Markeš: Pahor ni več državnik, ampak podjetnik, ki služi lobijem

Nedavni intervju nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja pri voditelju Jožetu Možini še vedno močno odmeva. Na njegove izjave se je med drugim ostro odzval tudi prvi predsednik Slovenije Milan Kučan, ki je Pahorja konec osemdesetih let tudi vzel v službo na Centralnem komiteju.

V tokratnem podkastu Od srede do srede sta komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš razčlenila ozadje te polemike, ki razkriva globoka razhajanja v pojmovanju politike in državništva.

Osrednja točka razprave je postala Pahorjeva izjava o genocidu v Gazi, češ da o njem lahko govorimo šele, ko je potrjen s sodno odločbo. Markeš meni, da te izjave ni mogoče razumeti brez širšega konteksta: »On preprosto v mednarodnem gospodarskem lobiju mora izgovarjati besede, ki ga ne bodo onemogočale, recimo pri nekem IPO ali pri neki judovski banki.«

Po njegovem mnenju se Borut Pahor zdaj ne obnaša več kot državnik, temveč kot podjetnik, ki »jemlje brand nekdanjega predsednika države« in ga kapitalizira prek londonskega kluba, ki ga trži po svetu. Dobil je vtis, »kot da je Pahor, ne da je plačan za to, kar je povedal o genocidu, ampak da je uganil, kaj mora povedati, zato da bi mu to poslovno koristilo«.

Na drugi strani je, po Markeševo, Kučanov nastop v oddaji Marcela Štefančiča pokazal temeljno razliko. Kučan, ki je bil do Pahorja »dostojno kritičen«, se po Markeševo še vedno obnaša kot državnik.

Vprašanje Gaze je postavil na višjo raven, ko je dejal, da gre za »civilizacijsko vprašanje, ki je onkraj politizacije nizkega tipa« in »za človečnost«. S tem je jasno pokazal, da se s Pahorjevim stališčem ne strinja. Markeš sicer pohvali Pahorjevo držo glede povojnih grobišč in kritiko Zorana Jankovića, a poudarja, da je pri vprašanju Gaze razkorak med njima očiten.

Kdo so v resnici strici iz ozadja?

Pogovor je neizogibno nanesel na znamenito sintagmo »strici iz ozadja«, ki jo je, kot spomni Žerdin, izumil prav Borut Pahor. To se je zgodilo, ko je skupina približno 25 vplivnih državljanov, med katerimi je bil po Kučanovih besedah pobudnik France Bučar, nagovorila Zorana Jankovića h kandidaturi na parlamentarnih volitvah. Pahor je takrat namigoval na »meglene figure«, čeprav so ljudje za pobudo stali z imeni in priimki.

Markeš opozarja, da Pahor to pripovedko uporablja za opravičevanje lastnih neuspehov. »Borut Pahor je rekel, da kot predsednik vlade nikoli ni mogel narediti nečesa, kakor bi on rad, zato ker so mu strici iz ozadja to preprečili.« Kučan je na to pravilno odvrnil, pravi Markeš: »To pomeni, da si bil nesposoben, ker ti nisi mogel vladati. Če nisi mogel vladati, zakaj si vztrajal pri tem, da vladaš?« Žerdin ob tem dodaja, da pri največji nesreči Pahorjeve vlade, projektu Teš 6, »tega strica iz ozadja pa zagotovo ni bilo«.

Markeš meni, da so danes pravi strici iz ozadja drugje: »Strici iz ozadja so zdaj dolarski in evrski in lokalno kapitalski. To so pravi strici iz ozadja in delujejo.« Po njegovem mnenju so politični strici »neobstoječi pojem«, saj o njih ne bi tako na glas govorili, če bi še imeli moč. Prav tisti, ki o njih najglasneje govori, Janez Janša, »je sam eden od stricev iz ozadja«, sklene Markeš.

Slovenska invalidnost in ameriška avtokracija

Kljub temu da je slovenska notranja politika »invalidna«, Markeš meni, da je v primerjavi z dogajanjem v ZDA še vedno »v zelo dobri kondiciji«. Govorica Kučana je po njegovi oceni »vdih svežega zraka« v primerjavi s tem, kar počne Donald Trump. Kot primer avtokratskih teženj navaja nedavno predsednikovo aktivacijo nacionalne garde in marincev v Los Angelesu, čeprav za to nima pristojnosti.

To dejanje, ki ga je županja Los Angelesa označila za nepotrebno, po Markeševem mnenju »služi enemu in samo enemu namenu, in sicer utrjevanju avtokracije, avtokratske moči z vsako naslednjo potezo«.

Prav na primeru odnosa do Bližnjega vzhoda se bo po Markeševem mnenju odločala prihodnost zahodne civilizacije. Postavil je ostro tezo: »Kje bo ameriška demokracija ostala ali pa bo padla. [...] Bo padla, če ne bodo spremenili stališča do Gaze, če ne bodo obsodili in pred vojno sodišče postavili Netanjahuja in vseh njegovih zločinskih sionistov«. Zahtevati mora vojno reparacijo in obnovo Gaze s strani Izraela, sicer bosta po njegovem mnenju »ameriška demokracija in civilizacija propadli«.

Zato se mu zdi ključno, da se je debata o Gazi odprla tudi v Sloveniji, saj vzpostavlja standarde ustavnosti in demokracije, ki temeljijo na vključevanju in spoštovanju drugačnosti. Zaključuje z mislijo, da je Kučana poslušal »ne kot strica iz ozadja, ampak kot nekoga, ki misli strateško«.

Meni, da je Kučan s svojo kritiko in poudarjanjem nevarnosti drobljenja strank morda nakazal pot, kako preprečiti zmago Janše na prihodnjih volitvah – in sicer z opolnomočenjem sedanje oblasti, kljub vsem njenim pomanjkljivostim. Potrebno je, zaključi Markeš, »da bo 75 odstotkov libertarnih ljudi začutilo upanje v neki pozitiven razvoj demokratične države«.