Slepi in slabovidni v državni zbor dostavili 13.683 podpisov
Zbrali so jih v podporo peticiji proti črtanju dodatka za pomoč in postrežbo v predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi.
Odpri galerijo
Slepi imajo tudi pse vodnike in osebne asistente. FOTO: Jure Eržen/Delo
Slepi in slabovidni so do zadnjega septembra skupaj s podporniki zbrali 13.683 podpisov v podporo peticiji proti krčenju pravic slepih in slabovidnih na podlagi predloga zakona o dolgotrajni oskrbi ter za odpravo diskriminacije po zakonu o osebni asistenci. Danes so jih njihovi predstavniki predali državnemu zboru.
Posnetek prenosa lahko spremljate tudi na naši spletni strani.
Slepi in slabovidni ne polnimo slovenskih trgov in ulic ter protestiramo, so zapisali, kljub temu pa število zbranih podpisov predstavlja jasno in nedvoumno sporočilo odločevalcem v državnem zboru: »Skoraj 14.000 ljudi, ki so slepi, slabovidni ali so z njimi povezani, nasprotuje ukinitvi dodatka za pomoč in postrežbo slepim in slabovidnim na podlagi predloga zakona o dolgotrajni oskrbi. Vsi podpisniki jasno zahtevajo drugačno rešitev preprečevanja dvojnega financiranja iste vsebine, vendar pa s črtanjem pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.«
Slepi in slabovidni ne nasprotujejo sistemski ureditvi področja dolgotrajne oskrbe, dodajajo, vendar ne na rovaš neodtujljive zavarovalniške pravice po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je dolgoročen solidarnostni medgeneracijski sporazum.
Pričakujejo, da bodo tudi vladni predstavniki končno slišali in razumeli, kaj sporočajo s pomočjo zbranih podpisov peticije, saj na sestankih, »ko smo jim razlagali naše argumente, tega očitno niso znali«.
V Sloveniji je več kot 10.000 kategoriziranih slepih in slabovidnih, ki so zaradi izgube vida na tnalu socialnega in ekonomskega preživetja. Izguba vida predstavlja eno najhujših in žal tudi specifičnih oblik invalidnosti. Marsikatero vsakdanje osnovno življenjsko opravilo so sposobni izvesti sami, poudarjajo, a še vedno jim je onemogočen dostop do več kot 80 odstotkov informacij v današnjem okulocentrističnem svetu. Zato, dodajajo, nujno potrebujejo sredstva za pomoč in postrežbo, ki jih med drugim namenjajo tudi pogostejšemu čiščenju oblačil, pogostejšemu nakupu čevljev, plačilu manikure ali pedikure, saj se ne morejo urediti sami, plačati je treba dodatne pripomočke za čim bolj samostojno življenje, pa pomoč tretje osebe, da jih pospremi na pošto, banko, v trgovino ...
Dodatek za pomoč in postrežbo imamo in ga potrebujemo, v imenu slepih in slabovidnih javnosti sporočajo predsednik Zveze društev Matej Žnuderl, član Upravnega odbora Safet Baltić, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Ljubljana dr. Luj Šprohar, tajnik Štefan Kušar in bivši predsednik Tomaž Wraber. »Vsaka obljuba o denarnih prejemkih je kot golob na strehi – torej obljuba politike,« pravijo, ki pa je prevečkrat le priročen izgovor in odvisna od različnih dejavnikov.
V nebo vpijoča pa je po njihovem diskriminacija pri višini prispevka uporabnika v primeru komunikacijskega dodatka po zakonu o osebni asistenci, če jo primerjajo z drugimi upravičenci do osebne asistence. Če pristojni 26. člena zakona o osebni asistenci ne preoblikujejo, zveza napoveduje ustavni spor. Prepričani so, da »je pravica na strani slepih in slabovidnih, ki potrebujejo komunikacijski dodatek, vendar si ga ne upajo uveljavljati, saj morajo v nasprotju z drugimi invalidnimi za eno uro okrnjenih storitev osebne asistence pod nazivom komunikacijski dodatek prispevati pet evrov«. Drugi za večji obseg storitev osebne asistence prispevajo 0,21 evra.
Če država slepe in slabovidne kljub zbranim 13.683 podpisom podpore znova prezre, bo Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije aktivnosti nadaljevala. Njihov cilj je, da se dodatek za pomoč in postrežbo ne ukine ter da se »končno uveljavi pravičnost pri višini prispevka uporabnika na uro osebne asistence«.
Kot pravi Matej Žnuderl, njihov glas včasih ni dovolj slišan. Zato so se tudi odločili zbirati podpise, da jim pomagajo do prenove zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi jim bila bolj po meri. Velika škoda bi bila ukinjati pravice iz drugih zakonov, ki jih že imamo, je dejal, zato da bi vse poenotili v zakon o dolgotrajni oskrbi. »Pri osebni asistenci pa želimo, da bi bilo plačilo, ki ga morajo naši slepi in slabovidni prispevati za storitve osebne asistence, primerljivo z drugimi uporabniki. Razmerje je zdaj 1 proti 25. Želimo si, da bi se izenačilo – glede na upravičenost do teh storitev,« je dodal.
Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi predvideva črtanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Safet Baltić je takole predstavil svojo izkušnjo: »Sam sem si vplačeval za primer invalidnosti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To je plačana pravica. Če mi jo vzamejo, bi bil v zadnjih 24 letih že drugič oškodovan. Kot aktivni podčastnik Slovenske vojske sem pred 24 leti postal invalid, a leto pred tem je bil zakon o vojnih invalidih spremenjen, s čimer smo zaposleni na področju obrambe izgubili pravico do statusa vojaškega mirnodobnega invalida.« Ali tisti, ki pišejo zakone, kaj razmišljajo, se sprašuje Kušar, saj nastajajo nepopravljive škode za ljudi.
Kot je poudaril dr. Luj Šprohar, slepi in slabovidni za delodajalce žal niso zanimivi, čeprav so sposobni ljudje. V invalidski sferi so po izobrazbi najviše prav slepi in slabovidni: »Sedem diplom znaša povprečje diplom na tisoč prebivalcev na državni ravni, mi jih imamo 8,2. Smo tudi v vrhu branja beletristične literature in smo na dnu samomorilnosti.« Morda bo peticija pripomogla, da sedemo za isto mizo in da se naš položaj popravi, upa Šprohar.
Kot meni Tomaž Wraber, je zakon o dolgotrajni oskrbi nujno potreben, a ni razloga, da ukine pravico, ki so jo slepi in slabovidni plačevali vso delovno dobo: »Dodatek za pomoč in postrežbo je individualna neodtujljiva pravica, ki je ni mogoče ne odvzeti ne zmanjšati, če v zakonu ni tako napisano, in v zakonu o pokojninskem zavarovanju ni.«
Znašli smo se pred paradoksom, dodaja Wraber, saj »ista Republika Slovenija napiše zakon, ki ukinja drugo pravico, za katero Republika Slovenija jamči«. Po njegovem gre za »tipični primer tega, kako naša politika po eni strani dela probleme, reševal pa naj bi jih drugi del politike, državni zbor, a v tem primeru ga ne bo nikoli rešil, saj bo krpal cev, ki pušča na stotih luknjicah«. To po Wraberju pomeni manjšanje pravic slepih in slabovidnih. »Vsi bi morali biti zato zaskrbljeni. Bojim se, da je to začetek demontaže pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je pomemben za vse državljane,« je sklenil.
Uradno predstavnikov slepih in slabovidnih ni sprejel nihče iz odborov za zdravstvo in za delo, družino ter socialne zadeve. Kljub temu upajo, da bodo lahko sodelovali vsaj v razpravah o spremembi zakonov.
Posnetek prenosa lahko spremljate tudi na naši spletni strani.
Slepi in slabovidni ne polnimo slovenskih trgov in ulic ter protestiramo, so zapisali, kljub temu pa število zbranih podpisov predstavlja jasno in nedvoumno sporočilo odločevalcem v državnem zboru: »Skoraj 14.000 ljudi, ki so slepi, slabovidni ali so z njimi povezani, nasprotuje ukinitvi dodatka za pomoč in postrežbo slepim in slabovidnim na podlagi predloga zakona o dolgotrajni oskrbi. Vsi podpisniki jasno zahtevajo drugačno rešitev preprečevanja dvojnega financiranja iste vsebine, vendar pa s črtanjem pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.«
Slepi in slabovidni ne nasprotujejo sistemski ureditvi področja dolgotrajne oskrbe, dodajajo, vendar ne na rovaš neodtujljive zavarovalniške pravice po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je dolgoročen solidarnostni medgeneracijski sporazum.
Pričakujejo, da bodo tudi vladni predstavniki končno slišali in razumeli, kaj sporočajo s pomočjo zbranih podpisov peticije, saj na sestankih, »ko smo jim razlagali naše argumente, tega očitno niso znali«.
Več kot 10.000 jih je na robu preživetja
V Sloveniji je več kot 10.000 kategoriziranih slepih in slabovidnih, ki so zaradi izgube vida na tnalu socialnega in ekonomskega preživetja. Izguba vida predstavlja eno najhujših in žal tudi specifičnih oblik invalidnosti. Marsikatero vsakdanje osnovno življenjsko opravilo so sposobni izvesti sami, poudarjajo, a še vedno jim je onemogočen dostop do več kot 80 odstotkov informacij v današnjem okulocentrističnem svetu. Zato, dodajajo, nujno potrebujejo sredstva za pomoč in postrežbo, ki jih med drugim namenjajo tudi pogostejšemu čiščenju oblačil, pogostejšemu nakupu čevljev, plačilu manikure ali pedikure, saj se ne morejo urediti sami, plačati je treba dodatne pripomočke za čim bolj samostojno življenje, pa pomoč tretje osebe, da jih pospremi na pošto, banko, v trgovino ...
Dodatek za pomoč in postrežbo imamo in ga potrebujemo, v imenu slepih in slabovidnih javnosti sporočajo predsednik Zveze društev Matej Žnuderl, član Upravnega odbora Safet Baltić, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Ljubljana dr. Luj Šprohar, tajnik Štefan Kušar in bivši predsednik Tomaž Wraber. »Vsaka obljuba o denarnih prejemkih je kot golob na strehi – torej obljuba politike,« pravijo, ki pa je prevečkrat le priročen izgovor in odvisna od različnih dejavnikov.
V nebo vpijoča pa je po njihovem diskriminacija pri višini prispevka uporabnika v primeru komunikacijskega dodatka po zakonu o osebni asistenci, če jo primerjajo z drugimi upravičenci do osebne asistence. Če pristojni 26. člena zakona o osebni asistenci ne preoblikujejo, zveza napoveduje ustavni spor. Prepričani so, da »je pravica na strani slepih in slabovidnih, ki potrebujejo komunikacijski dodatek, vendar si ga ne upajo uveljavljati, saj morajo v nasprotju z drugimi invalidnimi za eno uro okrnjenih storitev osebne asistence pod nazivom komunikacijski dodatek prispevati pet evrov«. Drugi za večji obseg storitev osebne asistence prispevajo 0,21 evra.
Če država slepe in slabovidne kljub zbranim 13.683 podpisom podpore znova prezre, bo Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije aktivnosti nadaljevala. Njihov cilj je, da se dodatek za pomoč in postrežbo ne ukine ter da se »končno uveljavi pravičnost pri višini prispevka uporabnika na uro osebne asistence«.
Slabo slišani in neuslišani
Kot pravi Matej Žnuderl, njihov glas včasih ni dovolj slišan. Zato so se tudi odločili zbirati podpise, da jim pomagajo do prenove zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi jim bila bolj po meri. Velika škoda bi bila ukinjati pravice iz drugih zakonov, ki jih že imamo, je dejal, zato da bi vse poenotili v zakon o dolgotrajni oskrbi. »Pri osebni asistenci pa želimo, da bi bilo plačilo, ki ga morajo naši slepi in slabovidni prispevati za storitve osebne asistence, primerljivo z drugimi uporabniki. Razmerje je zdaj 1 proti 25. Želimo si, da bi se izenačilo – glede na upravičenost do teh storitev,« je dodal.
Dodatek za pomoč
Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi predvideva črtanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Safet Baltić je takole predstavil svojo izkušnjo: »Sam sem si vplačeval za primer invalidnosti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To je plačana pravica. Če mi jo vzamejo, bi bil v zadnjih 24 letih že drugič oškodovan. Kot aktivni podčastnik Slovenske vojske sem pred 24 leti postal invalid, a leto pred tem je bil zakon o vojnih invalidih spremenjen, s čimer smo zaposleni na področju obrambe izgubili pravico do statusa vojaškega mirnodobnega invalida.« Ali tisti, ki pišejo zakone, kaj razmišljajo, se sprašuje Kušar, saj nastajajo nepopravljive škode za ljudi.
Kot je poudaril dr. Luj Šprohar, slepi in slabovidni za delodajalce žal niso zanimivi, čeprav so sposobni ljudje. V invalidski sferi so po izobrazbi najviše prav slepi in slabovidni: »Sedem diplom znaša povprečje diplom na tisoč prebivalcev na državni ravni, mi jih imamo 8,2. Smo tudi v vrhu branja beletristične literature in smo na dnu samomorilnosti.« Morda bo peticija pripomogla, da sedemo za isto mizo in da se naš položaj popravi, upa Šprohar.
Začetek demontaže pokojninskega in invalidskega zavarovanja?
Nekdanji predsednik zveze slepih Tomaž Wraber. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Kot meni Tomaž Wraber, je zakon o dolgotrajni oskrbi nujno potreben, a ni razloga, da ukine pravico, ki so jo slepi in slabovidni plačevali vso delovno dobo: »Dodatek za pomoč in postrežbo je individualna neodtujljiva pravica, ki je ni mogoče ne odvzeti ne zmanjšati, če v zakonu ni tako napisano, in v zakonu o pokojninskem zavarovanju ni.«
Znašli smo se pred paradoksom, dodaja Wraber, saj »ista Republika Slovenija napiše zakon, ki ukinja drugo pravico, za katero Republika Slovenija jamči«. Po njegovem gre za »tipični primer tega, kako naša politika po eni strani dela probleme, reševal pa naj bi jih drugi del politike, državni zbor, a v tem primeru ga ne bo nikoli rešil, saj bo krpal cev, ki pušča na stotih luknjicah«. To po Wraberju pomeni manjšanje pravic slepih in slabovidnih. »Vsi bi morali biti zato zaskrbljeni. Bojim se, da je to začetek demontaže pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je pomemben za vse državljane,« je sklenil.
Uradno predstavnikov slepih in slabovidnih ni sprejel nihče iz odborov za zdravstvo in za delo, družino ter socialne zadeve. Kljub temu upajo, da bodo lahko sodelovali vsaj v razpravah o spremembi zakonov.
