizioterapije, delovne terapije, logopedske in druge obravnave obiskujejo v zdravstvenih zavodih. S tem jim je kršena ustavna pravica do enake obravnave.
Ko gre za posebej ustavno varovane kategorije otrok s posebnimi potrebami, bi morala vlada po mnenju staršev med »zahtevami zdravstva« in pravicami teh otrok do šolanja ter do strokovnih obravnav in terapij tehtnico prevesiti na stran otrok. Kajti kot ugotavljajo pediatri, je pri nas okuženih manj kot pet odstotkov otrok. Če že zbolijo, je bolezen doslej pri vseh potekala blago. Prenos okužb z otroka na otroka ali z otroka na odraslega je zanemarljiv: več kot 90 odstotkov možnosti je, da okužba na otroka pride z odraslega. Pri otrocih s posebnimi potrebami, ki so vključeni v zavode in šole, so normativi zelo nizki. V razredih sedi le po štiri ali pet otrok, ki sami ne morejo iz razreda in po pouku se ne družijo z drugimi. »Zelo majhni, lahko obvladljivi mehurčki so to, učiteljicam pa ukrepi omogočajo, da se lahko učinkovito zaščitijo,« je prepričana sogovornica.
»Moj otrok ima nevrološko bolezen, kar ni idealno, če pride do okužbe. A sem ga prej pripravljena izpostaviti morebitni okužbi kot pa temu, da ne hodi v šolo. Pa ne zaradi sebe. Ti otroci imajo v šoli fizioterapijo, s posebnimi terapijami jim lajšajo izkašljevanje, krepijo dihalne mišice, pri njih lahko pride do dihalne stiske. Pomoč so starši zdaj primorani iskati na trgu, kar je zelo drago,« še dodaja.
Ne le, da je odlok otrokom s posebnimi potrebami odvzel možnost izobraževanja, porušil dnevno rutino, ki zanje pomeni varnost in jim vsilil delo s tehnologijami, ki jih ne obvladajo. Praktično pol leta so tudi brez fizioterapevta, logopeda, psihologa, delovnega terapevta … In pri njih je še kako pomembno, da ohranjajo doseženo razvojno raven. Vsak dan zaprtja šol, ko nimajo terapije, za te otroke pomeni težko nadomestljivo izgubo.
Martina Opaka Lešnjak, specialna pedagoginja, se pridružuje »boju« staršev otrok s posebnimi potrebami za čim prejšnjo vrnitev v šole: »Izkušenj s šolanjem na daljavo smo v zadnjem letu zbrali dovolj, da se dokazi o njegovi neustreznosti za razvijajoče se otroke postopoma in prepričljivo kopičijo. Če se s težavami ob šolanju na daljavo srečuje velika večina otrok splošne populacije, velja to za otroke s posebnimi potrebami še toliko bolj.«
Martina Lešnjak Opaka, specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča Ljubljana. Foto Osebni Arhiv Mlo
Otroci s posebnimi potrebami so postali talci izrednih razmer v šolstvu
Če imajo srečo, so jim doma na voljo potrpežljivi starši z vsaj osnovnimi znanji in veščinami za pomoč svojemu otroku, nikakor pa od njih ne moremo pričakovati specialnih znanj, ki so v domeni učiteljev otrok s posebnimi potrebami. Učenci od 6. razreda dalje pogosto niti te sreče nimajo, saj njihovim staršem ne pripada odsotnost od dela zaradi varovanja otroka. Specialni pedagogi se na daljavo trudimo nuditi ustrezno pomoč in podporo, vendar so specialno-pedagoške metode močno vezane na konkretno izkušnjo in materiale, takojšnjo povratno informacijo, usmerjeno v razvoj, in na neposreden človeški stik, kjer se motivacija za delo vzpostavlja že s prisotnostjo in fizičnim ali očesnim kontaktom. Odnos med staršem in otrokom je precej drugačen od odnosa, ki ga otrok razvije do odraslega v vlogi učitelja. Ta odnos vzpostavi učno klimo in je na daljavo močno okrnjen.
Otroci s posebnimi potrebami imajo velike težave na področju samoregulacije.
Potrebujejo veliko zunanje regulacije - načrtovanje, vodenje in evalvacijo procesa učenja, preverjanje razumevanja, iskanje ustreznih učnih strategij ... - in hkrati direktno poučevanje majhnih korakov samoregulacije. Tudi če imajo starši na voljo praktično neomejeno količino časa za delo s svojim otrokom, se tega izziva težko lotijo. Tako si otroci težko časovno in prostorsko organizirajo svoje učenje, ne znajo dozirati dela in odmorov, iz naučenega ne izločijo bistvenega ali se celo uspešno naučijo snov napačno. Svojih izdelkov in rešenih nalog ne znajo realno samoevalvirati, zaradi česar so prehitro zadovoljni z njimi ali jih oddajajo rešene napačno.
Tudi šola kot prostor ima svojo vlogo pri učenju. Nekateri učenci imajo doma relativno ustrezen prostor za delo - svojo mirno sobo z ustrezno delovno površino in vso potrebno tehnološko opremo. A taki so v manjšini. Veliko otrok dela naloge za šolo v družinskem hrupu, pogosto v skupnih prostorih, digitalne naprave si delijo s sorojenci ali starši. Veliko otrok s posebnimi potrebami ima kot osnovno ali pridruženo motnjo navedene težave na področju pozornosti in koncentracije. Zanje so prostorski pogoji dela izredno pomembni.
Martina Opaka Lešnjak
Če imajo srečo, so jim doma na voljo potrpežljivi starši z vsaj osnovnimi znanji in veščinami za pomoč svojemu otroku, nikakor pa od njih ne moremo pričakovati specialnih znanj, ki so v domeni učiteljev otrok s posebnimi potrebami. Učenci od 6. razreda dalje pogosto niti te sreče nimajo, saj njihovim staršem ne pripada odsotnost od dela zaradi varovanja otroka. Specialni pedagogi se na daljavo trudimo nuditi ustrezno pomoč in podporo, vendar so specialno-pedagoške metode močno vezane na konkretno izkušnjo in materiale, takojšnjo povratno informacijo, usmerjeno v razvoj, in na neposreden človeški stik, kjer se motivacija za delo vzpostavlja že s prisotnostjo in fizičnim ali očesnim kontaktom. Odnos med staršem in otrokom je precej drugačen od odnosa, ki ga otrok razvije do odraslega v vlogi učitelja. Ta odnos vzpostavi učno klimo in je na daljavo močno okrnjen.
Otroci s posebnimi potrebami imajo velike težave na področju samoregulacije.
Potrebujejo veliko zunanje regulacije - načrtovanje, vodenje in evalvacijo procesa učenja, preverjanje razumevanja, iskanje ustreznih učnih strategij ... - in hkrati direktno poučevanje majhnih korakov samoregulacije. Tudi če imajo starši na voljo praktično neomejeno količino časa za delo s svojim otrokom, se tega izziva težko lotijo. Tako si otroci težko časovno in prostorsko organizirajo svoje učenje, ne znajo dozirati dela in odmorov, iz naučenega ne izločijo bistvenega ali se celo uspešno naučijo snov napačno. Svojih izdelkov in rešenih nalog ne znajo realno samoevalvirati, zaradi česar so prehitro zadovoljni z njimi ali jih oddajajo rešene napačno.
Tudi šola kot prostor ima svojo vlogo pri učenju. Nekateri učenci imajo doma relativno ustrezen prostor za delo - svojo mirno sobo z ustrezno delovno površino in vso potrebno tehnološko opremo. A taki so v manjšini. Veliko otrok dela naloge za šolo v družinskem hrupu, pogosto v skupnih prostorih, digitalne naprave si delijo s sorojenci ali starši. Veliko otrok s posebnimi potrebami ima kot osnovno ali pridruženo motnjo navedene težave na področju pozornosti in koncentracije. Zanje so prostorski pogoji dela izredno pomembni.
Martina Opaka Lešnjak
Po Lešnjakovi tudi rokovanje s tehnologijo učencem s posebnimi potrebami predstavlja velik izziv. »Zaradi poudarka na konkretni učni izkušnji je bila tehnologija do sedaj precej izvzeta iz poučevanja. Učenci morajo najprej znati izdelati plakat z lepljenjem, striženjem in pisanjem, šele nato sledi učenje izdelave powerpoint predstavitve. Najprej se morajo naučiti črke vleči z roko, šele nato se lahko začnemo učenja tipkanja. Branje s papirja je bistveno bolj celostna izkušnja kot branje z zaslona. Sedaj pa so učenci postavljeni pred računalnik, ki jim mora nadomestiti vse te žive in konkretne izkušnje,« poudarja pedagoginja in opominja, da se še odrasli ob novih tehnologijah, aplikacijah in platformah »precej lovimo, nervozno klikamo in iščemo podatke, kaj šele učenci s posebnimi potrebami, ki imajo težave z memoriranjem, priklicem, pozornostjo ...« Nove generacije, ki so z znanjem upravljanja digitalnih tehnologij že kar rojene, so mit, dodaja, ki smo ga v času šolanja na daljavo uspešno ovrgli.
Seveda pa tako kot vsem učencem tudi učencem s posebnimi potrebami manjkajo tudi vrstniki. Ti, pravi Lešnjakova, niso le prijatelji, čustvena opora in zabava, ampak tvorijo učečo se skupnost, znotraj katere v razredu poteka učenje. Pogosto so sošolci tisti, ki znajo učitelju postaviti ustrezno vprašanje, znajo sošolcu s težavami pomagati pri nalogi in izvajati medvrstniško učno pomoč. Ta vidik šolanja je med najbolj okrnjenimi, kadar proces poteka na daljavo, sklene.
Pedagoški delavci razumemo izrednost razmer, v kateri se je zaradi epidemije znašla Slovenija, še pravi Lešnjakova. »Težko pa razumemo, da so otroci postali talci teh razmer. Beremo, da otrokom covid-19 ni nevarna bolezen in da je tudi ne prenašajo v takem obsegu kot odrasli. Pa kljub temu prav oni plačujejo najvišjo ceno. Med vsemi so prav otroci s posebnimi potrebami tisti, ki zaradi svoje specifike razvojno stagnirajo in celo nazadujejo najbolj. Čim prej jih je potrebno vrniti v šole, kjer so jim na voljo učna rutina in struktura, konkretnost poučevanja, takojšnja povratna informacija in ne nazadnje topel, spodbujajoč in strokoven stik z osebo, ki je za poučevanje te populacije posebej usposobljena.«
Ustavna pobuda
Ustavno pobudo, ki smo jo pridobili v uredništvu Dela, sta vložila oče šestletnika in mama devetletnika s posebnimi potrebami, prepričana, da zaprtje šol in zavodov za otroke s posebnimi potrebami in pouk na daljavo nista nujna ukrepa za obvladovanje epidemije. Omenjena dečka sta sicer vključena v prilagojen oziroma poseben izobraževalni program devetletne osnovne šole, pri učenju pa potrebujeta obravnavo »ena na ena«, posebno pomoč, več prilagoditev, več spodbud … In če jim starši spodbudo pri domačem pouku še lahko nudijo ter se jim tudi kolikor mogoče prilagajajo, pa niso usposobljeni za specialne obravnave in terapije, ki so jih sicer deležni otroci s posebnimi potrebami, vključeni v centre za usposabljanje, delo in varstvo, kjer obravnave izvajajo sami, ali tisti, ki fizioterapije, delovne terapije, logopedske in druge obravnave obiskujejo v zdravstvenih zavodih. S tem jim je kršena ustavna pravica do enake obravnave.
»Domači pouk« v času karantene
Mamica šestletnika prvošolčka s posebnimi potrebami ga takole opisuje: »Založili smo se z materialom za ustvarjanje: z lepili, kolaž papirjem, žičkami, perlami, baloni, plastelinom … Celo tiskalnik smo nabavili, da natisnemo delovne liste, ki nam jih pošilja učiteljica. Zdaj se ravno učijo črke. Zvečer se usedem, si zamislim urnik, po katerem bomo naslednji dan delali, pripravim materiale in delovni prostor. Zjutraj prevzamem vlogo učiteljice. A sem samo mama, ki me otrok doslej ni jemal kot pedagoško avtoriteto in tudi koncentracija pri otroku ne traja dolgo. Vmes pa je treba najti čas za pripravo obrokov in za drugega šolarja …«
Mamica šestletnika prvošolčka s posebnimi potrebami ga takole opisuje: »Založili smo se z materialom za ustvarjanje: z lepili, kolaž papirjem, žičkami, perlami, baloni, plastelinom … Celo tiskalnik smo nabavili, da natisnemo delovne liste, ki nam jih pošilja učiteljica. Zdaj se ravno učijo črke. Zvečer se usedem, si zamislim urnik, po katerem bomo naslednji dan delali, pripravim materiale in delovni prostor. Zjutraj prevzamem vlogo učiteljice. A sem samo mama, ki me otrok doslej ni jemal kot pedagoško avtoriteto in tudi koncentracija pri otroku ne traja dolgo. Vmes pa je treba najti čas za pripravo obrokov in za drugega šolarja …«
Lahko obvladljivi mehurčki
Ko gre za posebej ustavno varovane kategorije otrok s posebnimi potrebami, bi morala vlada po mnenju staršev med »zahtevami zdravstva« in pravicami teh otrok do šolanja ter do strokovnih obravnav in terapij tehtnico prevesiti na stran otrok. Kajti kot ugotavljajo pediatri, je pri nas okuženih manj kot pet odstotkov otrok. Če že zbolijo, je bolezen doslej pri vseh potekala blago. Prenos okužb z otroka na otroka ali z otroka na odraslega je zanemarljiv: več kot 90 odstotkov možnosti je, da okužba na otroka pride z odraslega. Pri otrocih s posebnimi potrebami, ki so vključeni v zavode in šole, so normativi zelo nizki. V razredih sedi le po štiri ali pet otrok, ki sami ne morejo iz razreda in po pouku se ne družijo z drugimi. »Zelo majhni, lahko obvladljivi mehurčki so to, učiteljicam pa ukrepi omogočajo, da se lahko učinkovito zaščitijo,« je prepričana sogovornica.
Otroci s posebnimi potrebami v času karanten še bolj razvojno zaostajajo. Foto: Jure Eržen/Delo
»Moj otrok ima nevrološko bolezen, kar ni idealno, če pride do okužbe. A sem ga prej pripravljena izpostaviti morebitni okužbi kot pa temu, da ne hodi v šolo. Pa ne zaradi sebe. Ti otroci imajo v šoli fizioterapijo, s posebnimi terapijami jim lajšajo izkašljevanje, krepijo dihalne mišice, pri njih lahko pride do dihalne stiske. Pomoč so starši zdaj primorani iskati na trgu, kar je zelo drago,« še dodaja.
