
Neomejen dostop | že od 14,99€
V sveže objavljenem, šestem poročilu, ki ga je danes pripravil Odbor strokovnjakov Sveta Evrope, je podrobno ocenjeno, kako Slovenija izvaja določila Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih. Dokument ugotavlja, da v državi obstaja opazen razkorak pri obravnavi različnih jezikovnih skupnosti.
Medtem ko sta madžarska in italijanska skupnost deležni visoke stopnje zaščite, avtorji poročila ponovno opozarjajo, da hrvaški, nemški in srbski jezik ostajajo brez ustreznega statusa. Ključno razhajanje med stališči Sveta Evrope in Slovenije, kot ga je razbrati iz poročila, izvira iz različnih pravnih izhodišč, kar se neposredno odraža v praktičnem položaju teh treh skupnosti.
Razlog za dolgoletni zastoj, kot ga pojasnjujejo avtorji poročila, tiči v temeljnem razhajanju dveh pravnih konceptov. Slovenski pravni red temelji na ustavnem konceptu »avtohtonih narodnih skupnosti«, ki vključuje italijansko in madžarsko, ter posebnem priznanju romske skupnosti. V uradnem odzivu, ki je del poročila, iz slovenske strani pojasnjujejo, da je pravni okvir vezan na ustavne določbe in da hrvaška, nemška ter srbska skupnost »niso ustavno priznane kot avtohtone«.
Evropska listina, na drugi strani, kot ključni kriterij za zaščito postavlja »tradicionalno prisotnost« jezika na določenem ozemlju. Odbor strokovnjakov Sveta Evrope v poročilu zato poudarja, da so hrvaščina, nemščina in srbščina »na sedanjem ozemlju Slovenije v uporabi že stoletja in so zato v državi tradicionalno v uporabi«. Ta temeljna razlika v definiciji je po mnenju odbora osrednji razlog, da se določila Listine za te tri jezike ne izvajajo.
Ta pravna praznina, nadalje ugotavljajo strokovnjaki, se neposredno prenaša v prakso. Poročilo tako izpostavlja, da za omenjene jezike ni razvitega ustreznega izobraževalnega modela, saj možnosti, kot so izbirni predmeti ali dopolnilni pouk, po oceni odbora ne izpolnjujejo zahtev Listine.
Dokument prav tako ugotavlja, da je finančna podpora nestabilna in nezadostna, ker temelji izključno na projektnih razpisih. Za nemško skupnost je bilo, denimo, za leto 2024 odobrenih le 38.000 evrov, čeprav so njihovi predlogi znašali 144.000 evrov. Kot še piše v poročilu, podpora za hrvaške in srbske kulturne dejavnosti pogosto znaša le »nekaj sto evrov na dejavnost«.
Ob tem pa dokument Sveta Evrope ne slika manjšin kot pasivnih opazovalcev. Izpostavlja namreč njihova prizadevanja, da bi se stanje izboljšalo. Predstavniki nemške skupnosti so se tako denimo pritožili pri Varuhu človekovih pravic, prav tako so se o vprašanju izobraževanja z varuhom sestali predstavniki srbske skupnosti. Poročilo pa hkrati navaja, da obstoječi mehanizmi dialoga, kot je delovna skupina za nemško skupnost, niso učinkoviti, saj se na njih ne razpravlja o ključnih vprašanjih, kot je uradno priznanje jezika.
V uradnem odzivu, ki so ga slovenske oblasti posredovale in je objavljen v prilogi poročila, izpostavljajo nedavno sprejeti Zakon o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ.
Vendar pa avtorji poročila ocenjujejo, da ta zakon ne rešuje bistva problema, saj naslavlja kulturne pravice, ne pa statusa tradicionalno prisotnih manjšinskih jezikov, kot to opredeljuje Listina. Kot še navaja poročilo, so sprejetje zakona v Sloveniji spremljale »pomembne debate, vključno s predlogi za referendum in vprašanji o njegovi ustavnosti«.
Odbor strokovnjakov tako ugotavlja, da osrednja priporočila glede priznanja hrvaškega, nemškega in srbskega jezika ostajajo neuresničena. Dokler se ne premosti temeljni razkorak v pravnem razumevanju, bistvenega napredka pri zaščiti teh treh jezikovnih skupnosti po mnenju avtorjev poročila ni pričakovati.
Komentarji