Sindikati čakajo na novo priložnost
Sindikati vladi trkajo na vrata, bo proračun prenesel njihove zahteve?
Odpri galerijo
NOV
Ljubljana – Še preden je ministrska ekipa predsednika vlade Marjana Šarca začela z delom, so jo na mizi pričakale zahteve sindikatov javnega sektorja. Koliko bodo na koncu »težke«, bo vplivalo na vzdržnost javnih financ, zato bo dogovor s sindikati tudi prvi pomemben preizkus za novo vlado.
»Vse stranke nove koalicije so se pred volitvami strinjale z našimi zahtevami, zato pričakujemo, da bo stavkovni sporazum sklenjen hitro,« menijo v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (Sviz) pod vodstvom Branimirja Štruklja. Kdaj v tem mesecu bo vlada z njimi in drugimi skupinami sindikatov sedla za skupno mizo, ni jasno, je pa pričakovati, da bo predvidoma v prihodnjem znano, kdo na vladni strani bo vodil njihovo že izbrano pogajalsko ekipo.
Znano je, da v prvi bojni liniji ne bo ministra za upravo Rudija Medveda, vsaj za zdaj pa je verjetno, da se bodo odločili za Vojmirja Urlepa, izkušenega ekonomista in desno roko premiera Marjana Šarca. »Pričakujemo, da bomo pogajanja nadaljevali od točke, kjer smo jih končali. Naše zahteve ostajajo enake,« razlaga Jakob Počivavšek, vodja Koordinacije stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja.
Zahteve sindikatov je vlada zamrznila po tem, ko je spomladi s premierskega položaja odstopil Miro Cerar. Zaposlenim v vzgoji in izobraževanju se je takrat obetal postopni dvig plač za štiri do dvanajst odstotkov, saj je rast njihovih plač v zadnjih letih zaostajala v primerjavi z zaposlenimi v državni upravi. Za višje plače so se pogajali tudi zaposleni v zdravstveni negi in socialnem varstvu, torej bolničarji, medicinske sestre in negovalke.
Plačne anomalije so v primerjavi z vojaki in pravosodnimi policisti zmotile tudi policiste. »Soočamo se s tisoči migrantov, z nenehnimi kršitvami določb arbitražnega sporazuma v Piranskem zalivu, s porazno kadrovsko politiko, ki povzroča izgorelost,« so zapisali v obeh policijskih sindikatih. Skupina šestnajstih reprezentativnih sindikatov, ki jo vodi Jakob Počivavšek, pa zahteva linearno rast plač za ves javni sektor. »Veliko naporov in argumentov je bilo vloženih v prejšnja pogajanja,« komentira Počivavšek. Če ne želijo povzročiti anomalij med plačnimi razredi, morajo vsi sindikati najprej sesti za skupno mizo, še spomni.
Zadnja vladna ponudba je znašala okoli 300 milijonov evrov, medtem ko naj bi bile po vladni oceni skupne sindikalne zahteve vredne približno 750 milijonov. V trenutnih razmerah, ko bo imel državni proračun verjetno letos celo presežek, se je lahko pogajati o zvišanju javnih plač, prav tako so za to na voljo sredstva.
Vendar je problematično, da strošek plač dosega skoraj četrtino vseh odhodkov proračuna, masa plač javnega sektorja pa vse od leta 2014 raste hitreje od drugih odhodkov javnega financiranja, kažejo podatki ministrstva za javno upravo. Raste vzporedno z davčnimi prihodki, a težava je, da bodo ti ob morebitnem zastoju gospodarske rasti upadli, država pa je brez mehanizma, ki bi upadu prilagodil tudi strošek dela.
Še več, praksa preteklih pogajanj je bila, da se plačne zahteve sindikatov uvajajo postopno, tako da je rast plač že določena za nekaj let vnaprej, ne glede na razmere v javnih financah. Dogovori iz preteklih let bodo tako nadpovprečno višali strošek dela v letošnjem in tudi v prihodnjem letu, posledično pa bo manj denarja za druge sfere javnega sistema.
»Vse stranke nove koalicije so se pred volitvami strinjale z našimi zahtevami, zato pričakujemo, da bo stavkovni sporazum sklenjen hitro,« menijo v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (Sviz) pod vodstvom Branimirja Štruklja. Kdaj v tem mesecu bo vlada z njimi in drugimi skupinami sindikatov sedla za skupno mizo, ni jasno, je pa pričakovati, da bo predvidoma v prihodnjem znano, kdo na vladni strani bo vodil njihovo že izbrano pogajalsko ekipo.
Znano je, da v prvi bojni liniji ne bo ministra za upravo Rudija Medveda, vsaj za zdaj pa je verjetno, da se bodo odločili za Vojmirja Urlepa, izkušenega ekonomista in desno roko premiera Marjana Šarca. »Pričakujemo, da bomo pogajanja nadaljevali od točke, kjer smo jih končali. Naše zahteve ostajajo enake,« razlaga Jakob Počivavšek, vodja Koordinacije stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja.
Kaj zahtevajo
Zahteve sindikatov je vlada zamrznila po tem, ko je spomladi s premierskega položaja odstopil Miro Cerar. Zaposlenim v vzgoji in izobraževanju se je takrat obetal postopni dvig plač za štiri do dvanajst odstotkov, saj je rast njihovih plač v zadnjih letih zaostajala v primerjavi z zaposlenimi v državni upravi. Za višje plače so se pogajali tudi zaposleni v zdravstveni negi in socialnem varstvu, torej bolničarji, medicinske sestre in negovalke.
Plačne anomalije so v primerjavi z vojaki in pravosodnimi policisti zmotile tudi policiste. »Soočamo se s tisoči migrantov, z nenehnimi kršitvami določb arbitražnega sporazuma v Piranskem zalivu, s porazno kadrovsko politiko, ki povzroča izgorelost,« so zapisali v obeh policijskih sindikatih. Skupina šestnajstih reprezentativnih sindikatov, ki jo vodi Jakob Počivavšek, pa zahteva linearno rast plač za ves javni sektor. »Veliko naporov in argumentov je bilo vloženih v prejšnja pogajanja,« komentira Počivavšek. Če ne želijo povzročiti anomalij med plačnimi razredi, morajo vsi sindikati najprej sesti za skupno mizo, še spomni.
Vpliv na proračun
Zadnja vladna ponudba je znašala okoli 300 milijonov evrov, medtem ko naj bi bile po vladni oceni skupne sindikalne zahteve vredne približno 750 milijonov. V trenutnih razmerah, ko bo imel državni proračun verjetno letos celo presežek, se je lahko pogajati o zvišanju javnih plač, prav tako so za to na voljo sredstva.
Delo infografika.
Vendar je problematično, da strošek plač dosega skoraj četrtino vseh odhodkov proračuna, masa plač javnega sektorja pa vse od leta 2014 raste hitreje od drugih odhodkov javnega financiranja, kažejo podatki ministrstva za javno upravo. Raste vzporedno z davčnimi prihodki, a težava je, da bodo ti ob morebitnem zastoju gospodarske rasti upadli, država pa je brez mehanizma, ki bi upadu prilagodil tudi strošek dela.
Še več, praksa preteklih pogajanj je bila, da se plačne zahteve sindikatov uvajajo postopno, tako da je rast plač že določena za nekaj let vnaprej, ne glede na razmere v javnih financah. Dogovori iz preteklih let bodo tako nadpovprečno višali strošek dela v letošnjem in tudi v prihodnjem letu, posledično pa bo manj denarja za druge sfere javnega sistema.
