Pohodniška pot brez enega samega osvojenega vrha

Približno 270 kilometrov dolgi krožni poti se je letos pridružila kolesarska, pozimi bo zaživela še smučarska.
Fotografija: Na Juliani premagajo kolesarji 8500 višinskih metrov. FOTO: Jošt Gantar/arhiv Turizma Dolina Soče
Odpri galerijo
Na Juliani premagajo kolesarji 8500 višinskih metrov. FOTO: Jošt Gantar/arhiv Turizma Dolina Soče

Na pohodniški poti Juliana ne boste osvojili nobenega gorskega vrha. Opis na spletni strani te 270 kilometrov dolge krožne poti okoli Julijskih Alp se zdi drzen, zlasti v državi, kjer ima še vedno nekaj veljave rek: vsak Slovenec mora vsaj enkrat na Triglav. Toda prav to je bil namen ustvarjanja te daljinske poti: usmerjanje obiskovalcev stran od vršacev, predvsem očaka, s tem, da se jim pokažejo druge lepote tega širnega gorskega sveta. To poletje so pohodniški poti dodali kolesarsko z 290 kilometri, najnovejša pa je turnosmučarska različica.

image_alt
Jezero ni vodni park, cerkev pa ne plaža


Koordinator Skupnosti Julijske Alpe Klemen Langus ob prej navedenem reku težko kroti nejevoljo. Preprosto prepovedati bi ga morali, je neomajen in hkrati zgrožen nad vsemi mogočimi akcijami, od striženja do stiskanja vina, ki se dogajajo na vrhu Triglava. Ko so pred dvema letoma snovali daljinsko pot Juliana, so imeli pred očmi ravno preusmerjanje obiskovalcev z najbolj obleganih točk v Julijskih Alpah in ustvarjanje nove oblike turizma, spoštljivejšega do narave in prebivalcev, ki živijo na tem območju. Seveda je Triglav skupaj z drugimi vrhovi še vedno pomemben del poti, navsezadnje ga pohodnik večino časa opazuje – od daleč.
 

Ne bi se radi merili v turističnem obisku


Skupna dolžina Juliana Trail, kakor se uradno imenuje, je 270 kilometrov, ki jih je mogoče prehoditi v šestnajstih etapah, dolgih med 17 in 20 kilometrov ali štiri do šest ur hoje. Osnovnim etapam so dodali štiri dostopne, ki popeljejo v Goriška brda (ali iz njih), vsega skupaj jih je za 60 kilometrov, načrtujejo jih še nekaj, denimo do Robidišča oziroma Breginjskega kota. Osnovna pot bo sicer ostala enaka in vodi iz Kranjske Gore čez Srednji Vrh, kjer se spusti v Mojstrano, nato proti Jesenicam in skoznje, kjer je mogoče doživeti tipično industrijsko mesto sredi vršacev, nadaljuje po vaseh pod gorami, skozi Radovljico, ob Blejskem jezeru, čez Pokljuko, v Bohinj, Podbrdo, skozi Baško grapo in tamkajšnje vasi, po dolini Soče, čez Predel, kjer nekaj časa vodi po Italiji, in nazaj v Kranjsko Goro. Etape so zastavljene tako, da pohodniki lahko najdejo prenočitev in po možnosti več dni ostanejo v posameznih krajih.

Klemen Langus, koordinator Skupnosti Julijske Alpe FOTO: Roman Šipić/Delo
Klemen Langus, koordinator Skupnosti Julijske Alpe FOTO: Roman Šipić/Delo


Obiskovalci gora so se oznake z velikima črkama J in A že navadili, zelo težko pa je oceniti, koliko jih je pot prehodilo, pravi Klemen Langus, tudi direktor Turizma Bohinj. Individualnega obiska namreč ne štejejo, veliko jih pot premaguje po etapah, zato o priljubljenosti sklepa predvsem po pogovorih obiskovalcev, recimo na vlaku, in po skupnosti na facebooku, ki ima več kot 9500 članov.

Lani so prodali nekaj manj kot 130 paketov, ki vključujejo vsaj eno prenočitev, letos bo številka po sogovornikovih predvidevanjih najbrž višja. Toda paketi zajemajo le nekaj odstotkov obiska, pri nas namreč še vedno ni uveljavljeno, da bi si ljudje najeli vodnika po daljinski poti oziroma posameznih etapah oziroma drugo pomoč, kot je prevoz prtljage. »Sicer pa to ni pot, ki bi jo želeli meriti s tipičnimi turističnimi številkami, ampak s podatki, kot so, koliko je obdelanih kmetijskih površin, koliko oblik javnega prevoza več je vzpostavljenih, koliko mladih družin se je odločilo, da bo ostalo v teh krajih, kako se je spremenil naš odnos do biotske raznovrstnosti,« je našteval Langus.

Deveta etapa vodi skozi gorske vasi visoko nad Baško grapo, skrite veliki večini obiskovalcev, ki potujejo po cesti in železnici spodaj v dolini. FOTO: Mitja Sodja/Julijske Alpe
Deveta etapa vodi skozi gorske vasi visoko nad Baško grapo, skrite veliki večini obiskovalcev, ki potujejo po cesti in železnici spodaj v dolini. FOTO: Mitja Sodja/Julijske Alpe


Pot je postala tudi mednarodno prepoznavna. Britansko združenje turističnih piscev in novinarjev jo je, denimo, izbralo za najboljši evropski turistični projekt preteklega leta, o njej so pisali v Guardianu, izšel bo članek v New York Timesu, v kratkem na še enem obisku pričakujejo britanskega novinarja Rudolfa Abrahama, ki bo pripravil posebno izdajo vodnika založbe Cicerone za britanski trg z naslovom Juliana Trail. Abraham je pot tudi nominiral za omenjeno nagrado.
 

Razširjena družina


Letos so družino Juliana, kakor ji pravi koordinator skupnosti, povečali za kolesarsko pot (Juliana Bike), ki je del Slovenske turnokolesarske poti in po kateri je prav tako mogoče obkrožiti Julijske Alpe, v tem primeru z 290 kilometri na sedmih etapah, v povprečju dolgih 40 kilometrov, ki so jim dodali še tri pristopne. S tem so hkrati pokazali, kje je mogoče kolesariti in kje ne. Pot so predstavili šele pred kakima dvema mesecema, a se že kažejo zelo dobri obeti. Vendar je Langus previden; kolesarstvo se po priljubljenosti še krepi, in če bodo posamezni deli preveč obremenjeni, bodo poskušali znova preusmeriti goste na druge poti in na čas zunaj sezone.

Julijana Foto Gm
Julijana Foto Gm


Razprševanje obiska je tek na dolge proge: »Prvi koraki so narejeni, a nas čaka še veliko dela. Pritisk na visokogorje je močan, prepovedati obiska ne moremo, se pa zavedamo izzivov. Turizem je pomembna gospodarska panoga, a nikoli ne sme biti na prvem mestu, najprej so prebivalci in narava. Predstavljamo si ga lahko kot dnevno sobo, v katero povabimo goste, ljudi, ki znajo ceniti to naše območje. In po stari slovenski navadi se sezuješ, ko vstopiš v dom nekoga drugega.«

Z novim zimskim programom Juliana SkiTour imajo podobne načrte: spodbujati vodništvo in usmerjati obisk ob čedalje bolj priljubljenem turnem smučanju. Zastavljena je kot štiridnevno potovanje čez Julijske Alpe; v tem primeru ne gre za daljinsko in neprekinjeno smučarsko povezavo, ampak kombinacijo štirih različnih turnih smuk. Vsaka od štirih etap ima dve različici, da se smučarji laže prilagajajo zimskim razmeram.

Preberite še:

Komentarji: