Paliativna oskrba je zapostavljena pastorka v kotu
Slovenska medicinska akademija: Namesto evtanazije, ki je cenena rešitev problematike, je treba ponuditi izvršljivo paliativno oskrbo
Odpri galerijo
Izobraževanje in usposabljanje zdravnikov o paliativi je v Sloveniji še vedno neorganizirano in temelji predvsem na lastni iniciativi posameznih zdravnikov. Foto Jure Eržen
Ljubljana – Državni program razvoja paliativne oskrbe z mrežo paliativne dejavnosti in zagotavljanjem pomoči na domu je že od leta 2010 teoretično in na papirju lepo zastavljen, v resnici pa deluje samo en paliativni tim v jeseniški bolnišnici. Potrebnih bi bilo več spodbud, tudi finančnih, predvsem pa spremembe v razmišljanju celotne družbe, so opozorili strokovnjaki iz Slovenske medicinske akademije.
Predsednik Slovenskega zdravniškega društva Radko Komadina je poudaril, da imajo slovenske bolnišnice že nekaj let od ministrstva za zdravje in ZZZS odobrene programe za paliativno oskrbo, vendar pa trenutno nimajo dovolj kadrovskih in prostorskih kapacitet, da bi to dejavnost lahko izvajale. Poudaril je, da bi predvsem stroka, zdravniška zbornica, združenja in društva morali najti načine, kako začeti ustrezno izvajati paliativno oskrbo in prevzeti iniciativo. Namesto razprav o evtanaziji je treba uporabnikom ponuditi izvršljivo paliativno oskrbo. Glede na staranje prebivalstva bo treba paliativno oskrbo prepoznati kot eno od prednostnih nalog v slovenskem zdravstvu. Meni, da je pravi odgovor na evtanazijo dobra organizacija paliativne oskrbe.
Predsednik komisije za medicinsko etiko Božidar Voljč je pojasnil, da je pri paliativni oskrbi smrt posledica bolezni, pri evtanaziji pa namere, da se prekine bolnikovo življenje. Tudi pri paliativni oskrbi se uresničujejo štiri osnovne etične vrednote, ki so koristnost, neškodljivost, avtonomija in pravičnost, je pojasnil Voljč. Poudaril je, da mora biti odločitev, da je bolezen prešla mejo, ko je nanjo še mogoče koristno vplivati, stvar stroke. Namen paliativne oskrbe ni niti zavlačevanje niti pospeševanje smrti, temveč spoštovanje življenja in spremljanje umiranja kot naravnega dogajanja, je poudaril tudi predsednik Slovenske medicinske akademije Pavel Poredoš.
Vesna Papuga iz celjske bolnišnice je pojasnila, da so bolniki pri paliativni oskrbi v širšem smislu ob postavitvi diagnoze kronične neozdravljive bolezni deležni vseh mogočih terapij. Paliativa v ožjem smislu pa po njenih besedah pomeni, da so izčrpani vsi terapijski ukrepi in stanja bolezni ni več mogoče popraviti. Takrat je pristop zdravnikov ožji in bolj simptomatski, še vedno pa bolnik na tej točki ni v fazi umiranja. Ta nastopi približno dva tedna pred smrtjo, ko simptome predvsem lajšajo.
Vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na ljubljanskem onkološkem inštitutu Maja Ebert Moltara je poudarila, da v paliativni oskrbi ne gre pozabiti na svojce bolnikov, tudi po smrti v času žalovanja. V Sloveniji na leto umre 20.000 ljudi, večji del bolnikov je s kroničnimi neozdravljivimi boleznimi, od tega jih je okoli 6000 z rakom, preostali so bolniki s srčnim popuščanjem, boleznimi pljuč, nevrološkimi boleznimi. Opozarja, da bo treba veliko spremeniti v naši kulturi glede življenja in smrti, ki ostaja tabu, bolniki in svojci pa so zelo hitro stigmatizirani.
Opozorili so tudi, da je izobraževanje in usposabljanje zdravnikov o paliativi v Sloveniji še vedno neorganizirano in temelji predvsem na lastni iniciativi posameznih zdravnikov. Vodja paliativne oskrbe v novogoriški bolnišnici Matjaž Figelj je dejal, da je osnovno znanje zelo dobrodošlo, če pa želimo razvoj paliativne oskrbe, jo je treba razviti na vseh ravneh, pri čemer bližnjic ni.
Zdravstvena stroka bi morala prevzeti iniciativo
Predsednik Slovenskega zdravniškega društva Radko Komadina je poudaril, da imajo slovenske bolnišnice že nekaj let od ministrstva za zdravje in ZZZS odobrene programe za paliativno oskrbo, vendar pa trenutno nimajo dovolj kadrovskih in prostorskih kapacitet, da bi to dejavnost lahko izvajale. Poudaril je, da bi predvsem stroka, zdravniška zbornica, združenja in društva morali najti načine, kako začeti ustrezno izvajati paliativno oskrbo in prevzeti iniciativo. Namesto razprav o evtanaziji je treba uporabnikom ponuditi izvršljivo paliativno oskrbo. Glede na staranje prebivalstva bo treba paliativno oskrbo prepoznati kot eno od prednostnih nalog v slovenskem zdravstvu. Meni, da je pravi odgovor na evtanazijo dobra organizacija paliativne oskrbe.
20.000
ljudi na leto umre v Sloveniji
ljudi na leto umre v Sloveniji
Predsednik komisije za medicinsko etiko Božidar Voljč je pojasnil, da je pri paliativni oskrbi smrt posledica bolezni, pri evtanaziji pa namere, da se prekine bolnikovo življenje. Tudi pri paliativni oskrbi se uresničujejo štiri osnovne etične vrednote, ki so koristnost, neškodljivost, avtonomija in pravičnost, je pojasnil Voljč. Poudaril je, da mora biti odločitev, da je bolezen prešla mejo, ko je nanjo še mogoče koristno vplivati, stvar stroke. Namen paliativne oskrbe ni niti zavlačevanje niti pospeševanje smrti, temveč spoštovanje življenja in spremljanje umiranja kot naravnega dogajanja, je poudaril tudi predsednik Slovenske medicinske akademije Pavel Poredoš.
Maja Ebert Moltara, Onkološki inštitut Ljubljana Foto Jure Eržen
Maja Ebert Moltara,
vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na ljubljanskem onkološkem inštitutu
»Paliativno oskrbo se še vedno enači z obdobjem umiranja, v zadnjih dneh življenja, vendar je to precej širši pojem. Zgodnja paliativna oskrba, ki se začne hkrati z diagnozo neozdravljive bolezni, prinese največje dobrobiti paliativnega zdravljenja. Bolniki so bolje urejeni, imajo manj telesnih težav, lažje prenašajo tudi specifično zdravljenje, imajo manj anksioznih in depresivnih stanj. Tako ne izboljšujemo samo kakovosti življenja, ampak ga podaljšujemo.«
vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na ljubljanskem onkološkem inštitutu
»Paliativno oskrbo se še vedno enači z obdobjem umiranja, v zadnjih dneh življenja, vendar je to precej širši pojem. Zgodnja paliativna oskrba, ki se začne hkrati z diagnozo neozdravljive bolezni, prinese največje dobrobiti paliativnega zdravljenja. Bolniki so bolje urejeni, imajo manj telesnih težav, lažje prenašajo tudi specifično zdravljenje, imajo manj anksioznih in depresivnih stanj. Tako ne izboljšujemo samo kakovosti življenja, ampak ga podaljšujemo.«
Vesna Papuga iz celjske bolnišnice je pojasnila, da so bolniki pri paliativni oskrbi v širšem smislu ob postavitvi diagnoze kronične neozdravljive bolezni deležni vseh mogočih terapij. Paliativa v ožjem smislu pa po njenih besedah pomeni, da so izčrpani vsi terapijski ukrepi in stanja bolezni ni več mogoče popraviti. Takrat je pristop zdravnikov ožji in bolj simptomatski, še vedno pa bolnik na tej točki ni v fazi umiranja. Ta nastopi približno dva tedna pred smrtjo, ko simptome predvsem lajšajo.
Spremeniti bo treba odnos do smrti
Vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na ljubljanskem onkološkem inštitutu Maja Ebert Moltara je poudarila, da v paliativni oskrbi ne gre pozabiti na svojce bolnikov, tudi po smrti v času žalovanja. V Sloveniji na leto umre 20.000 ljudi, večji del bolnikov je s kroničnimi neozdravljivimi boleznimi, od tega jih je okoli 6000 z rakom, preostali so bolniki s srčnim popuščanjem, boleznimi pljuč, nevrološkimi boleznimi. Opozarja, da bo treba veliko spremeniti v naši kulturi glede življenja in smrti, ki ostaja tabu, bolniki in svojci pa so zelo hitro stigmatizirani.
Opozorili so tudi, da je izobraževanje in usposabljanje zdravnikov o paliativi v Sloveniji še vedno neorganizirano in temelji predvsem na lastni iniciativi posameznih zdravnikov. Vodja paliativne oskrbe v novogoriški bolnišnici Matjaž Figelj je dejal, da je osnovno znanje zelo dobrodošlo, če pa želimo razvoj paliativne oskrbe, jo je treba razviti na vseh ravneh, pri čemer bližnjic ni.
