Rudarji so bili ati, dedi, strici … in zdaj sin ali hči

Velenjčane so v soboto prebudile budnice Pihalnega orkestra Premogovnika Velenje (PV), ob 6. uri pa še kanonada z velenjskega gradu. Pred 3. julijem, dnevom rudarjev, so pripravili 64. Skok čez kožo. V rudarski stan je skočilo 33 novincev, med njimi tri dekleta. Letos praznujejo tudi 150. obletnico začetka delovanja Premogovnika Velenje, ki bo premog prenehal izkopavati najpozneje leta 2033.

Generalni direktor PV Marko Mavec je na prireditvi, ki je od leta 2021 vpisana v register nesnovne kulturne dediščine, spomnil, da slavijo 150-letnico premogovnika le nekaj sto metrov stran od kraja, kjer je prva vrtina prevrtala premogov sloj. Leta 1887 so izkopali 3500 ton premoga, med letoma 1981 in 1986 več kot pet milijonov ton na leto. V 150 letih so v Šaleški dolini nakopali več kot 266 milijonov ton premoga.

Dolino je premogovništvo zelo zaznamovalo. Ne samo da so prav zaradi premogovništva tu nastala jezera, ampak je prav premogovnik s svojimi rudarji gradil skupnost: šole, vrtce, parke, kulturne domove, športne objekte in igrišča. Skok čez kožo je tako več kot prireditev, je del identitete Šaleške doline. Začne se na Titovem trgu, od koder krene parada v črno uniformo oblečenih rudarjev s pripetim rdečim nageljnom in je vedno prava paša za oči. Z obrazov vseh, ki korakajo skozi mesto do stadiona, kjer medse sprejmejo novince, ob koračnicah pihalnega orkestra sije ponos.

Pivo in skok na povelje

Komandant parade Boris Sotler je povedal, da so novince v rudarski stan slavnostno sprejemali že v 16. stoletju: »Skok novinec opravi tako, da stopi na sod, pred katerim dva starejša člana rudarskega stanu držita kožo. Na poziv komandanta parade najprej pove svoje generalije, to so ime in priimek, datum rojstva in kraj bivanja. Nato pove geslo, odgovori na morebitna vprašanja komandanta parade, na njegovo povelje spije vrček piva in na povelje skoči čez kožo.« Dodal je, da skok še ne naredi rudarja: »Pomeni pa korak na poti do znanja in spoštovanja vrednega člana rudarskega stanu.«

Prireditev se začne s parado, ki krene s Titovega trga skozi mesto na stadion. FOTO: Leon Vidic/Delo

Tokrat so medse sprejeli 33 novincev, od tega tri novinke. Med njimi je bila tudi 19-letna Nastja Rečič iz Andraža nad Polzelo, ki je morala spiti kar dva vrčka piva. Prvega je namreč zvrnila še pred poveljem komandanta parade in je morala za »kazen« še enega. Nasmejana geotehnica je dejala, da je skok čez kožo sprejela z velikim ponosom: »Tako sem lahko ista kot ati in dedi. Zmeraj sem ju rada hodila gledat, ko sta bila v paradi, in vedno sem rekla, da bi rada sama to kdaj poskusila. Želja se mi je uresničila.« Čeprav je ženska, je bila s sošolko tudi že nekajkrat v jami: »Dobro je videti to, o čemer se učiš, na lastne oči, ne samo iz knjig. Nič me ni bilo strah.« Zdaj odhaja na študij geodezije v Ljubljano, čaka pa jo služba v velenjskem premogovniku: »Bila sem njihova štipendistka. Ne bo mi treba iskati službe, nekje bom imela zagotovljeno mesto. Všeč mi je tam. Ljudje so sproščeni in hitro te sprejmejo medse.«

Družinski poklic

Če je bil to nekoč poklic za moške, so zdaj tudi ženske del rudarstva. Irena Škarja, ki je zaključila geotehnologijo, je čez kožo skočila leta 2006. »Zaposlena sem v premogovniku, kjer skrbim za nadzor nad površino. Nisem v jami, je bila pa praksa v jami takrat obvezna,« je povedala. Dejala je, da se je za poklic odločila, ker je bolj tehnični tip: »Pa tudi oče je nekaj časa delal v premogovniku, brat pa je pri godbi.«

Večina se jih za poklic oziroma delo v premogovniku odloči, ker so tam delali že njihovi očetje, dedje, strici … Tudi pri Janu Pungartniku Goršku, ki se je izučil za strojnega tehnika, je imel nekaj besede pri tem oče, sicer prav tako zaposlen v premogovniku: »V jami še nisem bil, delal sem v delavnici, popravljali smo stroje za v jamo. Načelno v jamo ne bi šel, malo je tudi strahu po nesreči.« Na prireditvi so se z minuto molka poklonili vsem rudarjem, ki jim je premog dajal kruh, a jim tudi vzel življenje. Letošnja huda nesreča je vzela tri življenja, skupno je v velenjskem premogovniku umrlo 151 rudarjev.

Prihodnost

Gesla novincev so bila tudi letos povezana s prihodnostjo rudnika in napovedanim izstopom iz pridobivanja premoga leta 2033. »Premog kopljemo za našo šaleško toplarno, a v resnici vsi vemo, da polovico elektrike dobi Ljubljana v pisarno,« je rekel Tadej Kodrun. Geslo Vida Žilavca pa je bilo: »Vlada govori, da premoga več ni. A če ga ne bi bilo, bi tudi parlament padel v temo. Zato spijmo ta krigl mi, dokler nam še gorijo luči. Srečno.«

Prihodnost za vse te poklice vsekakor je. Kot je povedal častni skakač, minister za naravne vire in prostor Jože Novak, jih bodo zelo potrebovali tudi v kamnolomih, peskokopih in predvsem pri gradnji predorov za železniško infrastrukturo. Dodal je, da jih skrbi, da jih bodo v Velenju za zapiralna dela bržkone imeli še premalo. Mavec je poudaril, da je težava, ker se govori, kot da bo leta 2033 vsega takoj konec. »Zelo redko se poudarja, da konec pridobivanja premoga ne pomeni konec premogovnika. Najprej bomo potrebovali ekipo okoli 600 ljudi, pozneje pa od 300 do 400 ljudi, ki bodo zapirali vse te jamske prostore, zdaj jih je več kot 50 kilometrov odprtih pod zemljo. Vse to je treba kvalitetno zapreti, da se ne zgodijo podori na površini, hkrati pa je treba površino pridobivalnega prostora kakovostno sanirati.«

Prve jamske prostore so nameravali začeti zapirati že jeseni, a jih ne morejo, ker zakon o zapiranju PV še ni sprejet, dovoljenje pa mora dati tudi Bruselj. Strošek zapiranja rudnika je sicer ocenjen na približno milijardo evrov v 20 letih. Novak je napovedal, da bo zakon v kratkem sprejet, uveljavljen pa do konca leta.