Psu ne bomo rezali repa po koščkih

Soustanovitelj Demosa Rajko Pirnat o tem, da sta bili v slovenski politiki dokaj enotno sprejeti dejstvi, da moramo plebiscit izpeljati.
Fotografija: Profesor dr. Rajko Pirnat je bil v prvih vrstah Demosa pred tridesetimi leti. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Odpri galerijo
Profesor dr. Rajko Pirnat je bil v prvih vrstah Demosa pred tridesetimi leti. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Redni profesor na Pravni fakulteti v Univerze v Ljubljani dr. Rajko Pirnat je bil v času osamosvajanja Slovenije ena od vodilnih osebnosti Demosa. S Hubertom Požarnikom sta na začetku decembra leta 1989 v imenu njune takratne stranke Slovenske demokratične zveze (SDZ) skupaj s Slovenskimi krščanskimi demokrati in Socialdemokratsko stranko Slovenije podpisala ustanovno listino o oblikovanju Demokratične opozicije Slovenije – Demosa, ki je na prvih večstrankarskih volitvah aprila 1990 tudi dobila večino poslancev v takratnem družbenopolitičnem zboru slovenske skupščine in s tem tudi pravico do oblikovanja vlade. Rajko Pirnat je v prvi slovenski vladi – takrat se mu je še reklo republiški izvršni svet – zasedel položaj ministra oziroma republiškega sekretarja za pravosodje in upravo.
 

Ko so 4. oktobra socialisti v takratni skupščini predlagali plebiscit, ste v Demosu rekli, da je vse to je sicer lepo, a zadeva je šla nekako mimo. Kaj je bil vzrok? Ne nazadnje ste bili tudi vi zelo zavzet zagovornik samostojne Slovenije.


Tega se ne spominjam najbolje, a očitno je bilo narejeno po neki inerciji in tega v Demosu takrat nismo obravnavali. Mogoče je bil vzrok preprosto to, da bi ta predlog pač moral priti iz vrst Demosa. Ne spomnim se, da bi kadarkoli to takrat resno obravnavali. Je pa šla ta pobuda nekako mimo, tako kot ste dejali.
 

Sile v Demosu so bile takrat najbrž usmerjene v pisanje ustave?


Ja, seveda, takrat je bilo v igri več različnih ustavnih tekstov. A prava ustava se je v bistvu pripravljala pozneje, pravo besedilo je nastalo po osamosvojitvi. A kot rečeno, po pravici povedano, ne vem za kakršenkoli določen razlog, zakaj se takrat nismo pridružili tej pobudi. Vem samo, da ga v Demosu nismo obravnavali kot pobude, ki naj bi se ji pridružili.
 

Kako se je potem zgodilo, da je Demos čez dober mesec dni v Poljčah podprl plebiscit?


Na prvi seji vlade smo morali sprejeti odločitve, ki so odstopale od prejšnjih glede pošiljanja sredstev v Beograd in podobno. Tam smo bili zato, da bomo spremenili način delovanja vlade in s tem je bilo relativno zelo veliko dela. Zato v samo pripravo odločitve o plebiscitu nisem bil vključen, sem pa bil v Poljčah. Tam smo bili seveda vsi za, predlog je bil sprejet z aklamacijo. Potem je bilo samo še vprašanje podrobnosti, kako se to izvede.
 

To je bilo tudi v času ustavnih amandmajev, s katerimi je prenehalo veljati veliko zveznih zakonov v Sloveniji?


Da, seveda, morali smo sprejeti naše zakone.



image_alt
Državnik med osamosvojitvenimi politiki

 

Ste takrat zaradi tega čutili pritisk iz Beograda ali nekdanje slovenske politike?


Spomnim se, da nas je na vlado prišel prepričevati predsednik zveznega izvršnega sveta Ante Marković, naj to idejo opustimo. Bili pa so seveda stalni pritiski, ki so se pozneje vse bolj stopnjevali. V bistvu je bilo najhujše tik pred osamosvojitvijo, v prvi polovici leta 1991. Pred plebiscitom so bili pritiski bolj na splošni politični ravni. Vem, da sem dobival anonimna grozilna pisma. Sicer pa sem bil takrat povsem prepričan, da imamo zdaj čudovito časovno okno za osamosvojitev, ki ga moramo izrabiti.
 

Na začetku se je Demos, najbrž tudi iz previdnosti, bolj zavzemal za konfederacijo. Kdaj se je zgodil prelom, ko kakršnakoli zamisel o skupni državi z drugimi ni bila več mogoča?


Dolgo časa je že od takrat, a spomnim sem, da sem na zborovanju Demosa, ki je bil, kolikor se spominjam, maja leta 1990 v Cankarjevem domu, čisto jasno s prispodobo, da psu ne bomo rezali repa po koščkih, ampak moramo to narediti z eno potezo, povedal kaj si mislim. Osebno sem bil popolnoma prepričan, da je kakršnokoli iskanje konfederalnih rešitev popolna izguba časa.

Podpis medstrankarskega dogovora o izvedbi plebiscita. FOTO: Joco Žnidaršič/Delo
Podpis medstrankarskega dogovora o izvedbi plebiscita. FOTO: Joco Žnidaršič/Delo

 

Kdaj pa se je v Demosu to spremenilo?


Po mojem mnenju približno v istem času. Ko prideš na oblast, potrebuješ nekaj časa, da spoznaš, kako stvari operativno delujejo, in začneš delati. Mislim, da je že sredi leta 1990 v Demosu prevladovalo mnenje, da moramo narediti odločnejše korake, kakšne pa se je izkristaliziralo pozneje. Dogajanje pred Poljčami in same Poljče so pomenili prelom. Ne vem povedati nobenega konkretnega trenutka, ko bi lahko rekli, takrat smo rekli konec. To je bilo rezultat razprav veliko ljudi, ugotavljanje, da se pač moramo zdaj umakniti. Jaz sem bil o tem prepričan že maja. Suverena država slovenskega naroda je bil naš cilj. Sodeloval sem tudi pri pisanju majniške deklaracije, in to je bil nedvomno pravi cilj. Vsaj jaz sem se ves čas zavzemal za to. Način, kako to doseči, pa je seveda zorel postopno.
 

Kakšni so bili odnosi v Demosu? Navsezadnje je bil to skupek različnih strank oziroma gibanj. V tistem času se je najbrž še čutila enotnost?


Takrat smo še delovali enotno. Razlike med nami so prišle do izraza potem, leta 1992. Takrat še ni bilo nikakršnih razpok. Vsaj po mojem vedenju ne. Je pa res, da smo takrat imeli samo dva cilja: osamosvojitev in demokratično ureditev države. Tudi vedeli smo, da sta izvedljiva samo skupaj. Leta 1990 gotovo še ni bilo opaznih razlik. Razen v glavah nekaterih, ki so imeli določene pomisleke. A da bi bilo to jasno in navzven vidno, ne vem. Je pa res, da je bila SDZ stranka, v kateri je bila delitev na liberalni in konservativni del najbolj izrazita. Jaz sem se znašel vmes. Nisem sodil niti med konservativce, ker nisem bil nikdar veren, na drugi strani, med liberalci, pa mi tudi ni ustrezalo. Navsezadnje nikoli nisem bil v partiji. Tistih v sredini, pa nas ni bilo prav veliko.

Kakšen je bil odnos med Demosom in nekdanjo partijo, ZSMS oziroma strankami, ki so izhajale iz nekdanjega sistema?


Tako kot se mi zdi zdaj, je partija ostala vsepovsod, tudi v vseh novih strankah, v enih bolj, v drugih manj. Ko gledam nazaj, je partija seveda ugotovila, da je tudi zanjo dobro, če pride do osamosvojitve. In tudi da se mora transformirati in te spremembe ponotranjiti. Saj najbrž tudi partija – ne poznam je sicer od znotraj – ni bila homogena. Tam so bili že mlajši ljudje – tudi Milan Kučan je bil še mlajši – in so razumeli čas sprememb. Bolj je zanimivo, da so se tudi ljudje, ki so bili prej aktivni v partiji, potem znašli v novih strankah, tako da je bil ta odnos – vsaj tako sem ga jaz dojemal – nekakšno sprejemanje vsaj enega skupnega cilja – osamosvojitve. Če bi bilo veliko nasprotovanja, predvsem organiziranega, rezultat na plebiscitu ne bi bil tak, kakršen je bil.
 

Torej je bila slovenska politika v tistih časih tik pred plebiscitom relativno poenotena?


Da, verjetno je bila precej poenotena. V bistvu smo takrat vse stranke podpisale dogovor oziroma sporazum pred plebiscitom v parlamentu o izvedbi plebiscita. Spraševali smo se le, kakšna naj bo večina. Mogoče so bila takrat pomembna vprašanja večine, a če gledamo zdaj za nazaj, nobeno od teh ni bilo takšno, da bi v resnici pomenilo zavračanje plebiscita. Kot v vsaki politiki smo pri tem tudi veliko razpravljali. Bilo je veliko prepričevanja, kako bomo to zapisali, ampak po mojem takratnem razumevanju, je bilo v vsej slovenski politiki dokaj visoko sprejemanje dejstva, da moramo plebiscit izvesti in da bo to pravšnja pravna legitimacija za poznejšo osamosvojitev.


 

Vi ste aktivno soustvarjali novo slovensko državo in slovensko demokracijo. Kako gledate na današnje čase – s tiste perspektive?


V bistvu sem nekoliko razočaran. Po eni strani moramo pač sprejeti, da so v politiki različni ljudje, da je poklicna politika dejavnost, v kateri težko ostaneš neomadeževan. Ampak, stopnja razklanosti v Sloveniji je tisto, kar me najbolj žalosti. Kot rečeno, niso vedno takšni zgodovinski trenutki. Zunaj njih je javno mnenje veliko bolj razdeljeno po različnih dimenzijah, ampak nekatere stvari preprosto niso sprejemljive, na primer, konkretno, sedanje poseganje v različne avtonomne sfere ali kako so se pogovarjali pred predsednikom republike o sodstvu. Čudim se, kako je možno v slovenski politiki uporabljati takšno besedišče. Tako razpravljati o resnih vprašanjih – zgrožen sem. Vse avtonomne sfere družbe si želi vladajoča koalicija podrediti! To je tisto, kar me zelo iritira. Meni se to že takrat ni zdelo sprejemljivo. V demokracijo smo hoteli, da bi ustanovili avtonomne sfere družbe. Prej jih ni bilo. Zdaj jih imamo.

Takrat je partija preko sistema družbenopolitičnih organizacij obvladovala vse, do zbornic, če hočete, ki so bile samo na prvi pogled bile neodvisne. Zdaj imamo te neodvisne sfere, ker smo zaradi zahtev EU ustanovili neodvisne regulatorje, imamo zagotovljeno neodvisnost sodstva, ne glede na to, kaj si kdo o njem misli, državno tožilstvo je neodvisno – čeprav menim, da je pri tem velik problem, ker se je ustavno sodišče odločilo, da je tožilstvo del izvršilne veje. Kakorkoli že, temeljna ideja demokracije je delitev oblasti. Oblast ni samo razdeljena na zakonodajno, sodno in izvršilno, ampak tudi po različnih drugih dimenzijah. In te delitve oblasti ne smemo rušiti, ne smemo vsega poskušati koncentrirati v izvršilni veji.

To je tisto, kar me v sedanjem dogajanju žalosti. Posebno v okoliščinah, ko bi potrebovali relativno nacionalno enotnost. Prepričan sem, da ta bolezen covid-19 pomeni resno grožnjo. Trenutno je zaupanje ljudi v vlado nujno, ne pa prepričanje, da ob tem, ko nam ukrepe nalagajo, delajo še kaj drugega. In oni seveda v resnici delajo še kaj drugega, najbolj tipični primer so mediji. Svobodni mediji so eden od temeljev demokracije. Tega preprosto ne razumejo.



Pa onemogočanje nevladnih organizacij. Velikokrat se z njimi ne strinjam, zame so precej skrajni, a zato imamo ureditev, ki jim zagotavlja delovanje. Do tod lahko greste, od tod naprej pa odloča sodišče. In potem mora biti sodišče neodvisno, ne pa da se na sodišče pritiska, in to z nemogočim načinom komuniciranja. Vse to vodi k razdelitvi družbe. K sreči nimamo takšne strukture volivcev, da bi se nam lahko zgodil Orbán ali Poljska, gotovo pa to, kar imamo danes, ni to, za kar sem šel jaz pred več kot tridesetimi leti v politiko, in to gotovo ni dobro.

image_alt
Pučnikov moto je bil, čimprej ven iz Jugoslavije

 

Demos se za to najbrž ni zavzemal?


Mogoče v kakšni glavi, ampak to ni to. Objektivno to ni prava stvar. Na primer ta enotna agencija. Vladna koalicija govori, češ, to je podobno kot na Nizozemskem. Ja, podobno je samo navidez. Na Nizozemskem obstaja dolga tradicija neodvisne regulacije in nobeni vladi niti na misel ne pride, da bi posegala v regulacijo.

Tu pa je zdaj položaj ravno obraten. Ker je regulacija relativno neodvisna zaradi drugih instrumentov, je edini način, da vanjo posežejo ta, da jo reorganizirajo in skoncentrirajo. Namesto da bi šli v pravo smer, gremo v napačno, v neko krinko debirokratizacije, ki nima prav nobene veze s tem, dobesedno nobene veze. Reči moram, da še pred nekaj leti nisem bil tako kritičen, zdaj pa sem. Imamo nekaj srečnih okoliščin. Relativno stabilno ustavno ureditev in strukturo volivcev, ki onemogoča, da bi katerakoli stranka pridobila absolutno oblast, in to je edino, kar nas varuje.

Preberite še:

Komentarji: