Ustava predsednikoma nalaga ravnanje po vesti

Zgodovinski 23. december 1991, ko je bila sprejeta slovenska ustava, ima svojo predzgodovino. Prvi pospešek razmišljanju o novi ustavi je dal februarja 1987 profesor France Bučar, ko je v dvoranici Društva slovenskih pisateljev opozoril na ambicije centralističnih sil, da s spremembami ustave spremenijo naravo jugoslovanske federacije.

Vabilo akademiku Tinetu Hribarju, naj bo govornik od 30. obletnici razglasitve slovenske ustave, ima posebno simbolno težo. Akademik Hribar je kot redaktor sodeloval pri snovanju pisateljske ustave (1988) in ustavnega besedila, ki je nastalo v okviru zbora za ustavo in Demosa (1990). Triindvajsetega decembra 1991 sprejeta ustava v marsičem temelji na teh dveh dokumentih. Avgusta 1990 je Tine Hribar sodeloval v še eni strokovni delovni skupini. Med teden dni trajajočim sestankom v gradu Podvin je nastalo besedilo, ki je pozneje postalo temelj za skupščinsko odločanje. Tine Hribar je sodeloval v vseh treh etapah pisanja ustave. V nasprotju z ostalimi očeti ustavnega besedila – omenimo Franceta Bučarja, Petra Jambreka, Matevža Krivica – nikoli ni zasedal nobene oblastne funkcije.

Enigma vesti

Med slavnostno sejo ustavnega sodišča – v prvi vrsti so sedeli prvi predsednik Milan Kučan, sedanji predsednik Borut Pahor, predsednik državnega zbora Igor Zorčič in predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič – je akademik Hribar v središče svojega govora postavil vprašanje vesti. Ustavna prisega predsednika republike (in predsednika vlade) je sestavljena iz treh elementov. Predsednik oziroma predsednica priseže, da bo spoštoval(a) ustavni red in da bo v vsemi močmi delal(a) za blaginjo Slovenije. Tretji element – da bo ravnal(a) po svoji vesti – je bolj enigmatičen.

Akademik Hribar je med nagovorom pojasnil, kako je načelo ravnanja po svoji vesti prišlo v ustavo. Tik pred padcem berlinskega zidu in po objavi ter za pisateljsko ustavo je bil v Vatikanu mednarodni simpozij o papežu Pavlu VI. Hribar je bil vabljeni govorec in je med nastopom izrekel nekaj misli, ki niso bile skladne z nauki cerkvene hierarhije. »Človek kot oseba, kot nosilec svojega osebnega dostojanstva ni podrejen niti Državi niti Cerkvi. Razen svoji vesti izvorno ni zavezan ničemur drugemu. Šele na ravni medsebojnih odnosov oziroma odnosov s skupnostjo, formuliranih na državni ravni z ustavo, človeka vežejo (etične) vrednote in pravne (norme).« Vest je torej na prvem mestu.

Predsedniška dilema

Kako pa je z vestjo in prisego o ravnanju po svoji vesti, ko gre za državniške zadeve? Hribar to tolmači kot držo, »da ne bom deloval avtomatično, še manj sledeč političnemu/strankarskemu ali religioznemu/cerkvenem avtomatizmu. Marveč bom ravnal avtonomno, po svoji lastni vesti, posledično pa tudi z lastno voljo in lastnimi odločitvami.«

Bolj praktično: kaj naj stori predsednik republike, ko mora podpisati v državnem zboru sprejeti zakon, s katerim se ne strinja? »Če zakon, ki naj bi ga podpisal, ni v skladu z mojo vestjo, moram odstopiti; se posloviti od svoje funkcije,« je na dilemo, ki ni zgolj filozofska, odgovoril akademik Hribar. »Ne morem reči, da zakon ni po moji vesti, a ga kot predsednik kljub temu moram podpisati. Kot predsednik, po svoji funkciji DA, NE pa kot človek, samega sebe zavedajoča se oseba. Še več, tega ne smem reči, saj bi v tem primeru naredil kaznivo dejanje. Pravno kaznivo, ne samo etično neustrezno.«