Subjektivna revščina trka že na vsaka četrta vrata
Četrtina Evropejcev se že spopada s subjektivno revščino, ki je med nižje izobraženimi kar trikrat višja kot v populaciji visoko izobraženih, najbolj razširjena pa je na vzhodu in jugu Evrope. Tako so se izrekli državljani. Države pa so v »preračunavanju« tako imenovane relativne revščine v nasprotju s subjektivno revščino prizanesljivejše. Relativna revščina naj bi bila v Evropi za 8,3 odstotne točke nižja od subjektivne.
Medtem ko sta kazalnik stopnje tveganja revščine oziroma merilo relativne revščine izračunana na podlagi dohodkov gospodinjstev na ravni posamezne države, je podlaga kazalniku subjektivne revščine posameznikovo dojemanje svojega finančnega in materialnega položaja oziroma ocena posameznika, kako mu uspeva povezati konec s koncem, pri čemer se ob dohodkih in izdatkih upoštevajo tudi dolgovi in premoženje.
Za revne po zadnjih podatkih Eurostata velja skoraj tretjina prebivalcev držav EU z nizko stopnjo izobrazbe. Največ slabše izobraženih, dobrih 80 odstotkov, ki veljajo za revne, ima znotraj EU Grčija; sledita ji Bolgarija in Slovaška, kjer ima več kot polovica prebivalstva nizko stopnjo izobrazbe. Najbolj izobraženi so Finci, Luksemburžani in Švedi.
Velikanske razlike
Revščino subjektivno najbolj občutijo Grki, Albanci in Črnogorci, najmanj pa Luksemburžani, Finci in Nizozemci. Slovenci smo s 14,2 odstotka subjektivno revnih v zlati sredini povprečja Evropske unije, ki znaša slabih 25 odstotkov. Na nacionalni ravni so razlike med deleži Evropejcev, ki veljajo za subjektivno revne, skoraj neverjetne; gibajo se od 5,8 do 68,4 odstotka. V 13 državah članicah EU je več kot ena od petih oseb živela v subjektivni revščini. Ta je bolj razširjena med ženskami v vseh državah članicah EU, razen v Avstriji, na Irskem in v Španiji. V teh treh državah so se moški skoraj izenačili z ženskami.
Glede na starostne skupine je bila subjektivna revščina lani v EU najvišja med otroki in najnižja med odraslimi delovno sposobnimi. V deveterici članic – Estonija, Litva, Slovenija, Poljska, Latvija, Romunija, Hrvaška, Bolgarija in Grčija – so delež z najvišjo vrednostjo predstavljali starejši.
Leta 2022 je bila subjektivna revščina na ravni EU višja od stopnje tveganja revščine za 8,3 odstotne točke.
Na nacionalni ravni so splošni trend višje subjektivne revščine v primerjavi s stopnjo tveganja revščine zaznali v 18 državah EU – tudi v Sloveniji, kjer se razlikujeta za dobri dve odstotni točki –, in v državah kandidatkah Črni gori, Albaniji, Srbiji, Turčiji in Severni Makedoniji.
Nasprotni trendi, ko je stopnja tveganja revščine višja od subjektivne, se pojavljajo v devetih državah EU: v Avstriji, Nemčiji, na Danskem, v Estoniji, na Finskem, v Litvi, Luksemburgu, na Nizozemskem in Švedskem ter v Švici in na Norveškem. Visoko stopnjo subjektivne revščine občutijo predvsem v vzhodnem in južnem delu Evrope ter v Franciji, medtem ko o nižjih stopnjah subjektivne revščine v primerjavi s tveganjem revščine poročajo iz srednjega dela Evrope, nordijskih držav in nekaterih baltskih držav.
Vse več revnih tudi v Sloveniji
Stopnja tveganja revščine pri nas je bila lani za slabe pol odstotne točke višja od leta prej, stopnja dolgotrajne revščine pa se je po podatkih Sursa znižala za 1,4 odstotne točke. Z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine – za enočlansko gospodinjstvo je ta znašal 827 evrov, za štiričlansko, denimo, 1737 evrov –, je živelo približno 251.000 prebivalcev Slovenije, kar je 8000 več kot leto prej.
Glede na stopnjo tveganja socialne izključenosti, ki jo predstavlja odstotek oseb, ki živijo pod pragom tveganja revščine ali so resno materialno in socialno prikrajšane ali živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo, je bilo takšnemu tveganju pri nas lani izpostavljenih približno 276.000 ljudi ali še tisoč več kot leta 2021. Dalj časa je pod pragom tveganja revščine živelo približno 100.000 prebivalcev Slovenije ali 23.000 manj kot leta 2021.
