Prevladuje vtis, da bi lahko bolje sodelovali
Predsednica Andreja K. Bogataj in avtor analize o stanju raziskovalnega sistema Žiga Malek o kroženju znanja in mostovih.
Odpri galerijo
Andreja K. Bogataj je nova predsednica društva Vtis. FOTO: Dragica Bošnjak
Ljubljana – »Ugotavljamo, da se slovensko gospodarstvo precej bolj pragmatično in učinkovito odziva na aktualne izzive kot akademsko okolje. Tako je spodbudno, da postajamo mladi, v tujini izobraženi Slovenci, člani društva Vtis, vse bolj zanimivo stičišče in most za tiste, ki iščejo visokokvalificirane kadre z odličnim znanjem tujih jezikov, poznavanjem navad in različnih poslovnih okolij. Sprašujemo pa se, ali je sicer v mnogih dokumentih pogosto poudarjana internacionalizacija slovenskega visokega šolstva res nedosegljiv cilj.«
Tako v okviru letošnjih sklepnih dogodkov Društva v tujini izobraženih Slovencev (Vtis) v Sloveniji, kjer se je te dni zvrstilo več srečanj, v pogovoru za Delo poudarjata predsednica društva Andreja K. Bogataj, doktorska študentka na Inštitutu Maxa Plancka v Nemčiji, in dr. Žiga Malek, raziskovalec na univerzi Vrije na Nizozemskem ter avtor analize o stanju slovenskega izobraževalno-raziskovalnega sistema.
V društvu so večinoma mladi, vse večje pa je zanimanje med starejšimi, profesorji, znanstveniki in raziskovalci, tako da se je v minulem letu število članov skoraj podvojilo in jih je zdaj že več kot 1350. Tako lahko, pravijo, legitimno zastopajo »slovenske možgane v tujini«, v komunikaciji z odločevalci, pripravljajo konkretne rešitve, predlagajo zanimive projekte in so verodostojni partnerji.
Veliko zanimivih idej se je postopoma oblikovalo skozi vse leto na več kot 20 srečanjih, ki so jih organizirali v več kot 15 državah po Evropi, v Aziji in drugod po svetu. Tako si prizadevajo, kot je že ustaljena praksa, ob koncu pripraviti še več tematskih dogodkov tudi v Sloveniji. Za letošnji izziv, ki poudarja internacionalizacjo, so tako najprej raziskali stanje na slovenskih univerzah in inštitutih, njihove načrte in cilje ter izkušnje Slovencev, ki so se vrnili iz tujine; »da bi s predlogi dobrih praks pomagali pri iskanju primernih rešitev«.
Ugotovili so, da ima več kot 1500 zaposlenih na slovenskih univerzah in inštitutih izobrazbo, pridobljeno v tujini. To je približno 12 odstotkov akademskega osebja, »kar še ni optimalno, a tudi ne najslabše«. Žiga Malek pa poudarja, da bi dobre slovenske univerze in inštituti, ki se gotovo zavedajo, da tekmujejo na globalnem trgu in da je financiranje odvisno od dobrih projektov, zato lahko učinkoviteje pritegnili nazaj odlične slovenske izobražence iz tujine. Toliko bolj, ker se tudi ti zavedajo, da je slovenska država precej vložila v njihovo izobraževanje.
Tudi tokrat je bilo slišati, da bi se marsikdo rad vrnil. Pri takih namerah pa, pravijo, ne igra odločilne vloge samo denar ali dobra plača. Ključni so strokovni izzivi in dejanske možnosti za ustvarjalno delo, »da bi lahko to, kar počno v tujini, delali tudi doma«. Da se torej ne bi vračali predvsem zaradi osebnih okoliščin, temveč motivirani z realnimi strokovnimi izzivi. Ker imajo, kot so med drugim pokazali na simpoziju s tematskimi sklopi znanstvenoraziskovalnih pogledov na kulturno dediščino, nove tehnologije, ekonomijo, kmetijstvo, okolje, psihologijo, molekularno biologijo in možnost za sodelovanje v evropskih raziskovalnih projektih, tudi kaj ponuditi.
To pomeni, dodaja Andreja K. Bogataj, da bi se z znanjem in izkušnjami, pridobljenimi v tujini, skupaj s slovenskimi znanstveniki in raziskovalci lahko uspešneje vključevali v mednarodne projekte, ki »prinašajo nov denar, dostop do najboljših konzorcijev in ekip«. Kar pa spet naprej omogoča povezave in možnost za sodelovanje z najboljšimi strokovnjaki v priznanih laboratorijih po Evropi in svetu. Več možnosti za objave v najboljših publikacijah pa pomeni morda nadaljnje sodelovanje v novih projektih, priložnosti, da slovenski študenti spremljajo predavanje priznanih tujih predavateljev, se lažje povezujejo z razvitim svetom ter so lažje seznanjeni z aktualnimi dogajanji na izbranem področju znanosti.
Tudi tokrat ugotavljajo, da so tako na univerzah kot inštitutih veliko tega vključili v strateške cilje. Manjka pa natančna opredelitev, kdaj in kako naj bi to uresničili. Vtisovci verjamejo, da možnosti obstajajo. Pripravili so kopico dobrih izkušenj, več kot očitno pa je tudi, da so pripravljeni na sodelovanje.
PREBERITE TUDI:
Lahko se kosamo z najbolj izobraženimi narodi sveta
Lahko se kosamo z najbolj izobraženimi narodi sveta
Tako v okviru letošnjih sklepnih dogodkov Društva v tujini izobraženih Slovencev (Vtis) v Sloveniji, kjer se je te dni zvrstilo več srečanj, v pogovoru za Delo poudarjata predsednica društva Andreja K. Bogataj, doktorska študentka na Inštitutu Maxa Plancka v Nemčiji, in dr. Žiga Malek, raziskovalec na univerzi Vrije na Nizozemskem ter avtor analize o stanju slovenskega izobraževalno-raziskovalnega sistema.
V društvu so večinoma mladi, vse večje pa je zanimanje med starejšimi, profesorji, znanstveniki in raziskovalci, tako da se je v minulem letu število članov skoraj podvojilo in jih je zdaj že več kot 1350. Tako lahko, pravijo, legitimno zastopajo »slovenske možgane v tujini«, v komunikaciji z odločevalci, pripravljajo konkretne rešitve, predlagajo zanimive projekte in so verodostojni partnerji.
V društvu se je v minulem letu članstvo skoraj podvojilo in doseglo število 1350. FOTO: Jure Eržen
Premalo zaposlenih z izobrazbo iz tujine
Veliko zanimivih idej se je postopoma oblikovalo skozi vse leto na več kot 20 srečanjih, ki so jih organizirali v več kot 15 državah po Evropi, v Aziji in drugod po svetu. Tako si prizadevajo, kot je že ustaljena praksa, ob koncu pripraviti še več tematskih dogodkov tudi v Sloveniji. Za letošnji izziv, ki poudarja internacionalizacjo, so tako najprej raziskali stanje na slovenskih univerzah in inštitutih, njihove načrte in cilje ter izkušnje Slovencev, ki so se vrnili iz tujine; »da bi s predlogi dobrih praks pomagali pri iskanju primernih rešitev«.
Ugotovili so, da ima več kot 1500 zaposlenih na slovenskih univerzah in inštitutih izobrazbo, pridobljeno v tujini. To je približno 12 odstotkov akademskega osebja, »kar še ni optimalno, a tudi ne najslabše«. Žiga Malek pa poudarja, da bi dobre slovenske univerze in inštituti, ki se gotovo zavedajo, da tekmujejo na globalnem trgu in da je financiranje odvisno od dobrih projektov, zato lahko učinkoviteje pritegnili nazaj odlične slovenske izobražence iz tujine. Toliko bolj, ker se tudi ti zavedajo, da je slovenska država precej vložila v njihovo izobraževanje.
V društvu se je v minulem letu članstvo skoraj podvojilo in doseglo število 1350. FOTO: Jure Eržen
Ključni so strokovni izzivi
Tudi tokrat je bilo slišati, da bi se marsikdo rad vrnil. Pri takih namerah pa, pravijo, ne igra odločilne vloge samo denar ali dobra plača. Ključni so strokovni izzivi in dejanske možnosti za ustvarjalno delo, »da bi lahko to, kar počno v tujini, delali tudi doma«. Da se torej ne bi vračali predvsem zaradi osebnih okoliščin, temveč motivirani z realnimi strokovnimi izzivi. Ker imajo, kot so med drugim pokazali na simpoziju s tematskimi sklopi znanstvenoraziskovalnih pogledov na kulturno dediščino, nove tehnologije, ekonomijo, kmetijstvo, okolje, psihologijo, molekularno biologijo in možnost za sodelovanje v evropskih raziskovalnih projektih, tudi kaj ponuditi.
To pomeni, dodaja Andreja K. Bogataj, da bi se z znanjem in izkušnjami, pridobljenimi v tujini, skupaj s slovenskimi znanstveniki in raziskovalci lahko uspešneje vključevali v mednarodne projekte, ki »prinašajo nov denar, dostop do najboljših konzorcijev in ekip«. Kar pa spet naprej omogoča povezave in možnost za sodelovanje z najboljšimi strokovnjaki v priznanih laboratorijih po Evropi in svetu. Več možnosti za objave v najboljših publikacijah pa pomeni morda nadaljnje sodelovanje v novih projektih, priložnosti, da slovenski študenti spremljajo predavanje priznanih tujih predavateljev, se lažje povezujejo z razvitim svetom ter so lažje seznanjeni z aktualnimi dogajanji na izbranem področju znanosti.
Tudi tokrat ugotavljajo, da so tako na univerzah kot inštitutih veliko tega vključili v strateške cilje. Manjka pa natančna opredelitev, kdaj in kako naj bi to uresničili. Vtisovci verjamejo, da možnosti obstajajo. Pripravili so kopico dobrih izkušenj, več kot očitno pa je tudi, da so pripravljeni na sodelovanje.
