Da se za Pogija prižene do limita, mora kdaj dirkati tudi zase

V nadaljevanju:

Vsak šampion potrebuje na poti do uspeha ljudi, ki jim slepo zaupa in na katere se lahko v vsakem trenutku zanese. Pogled na sestavo ekip Tadeja Pogačarja in Jonasa Vingegaarda za dirko po Franciji odpira temo financiranja superekip, s katerimi že srednje uspešna moštva preprosto ne morejo tekmovati. Njihove ponudbe so finančno tako mikavne, da se šampioni v zameno za milijone sprijaznijo z vlogo pomočnika. Pogi je imel na začetku dirke ob sebi zmagovalca dirke po Švici Joaa Almeido, Jonas pa zmagovalca Gira Simona Yatesa in vsestranskega Mattea Jorgensena, ki bi se v katerem drugem dresu morda boril za mesto v prvi peterici.

Večina dela pomočnikov očem (in kameram) ostane skrita, včasih pa tudi Pogačar najde način, da se svojemu prijatelju zahvali. Tako ga je v tretji etapi Toura poslal v mini napad, da je Wellens pobral edino točko na gorskem cilju in prevzel pikčasto majico z ramen slovenskega kapetana. »O tem sva se pogovarjala dan prej in takoj se je strinjal, zame pa je pikčasta majica velika čast in z veseljem jo nosim,« je bil »darila« v obliki priložnosti za napad vesel Wellens. Še večjo je dobil v 15. etapi in zmagal v turističnem biseru Carcassonnu. Ko je prečkal ciljno črto, se je po radiu z njim veselil tudi Pogi, v cilju pa dejal: »Še bolj vesel sem, kot če bi zmagal sam, to je bila etapa, ko smo ga lahko spustili naprej, in Tim je dirkal fantastično.«