S potapljači na morju, ob pacientih v komori

»Moj delovni dan ni enak dnevu. En dan spremljam vojake potapljače pri potopu na morju, naslednji dan grem na streljanje v Vipavo, zraven sem, ko ekipa izpluje z vojaško ladjo v mednarodne vode na vadbo streljanja, sodelujemo na mednarodnih urjenjih, včasih delam s hiperbarično komoro in sodelujem z ortopedsko bolnišnico v Valdoltri, kjer komoro uporabljajo za zdravljenje civilnih pacientov,« je dinamiko dela opisala štabna vodnica Martina Vrčon Car, ki je 21 let zaposlena v Slovenski vojski.

Ko je končala srednjo zdravstveno šolo s pripravništvom v Valdoltri, si ni predstavljala, da bo lahko delala v vojašnici slovenskih pomorščakov v Ankaranu, kjer je odred za specialno podvodno delovanje Slovenske vojske. Zaposlila se je namreč v logistiki, vendar je po vstopu Slovenije v EU ugotovila, da bo treba priložnosti iskati drugje.

Znanec, ki je bil zaposlen v Slovenski vojski, ji je nekega dne, pri njenih 25 letih, prinesel nahrbtnik in jo izzval: Ti si športnica, pojdi v vojsko. »Rekla sem si, zakaj pa ne, lahko poskusim. Pri čemer nisem točno vedela, v kaj se spuščam in kakšno delo bi lahko opravljala,« je opisala Martina Vrčon Car.

Začetna izobraževanja in usposabljanja

Prve tri mesece v vojaški uniformi je preživela v Vipavi, na osnovnem usposabljanju, sledilo je osnovno usposabljanje za pehoto, ki je temeljilo na strelskem usposabljanju.

Da bi spoznala možnosti, ki jih ima v vojski, se je udeležila mednarodnega sejma obrambe, varnosti, zaščite in reševanja v Gornji Radgoni, tam pa je izvedela, da v vojašnici v Ankaranu iščejo zdravstvenega tehnika potapljača. Po vzoru iz tujine, ko imajo med potapljači tudi zdravstvenega tehnika, je vojska ustanavljala oddelek potapljaške medicine.

Sama je izpolnjevala vse razpisne pogoje, vključno s tem, da je športnica in zna italijanski jezik, ki je bil med razpisnimi pogoji, ker je prvo usposabljanje za hiperbarično medicino potekalo v Italiji. »Največji pomislek pri tem, ali sem primerna za delovno mesto, je bil, da sem ženska. In to s popolnoma organizacijskega vidika: do takrat v kolektivu še niso imeli ženske in zato tudi ne ločenih prostorov,« je povedala.

Problema s tem na koncu ni bilo, pogoj za sprejem na delovno mesto protiminskega potapljača je bil, da opravi tečaj za ladijskega potapljača in nato trimesečno usposabljanje za hiperbaričnega tehnika, ki je potekalo v Italiji. Pridobila je certifikat, da lahko spremlja potapljače v hiperbarični komori do globine 50 metrov.

»Do leta 2013, ko je bila v Slovenski vojski reorganizacija, sem bila kot zdravstvena tehnica del mornariškega diviziona, zdaj pa smo vsi zdravstveni tehniki razporejeni v vojaško zdravstveno enoto. Zaradi specifike dela v mornariškem divizionu, tako kot velja za letalsko medicino, imamo ob poveljniku vojaške zdravstvene enote tudi poveljnika mornarice,« je opisala sedanjo ureditev. Z reorganizacijo se je spremenil tudi naslov njenega delovnega mesta, »sem zdravstvena tehnica specialistka, ladijska potapljačica«.

Dinamično delo na morju in kopnem

Dela v ambulanti vojašnice pomorščakov v Ankaranu, kjer je tudi specialna enota potapljačev, vendar pa tam preživi manj časa. Z ekipo, v kateri so še trije sodelavci – dva od njih sta tako kot ona tudi potapljača in imata prav tako opravljena usposabljanja tako za hiperbarično kot potapljaško medicino in za potapljača –, vsak dan izmenjaje spremljajo vojake potapljače na morje, na potope. »Smo zraven v čolnu in tako poznamo vse parametre potopa, ki jih zdravstveni tehnik mora poznati, da lahko pomaga potapljaču v primeru potapljaške nesreče,« pravi.

Pojasni, da če je hitrost pri dvigovanju prehitra ali če je izpuščen dekompresijski postanek, postanejo tkiva prenasičena z inertnim plinom in lahko nastanejo mehurčki. Ta prisotnost mehurčkov je lahko vzrok za nastanek dekompresijske bolezni. Na čolnu v takšnem primeru pomaga z dovajanjem kisika in opravi nevrološki pregled, na kopnem pa sledi še tako imenovani suhi potop – zdravljenje v hiperbarični komori.

»Za dokončno zdravljenje dekompresijske bolezni je nujna rekompresija s hiperoksigenacijo. To vključuje vrnitev bolnika v povišan tlak v komori ob dihanju visokega parcialnega tlaka kisika. Zdravstveni tehniki potapljača pri tem spremljamo in moramo biti sposobni opraviti potop v komori, če bi potreboval pomoč,« je opisala.

V odredu za specialno podvodno delovanje Slovenske vojske je 25 potapljačev, na potope na morje hodijo skoraj vsak dan, v skupinah do deset, pove o skupini, za katero skrbi kot zdravstvena tehnica.

Drugače je, ko so na drugih nalogah, na primer na zagotovitvah za streljanje ali ko izplujejo z vojaško ladjo na streljanje v mednarodne vode oziroma se udeležijo mednarodnih vaj. Teh se sicer ne udeleži vedno, na primer, ko vojska, ki vaje organizira, sama zagotavlja zdravstveno podporo. »Vsak dan sem na neki drugi nalogi: ali sem na potopu na morju, ali v hiperbarični komori, ali na streljanju v Vipavi,« razmišlja o tem, kako drugačno je njeno delo od kolegov, ki delajo v zdravstvenih domovih, bolnišnicah.

Potapljaških nesreč nimajo, v času kariere v Slovenski vojski ni bilo primera tovrstne hujše nesreče, je zadovoljna, kajti aktivnosti vedno do potankosti načrtujejo in nadzorujejo ter se redno urijo, potapljanje poteka tudi popolnoma po pravilih. Drugače je kot v civilnem življenju, opozarja, ko posamezniki včasih pretiravajo pri spustih v globino, se potopijo večkrat na dan in podobno.

V takšnih primerih je več možnosti, da se zgodi nesreča. »Vsaki dve leti gremo v vojaško bolnišnico v Split, kjer prav tako uporabljajo hiperbarično komoro in zdravijo tudi civilno prebivalstvo. Vsako sezono obravnavajo najmanj deset potapljaških civilnih nesreč,« je pojasnila, kako se sreča z realnimi primeri nezgod.

Sodelovanje z bolnišnico v Valdoltri

Sicer pa štabna vodnica Martina Vrčon Car sodeluje tudi z ortopedsko bolnišnico v Valdoltri. Pred dvema letoma so tja premestili eno hiperbarično komoro. Znano je, da ni primerna samo za zdravljenje dekompresijske bolezni, ampak tudi z bakterijami okuženih aktivnih ran, zdravljenju po poškodbah, kot je gnojno vnetje sklepov in kosti.

»Slovenska vojska je usposobila kader v bolnišnici, zato zdravljenja izvajajo sami, mi pa sodelujemo pri izvajanju terapij. To je koristno tudi za nas, saj se tako urimo za primer, če bi zdravljenje potrebovala vojska. Civilnega prebivalstva pa vojska sama v skladu z zakonodajo ne sme zdraviti,« je navedla.

Kakšna pa je vloga potapljačev, ki so zaposleni v enoti za specialno podvodno delovanje Slovenske vojske? Večina je protiminskih potapljačev, kar pomeni, da so usposobljeni za podvodno preiskovanje, identifikacijo, onesposobitev, odstranitev in uničenje neeksplodiranih ubojnih sredstev. Urijo se predvsem za delo v tujini, je pojasnila. V naših vodah so jih sicer tudi že našli, vendar v nasprotju z ureditvami v tujini za deaktivacijo poskrbi civilna zaščita.

Potapljači se vključujejo tudi v iskanje objektov ter iskanje in reševanje na morju, rekah in jezerih, prav tako so usposobljeni za podvodna dela. »Sama se potapljam, da vzdržujem potapljaško licenco, pri čemer izvajamo predvsem vaje reševanja sopotapljača, reševanje v primeru nedelovanja opreme in postopke samoreševanja,« je povedala.

Izobraževanja, testi, zdrav življenjski slog

Seveda, tako kot povsod, so tudi dnevi, ko bi ji ustrezalo manj dinamike pri delu, večinoma pa je sogovornica zadovoljna z delom in sedanjo dinamiko. »Dobro se počutim, ker imam znanje, ki je malce posebno, ni vsakdanje. To me motivira, novo motivacijo pa sem našla tudi s sodelovanjem z bolnišnico v Valdoltri. Zdaj se mi zdi moje poslanstvo še bolj pomembno, ker lahko pomagam tudi pacientom,« je povzela in dodala, da ima ves čas tudi veliko izobraževanj.

Med manj zabavne dneve in obdobja šteje tiste, ko so na vrsti izpiti iz nujne medicinske pomoči, vsakoletno preverjanje sposobnosti za potapljača in zdravniški pregled, s katerima dokazuje fizično in psihično usposobljenost, saj je vsak test stresen. »Pomembni so samodisciplina, zdrav življenjski slog in skrb za svojo pripravljenost,« je poudarila Martina Vrčon Car, ki ji je pri delu najbolj všeč, da gre za aktivno delo v naravi, na morju.

»Redno sodelujemo z drugimi enotami, s civilnimi ustanovami in pripadniki tujih oboroženih sil. Tako si izmenjujemo znanje in izkušnje. Nikoli mi ni dolgčas,« je poudarila.