Dogodek v Gradcu je pretresel tudi Slovenijo, ravnatelje, učitelje ter naše učence in dijake. V Dijaški skupnosti Celje so zapisali, da noben dijak ne bi smel hoditi v šolo s strahom: »Danes smo v mislih z vsemi, ki žalujejo zaradi tragedije v Gradcu. Jutri pa moramo vsi skupaj razmisliti, kako ustvariti varnejše okolje tudi v Sloveniji. Ta dogodek je še eden v neposredni bližini Slovenije.«

Dodali so, da že ves čas pozivajo k okrepitvi varnosti šol: »Pogosto poslušamo, da si moramo prizadevati za to, da varnostniki ne bodo potrebni, a žal ni več tako. Varnostniki postajajo neizogiben del šolskega sistema.«

Zalokarjeva o tragediji v Gradcu: Spet se bomo spraševali, zakaj nihče ni opazil

Ravnateljica Gimnazije Vič Alenka Krapež pa pravi, da se je treba za zdaj komentarjev vzdržati, navsezadnje ni znanega še ničesar. Opozorila je, da varnostniki tudi niso rešitev: »Če ima nekdo dostop do orožja in se mu nekaj zgodi v glavi, te noben varnostnik, žal, ne bo rešil. Strelske pohode lahko reši le preventiva. Ampak ne samo v šoli, celotna družba bi se morala spremeniti. Pomembno je delati na odnosih v celotni družbi. Tako pa tudi vse novice, ki jih spremljamo, niso prav spodbudne. Zgledi pa vlečejo.«

Drago Zalar: Morda so rešitev informatorji

Čeprav je šlo tokrat za dogodek na srednji šoli, brezbrižne niso niti osnovne šole. »Težko je prepoznati, v kakšnih situacijah so otroci dejansko. Zato je ključno, da smo kot družba in šola ves čas pozorni, da vsako opažanje vzamemo resno in se vprašamo: kaj se dogaja in kako lahko pomagamo,« pravi Drago Zalar, ravnatelj OŠ Orehek Kranj.

Ko gre za vprašanje varnosti v šolah, je mnenje o prisotnosti uniformiranih oseb deljeno. »Z nekega vidika ni najboljša rešitev, da so v šoli prisotni uniformirani varnostniki. Imeli pa smo primer dobre prakse – nekaj časa smo imeli informatorja, ki ga je sofinancirala Mestna občina Koper skupaj z Zavodom za zaposlovanje. Bil je civilna oseba, a izjemno dragocen dodaten par oči. Poznal je dogajanje, znal je presoditi, kdo sodi v okolje šole in kdo ne, in tako prispeval k občutku varnosti.«

Šola je sicer že zdaj organizirana tako, da se ob začetku pouka vhodna vrata zaklenejo, vgrajena sta kamera in zvonec, vstop je možen le ob dogovorjenih obiskih. »A informator je bil več kot to – znal je prepoznati dogajanje v okolici, spremljal dinamiko in pravočasno zaznal morebitne nevarnosti. Žal pa za to vlogo danes nimamo več sredstev. Šole so pri vprašanju varnosti prepogosto prepuščene same sebi.«

Zalar opozarja, da se šola sicer nahaja v podeželskem okolju, kjer še vedno obstaja več medsebojnega poznavanja in sodelovanja. »Tam, kjer je več fluktuacije učencev, pa se pojavi več odtujenosti in manj medosebnega poznavanja – kar povečuje tveganja. Ključno je zato vlagati v preventivo. Delati z učenci, se z njimi pogovarjati, vzpostavljati odnose – in vključevati tudi starše. Hkrati pa potrebujemo jasne protokole, kako ravnati v izrednih situacijah. Pomembno je, da takšni primeri ne obvisijo v sistemu brez odziva.«

Problem je po njegovih besedah tudi širši – sistemski. »Dogaja se, da je Zavod za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami – recimo v Škofji Loki ali Smledniku – polno zaseden in ne more sprejeti novih otrok. Hkrati pa tudi zdravstvo nima ustreznih programov. Kaj naj torej naredimo z otrokom, ki potrebuje pomoč, a zanj nimamo varnega okolja? Šola mora ostati varen prostor, sistem pa bi moral znati zaščititi tako otroka kot širšo skupnost.«

Kot poudarja, naša ustava vsakemu otroku zagotavlja pravico do izobraževanja. »A če sistem ne more zagotoviti varnega okolja, ta pravica ostaja zgolj črka na papirju. Zato je sodelovanje s policijo nujno, a mora biti utemeljeno in jasno protokolarno definirano. Da bomo vedeli, kako ravnati – in da bodo zaščiteni vsi: tako otroci in zaposleni kot skupnost.«

Ključno je vlagati v preventivo. Delati z učenci, se z njimi pogovarjati, vzpostavljati odnose – in vključevati tudi starše. FOTO: Leon Vidic

ZPM: Stiske mladih naj ne ostanejo prezrte

Zveza prijateljev mladine Slovenije opozarja, da tragični dogodek v Gradcu znova razkriva, kako pomembno je prepoznati in pravočasno ukrepati ob stiskah mladih. Te so lahko posledica različnih dejavnikov, kot so težave v šoli, ljubezenske bolečine, medvrstniško nasilje ali zapleteni družinski odnosi. Ko stres postane premočan, lahko negativno vpliva na duševno in telesno zdravje mladih in v skrajnih primerih vodi v drastična dejanja. Svetujejo, da se o dogodku, ki se je danes zgodil, z otroki doma in v šoli pogovorimo in ob pogovoru prepoznamo morebitne stiske.

»Zelo pomembno je, da pri mladih krepimo empatijo do sovrstnikov, jih naučimo prepoznavanja znakov nasilja in jih opremimo z informacijami, kam se obrniti po pomoč,« so zapisali.

Odrasli moramo mladim nuditi podporo, varno okolje in odprt dialog, tudi če ti sprva ne kažejo interesa za pogovor. Ključno je, da se z otroki in mladostniki odkrito pogovarjamo o njihovih občutkih, okrepimo njihovo empatijo do drugih ter jih naučimo, kako prepoznati znake stiske in kje poiskati pomoč. TOM telefon ostaja ena ključnih oblik podpore – dostopen je na številki 116 111, prek e-pošte tom@zpms.si ali spletne klepetalnice.