Tudi če bo denarja več, bodo šli presežki na iste naslove

Slovenska kultura se zdi večna ujetnica stereotipov in radikalno nasprotnih interpretacij. Za nekatere je večna bela krizantema na beraški suknji, za druge parazitska dejavnost, ki bi se morala dokazati na trgu. Eni prisegajo na njeno državotvornost in poseben družbeni pomen, spet drugi menijo, da gre za hermetično in samozadostno polje, ki eksistira samo zase, uživa v vzvišeni ekskluzivnosti in ironičnem branju levitev manj posvečenim, od davkoplačevalcev pa se pričakuje, da bodo radodarno podprli vsako, še tako deplasirano umetniško domislico.

Letos se polemike ne omejujejo na 8. februar, ki je rezerviran za zdaj že tradicionalno kulturniško mantro o marginalizaciji in zapostavljenosti kulture. Zaradi odstopa Dejana Prešička in iskanja novega ministra za kulturo ter vsega dogajanja, ki je s tem povezano, se napetosti stopnjujejo, to pa je morda tudi priložnost, da se zadeve, ki so nedvomno zelo kompleksne, vsaj nekoliko razčistijo. Tudi glede denarja. Teza številnih, da kultura ni strošek, temveč naložba, se sicer sliši všečno in je v določeni meri oziroma v določenem kontekstu tudi povsem točna, vendar je treba jasno povedati, da kultura je tudi strošek. In to povsem konkreten.

V državnem proračunu bodo letos kulturi namenili nekaj manj kot dvesto milijonov evrov, temu je treba prišteti še sredstva lokalnih skupnosti, kar, takole čez palec, vsoto še podvoji, tukaj so še obvezni prispevek za RTV Slovenija, katerega del gre za umetniške in kulturne vsebine, evropska sredstva ter sredstva, ki jih za kulturo namenjajo državljani. Povedano drugače, po podatkih Sursa je leta 2017 država prispevala 140 evrov za končno kulturno potrošnjo na prebivalca, vsak prebivalec sam pa povprečno 192 evrov.

Na ministrstvo za kulturo smo naslovili prošnjo za načrtovani razrez letošnjega državnega proračuna, odgovor še pripravljajo, verjetno pa se izračun ne bo veliko razlikoval od zdaj že ustaljenih delitev. Desetino denarja bo, skupaj z različnimi zunanjimi strokovnimi komisijami, sveti in skladi, arhivom, inšpektoratom za kulturo in medije, javnim skladom za kulturne dejavnosti, javno agencijo za knjigo in Slovenskim filmskim centrom, porabilo kar ministrstvo samo. Šestdeset odstotkov denarja se bo neposredno prelilo v financiranje javnih zavodov, kakšna desetina bo namenjena investicijam, za programe in projekte nevladnih in neprofitnih organizacij pa bo ostalo bore malo.

To dokazujejo tudi razpisi za leto 2019, ki jih je pred kratkim objavilo ministrstvo za kulturo. Za vse umetniške zvrsti bo na voljo le 550 tisočakov, kar je za vse samozaposlene v kulturi (to je okoli 2500 ljudi), nevladne kulturne organizacije in javne zavode na področju kulture, ki jih ministrstvo za kulturo ne financira neposredno, skoraj simbolično nizka vsota. Seveda se lahko zastavi vprašanje, ali ni število samozaposlenih – kar trem četrtinam država plačuje prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje – odločno previsoko, še zlasti ker so daleč na prvem mestu avtorji s področja arhitekture in oblikovanja, ki bi vendarle morali delovati po vsaj nekoliko višji stopnji tržnih principov. Kakorkoli že, največ denarja, okoli 190 tisočakov, bo namenjenega uprizoritvenim umetnostnim, najmanj, zgolj tretjina te vsote, pa multimedijskim projektom.

Lov za denarjem

Zato ni nič nenavadnega, da poteka pravi lov za denarjem, v katerem so eni zelo uspešni, spet drugi oziroma kar velika večina pa komaj krpa konec s koncem. Kakšne so razlike, najbolje ponazarja razlika med najnižjim in najvišjim letnim zaslužkom samozaposlenih v kulturi. Po zadnjih podatkih iz leta 2016 je tistemu najniže na lestvici uspelo zaslužiti borih sedem evrov, najuspešnejši pa je v žep pospravil skoraj tristo tisočakov. To seveda ni pravi pokazatelj, bolj zgovorna je statistika, po kateri kar osemdeset odstotkov »svobodnjakov« na mesec zasluži manj od povprečne plače, štirje odstotki so povsem brez dohodkov, spretnejši pa so zaslužili zelo solidne vsote. Namesto večnega lamentiranja o pomanjkanju denarja ter ignoranci politike in družbe nasploh bi bilo zato smiselno nekoliko podrobneje analizirati delitev denarja.

Letos je v igri kar nekaj izrednih razpisov, v okviru katerih bo na voljo več kot dvajset milijonov evrov, v primerjavi s to vsoto pa se zdijo omenjeni razpisi ministrstva skoraj povsem bagatelni. O vzpostavitvi Mreže centrov raziskovalnih umetnosti in kulture (MCRUK), kjer bo v prihodnjih štirih letih na voljo kar devet milijonov evrov, smo v Delu že pisali, kljub zagotovitvam ministrstva, da gre za transparenten razpis, pa številna vprašanja ostajajo neodgovorjena. Nič drugače ni s Centrom za kreativnost (CzK), ki nastaja po okriljem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), na spornost načina delitve kar enajstih milijonov evrov so prvi opozorili novinarji RTV Slovenija. Kot je pri nas že nekako v navadi, bo kar polovica sredstev oziroma 5,6 milijona evrov namenjenih samemu pogonu projekta, le 5,3 milijona evrov bo namenjenih ustvarjalcem. Med drugim bodo zunanji sodelavci vodili projektno pisarno centra (Solvero, d. o. o., Aleša Plesničarja in Julije Škarabot Plesničar) in službo za odnose z javnostmi (Kreativna baza Maje Čepin Čander in Mitje Čandra) ter pripravili celostno grafično podobo (Pikto, d. o. o., Nadje Ocepek in Jerneja Stritarja).

Seveda ob takšnem projektu ne gre brez globokoumnih študij, zato bo Inštitut za ekonomska raziskovanja za »borih« dvesto tisočakov pripravljal analize statističnih podatkov sektorja. Ob tem bi bila zanimiva raziskava, koliko takšnih in drugačnih študij in analiz, ki niso ravno vedno vredne papirja, na katerem so natiskane, slovenski davkoplačevalci financiramo leto za letom. Ob takšnem načinu poslovanja je skepsa upravičena pri skoraj vsakem razpisu, zato bo, recimo, zanimivo spremljati tudi nedavni razpis ministrstva za kulturo z naslovom Podporno okolje za delovanje kulture 2019. Ta je namenjen »dvigu zaposljivosti, krepitvi usposobljenosti in podpori socialni vključenosti brezposelnih in neaktivnih, še posebej starejših od 50 let, dolgotrajno brezposelnih in oseb v postopku izgubljanja zaposlitve«, kar se sliši spodbudno, čeprav ni povsem jasno, kako se bo za ta namen v prihodnjih dveh letih porabilo kar 700.000 evrov.

Odsotnost stanovske solidarnosti

Odprtih vprašanj je še veliko. Denimo vprašanje prekarnih delavcev v kulturi, o čemer se med ustvarjalci samimi malo govori, saj nekako prevladuje prepričanje, da se ne kaže izpostavljati, ker bi se položaj bolj glasnega posameznika lahko le še poslabšal. Eden redkih posvetov, kjer ni bil v ospredju le domnevno mačehovski odnos države in politike do kulture, je bila debata Kje smo in kam gremo? na zadnjem Festivalu Borštnikovo srečanje, v kateri je, recimo, igralka Iva Babić poudarila, da se je šele ob sklenitvi rednega delovnega razmerja in zagotovljeni socialni varnosti »počutila res svobodno in si upala povzdigniti glas«, medtem ko je igralec Nejc Cijan Garlatti dejal, da si mladi igralci ne upajo zavrniti angažmaja, pa naj so pogoji za delo še tako poniževalni. V vodstvih gledališč zatrjujejo, da imajo zvezane roke, pa vendar doslej ni bilo veliko aktivnosti, da bi se ta problematika uredila. Zato se samo po sebi zastavlja tudi vprašanje stanovske solidarnosti, prav tako bi veljalo preveriti, zakaj ima v kakšnem slovenskem gledališču večina igralcev in igralk status prvaka oziroma prvakinje, s čimer imajo zagotovljene tudi razmeroma visoke plače.

Eden temeljnih problemov je tudi pozicioniranje kulture in umetnosti v družbi. Dva mehanizma, to sta vpliv kritike kot relevantnega arbitra ter pomen trga in obiskanosti prireditev – ne toliko v smislu financiranja, temveč kot kazalec odmevnosti in dometa posameznih umetniških projektov –, sta pri nas skoraj povsem irelevantna. O tržnih principih je bilo že veliko polemik in nedvomno je večina argumentov o nevzdržnosti tržnih zakonitosti točnih, kar pa še ne pomeni, da se morda ne bi dalo kaj postoriti pri zvišanju lastnih prihodkov sofinanciranih javnih zavodov, ki so pogosto zgolj simbolični. Ali pa da bi se vsaj otresli prepričanja nekaterih, da je vsak, še tako neznaten komercialni interes pravzaprav nezaželen, kot da bi bila ekskluzivna hermetična zaprtost in večno prepričevanje majhnega kroga že prepričanih samodejno tudi že zagotovilo kakovosti.

Vprašanje kritike

Problem kritike seveda ni zgolj slovenski, temveč univerzalen, pri tem pa ne gre zgolj za vprašanje redukcije medijskega prostora, namenjenega kritičnim odzivom, temveč v temeljih spremenjenega pristopa. Zelo zgovorna je knjiga umetnostnega zgodovinarja Jamesa Elkinsa Kaj se je zgodilo z umetniško kritiko (What Happened to Art Criticism), v kateri avtor poudarja, da je kritika pravzaprav postala le še piarovski podaljšek kulturnih institucij in umetniške scene. To potrjuje tudi njegova anketa med kritiki, kjer je velika večina kot prioriteto pri pisanju navedla nevtralno predstavitev določene razstave, predstave ali dogodka, povsem na zadnje mesto pa je uvrstila pomen kvalitativnega vrednotenja in lastnega mnenja. Anonimno slavnega umetnika Banksyja se velikokrat izpostavlja in citira, je pa v javnosti razmeroma malo znana njegova konstatacija, da je »svet umetnosti en sam nateg in velika šala, pribežališče privilegiranih, pretencioznih in slabotnih, saj še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo toliko sredstev, naporov in časa vloženih v nekaj, kar ponuja tako malo«.

Seveda je treba to izjavo, kjer je bila mišljena seveda zgolj sodobna umetnost, jemati z veliko rezervo, kultura in umetnost sta izredno pomembni, vendar opozarja na pomen kritične presoje in rangiranja. Če se vsa umetniška produkcija postavi na isto raven, je njena vrednost vse in nič obenem. Pri nas smo razpravam o kakovosti znotraj kulture priča le redko. Ena takšnih je bil nedavni spor med strokovno komisijo za uprizoritvene umetnosti na ministrstvu za kulturo ter Slovenskim mladinskim gledališčem. Člani komisije so gledališču očitali brisanje meja med gledališčem kot umetnostjo in dnevnopolitičnim odrom resničnosti ter politično plakatiranje in pamfletiranje, vodstvo SMG pa se je odzvalo z očitki o kvazistrokovnosti takšne sodbe. Pri tem niti ni pomembno, kateri strani kdo pritrjuje, temveč je takšen »spor« pomemben predvsem zaradi dinamiziranja kulture, kjer je vse preveč samozadovoljstva, inertnosti in aplavdiranja drug drugemu.

Težav je še veliko. Recimo izrazita centralizacija (osrednjeslovenski regiji pripade kar dve tretjini denarja, namenjenega kulturi) in izredna neizenačenost posameznih umetniških zvrsti, kjer so nekatere zaradi številnosti in jasne ter odločne artikuliranosti njihovih predstavnikov v precej boljšem položaju kot ustvarjalci na družbeno in medijsko manj izpostavljenih področjih. Pa vprašanja kompetentnosti slovenskega kulturnega uradništva in morebitnih afinitet in zamer v teh krogih, kar lahko vodi do preferiranja enih in izrinjanja drugih, tukaj so tudi zelo nenavadni medsebojni odnosi na ministrstvu za kulturo ... Mnenje o vseh teh problemih smo poskušali pridobiti od društva Asociacija, ki zastopa interese nevladnih organizacij in posameznikov, vendar se predsednica društva Inga Remeta na naša vprašanja ni odzvala. Prav tako ni bilo odgovora od Vinka Möderndorferja, ki je kot predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada ob kulturnem prazniku vedno zelo kritičen.

Jalovost pavšalnih filipik

In vendar bi morda lahko kulturniki kritično ost kdaj usmerili tudi v lastne kroge in se ne zadovoljili zgolj s pavšalnimi in bolj ali manj neučinkovitimi filipikami na račun politike in ne nazadnje tudi državljanov, ki so vse prepogosto označeni za zarobljene Slovenceljne in Butalce. Da so slovenski politiki do kulture bolj ali manj indiferentni, je povsem jasno, najbolje se to odraža ob skoraj popolni abstinenci obiskovanja kulturnih prireditev, vendar po vseh kazalcih tako v finančnem smislu kot v smislu afinitete do kulture Slovenija zaseda zgornji del lestvice držav Evropske unije, prehitevajo nas pravzaprav zgolj Skandinavci. V pričakovanju imenovanja novega ministra za kulturo bi si tako želeli tudi in predvsem urejanja vseh naštetih problemov, korektno distribucijo sredstev in ne zgolj apelov k višjim finančnim postavkam. Tudi če bo denarja v prihodnje več, morda celo veliko več, je zelo velika verjetnost, da bodo šli presežki vedno znova na iste naslove.