Ustavni sodniki prisluhnili generalnemu tožilcu
Po primeru farmacevtka so zdaj pravila zastaranja v primerih prikritih preiskovalnih ukrepov jasnejša.
Odpri galerijo
Ni več samoumevno, da po dveh letih od prisluhov, če kazenski postopek ni uveden, dokaze tožilstva izločijo. FOTO: Marko Feist/Slovenske novice
Medtem ko je bila nedavna odločitev ustavnega sodišča glede (ne)uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov policije hladna prha za državni zbor, pa so z odločitvijo glede svojega dela pobude zadovoljni na vrhovnem državnem tožilstvu.
Izločitev obremenilnih telefonskih prisluhov županu Zoranu Jankoviću, ko naj bi ta ljubljanski farmacevtki obljubljal zaposlitev v zameno za spolne odnose, je v javnosti pred štirimi leti sprožila buren odziv. Tožilstvo je namreč po več kot dveh letih od prisluhov podalo zahtevo za preiskavo, kar je bilo po oceni sodnice prepozno.
Da je lahko več utemeljenih razlogov, da se predpisani rok prekorači, so takrat vztrajali na državnem tožilstvu, zato je generalni državni tožilec Drago Šketa na ustavno sodišče dal pobudo za oceno ustavnosti. Ustavni sodniki so zdaj ugotovili, da je dveletni rok po koncu izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov nesorazmerno oviral kazenski pregon in s tem nesorazmerno posegal v pravico do varnosti.
Ustavno sodišče je pri odločitvi upoštevalo opozorila Škete, da v določenih primerih državnim tožilcem vložitev zahteve za uvedbo kazenskega postopka v dveh letih po koncu izvajanja ukrepov preprečujejo objektivne okoliščine, na katere nimajo vpliva.
»Gre za primere, ko na dolgotrajnost postopka vplivajo zamudno mednarodno sodelovanje, oteženo zbiranje dokazov zaradi drugih objektivnih okoliščin ali ko je vložitev zahteve za začetek kazenskega postopka zadržana zaradi odloženega razkritja obsežne kriminalne dejavnosti, ki zahteva zbiranje dokazov zoper druge storilce,« pravijo na vrhovnem državnem tožilstvu.
Pred štirimi leti je s svojimi koraki ukrepal tudi državni zbor. Poslanci so si, da bi preprečili takšno prakso zastaranja v prihodnje, na predlog NSi kar sami avtentično razlagali člen kazenskega postopka, ki določa dveletni zastaralni rok. A so ustavni sodniki sklenili, da je takšno ravnanje v neskladju z ustavo, saj ne more zakonodajna veja oblasti za nazaj spreminjati pravil.
Ustavni sodniki so razveljavili tudi več členov poslovnika državnega zbora, ki se nanašajo na sprejetje avtentične razlage zakonov.
Avgusta 2019 je začela veljati novela zakona o kazenskem postopku, ki je nekoliko redefinirala pravila glede hrambe dokazov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. Zdaj velja, da se šteje kot znak, da namerava tožilec nadaljevati kazenski pregon, tudi če predlaga, odredi ali izvede aktivnost, ukrep oziroma preiskovalno dejanje, usmerjeno v pregon zoper osumljenca.
Državno tožilstvo ocenjuje, da sta z odločbo ustavnega sodišča in pred tem sprejeto novelo omenjenega zakona pravna ureditev in njena uporaba v sodni praksi zdaj v celoti usklajeni s potrebo po učinkovitem uveljavljanju kazenskega pregona. S tem so uveljavljena stališča, ki so jih državni tožilci zastopali že ves čas od spremembe sodne prakse, ki je dveletni rok v nasprotju s prejšnjim uveljavljenim načinom začela razlagati kot nepodaljšljiv prekluzivni rok.
Na primer farmacevtka, kot nam je že pred dnevi pojasnil Jankovićev zagovornik Janez Koščak, odločitev ustavnega sodišča nima prav nobenega vpliva, saj je postopek pravnomočno ustavljen.
Izločitev obremenilnih telefonskih prisluhov županu Zoranu Jankoviću, ko naj bi ta ljubljanski farmacevtki obljubljal zaposlitev v zameno za spolne odnose, je v javnosti pred štirimi leti sprožila buren odziv. Tožilstvo je namreč po več kot dveh letih od prisluhov podalo zahtevo za preiskavo, kar je bilo po oceni sodnice prepozno.
Da je lahko več utemeljenih razlogov, da se predpisani rok prekorači, so takrat vztrajali na državnem tožilstvu, zato je generalni državni tožilec Drago Šketa na ustavno sodišče dal pobudo za oceno ustavnosti. Ustavni sodniki so zdaj ugotovili, da je dveletni rok po koncu izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov nesorazmerno oviral kazenski pregon in s tem nesorazmerno posegal v pravico do varnosti.
Objektivne okoliščine za podaljšanje
Ustavno sodišče je pri odločitvi upoštevalo opozorila Škete, da v določenih primerih državnim tožilcem vložitev zahteve za uvedbo kazenskega postopka v dveh letih po koncu izvajanja ukrepov preprečujejo objektivne okoliščine, na katere nimajo vpliva.
Drago Šketa je opozoril, da je lahko več utemeljenih razlogov, da se predpisani rok za uvedbo kazenskega postopka prekorači. FOTO: Voranc Vogel/Delo
»Gre za primere, ko na dolgotrajnost postopka vplivajo zamudno mednarodno sodelovanje, oteženo zbiranje dokazov zaradi drugih objektivnih okoliščin ali ko je vložitev zahteve za začetek kazenskega postopka zadržana zaradi odloženega razkritja obsežne kriminalne dejavnosti, ki zahteva zbiranje dokazov zoper druge storilce,« pravijo na vrhovnem državnem tožilstvu.
Pred štirimi leti je s svojimi koraki ukrepal tudi državni zbor. Poslanci so si, da bi preprečili takšno prakso zastaranja v prihodnje, na predlog NSi kar sami avtentično razlagali člen kazenskega postopka, ki določa dveletni zastaralni rok. A so ustavni sodniki sklenili, da je takšno ravnanje v neskladju z ustavo, saj ne more zakonodajna veja oblasti za nazaj spreminjati pravil.
Ustavni sodniki so razveljavili tudi več členov poslovnika državnega zbora, ki se nanašajo na sprejetje avtentične razlage zakonov.
Novela zakona že ustrezno urejena
Avgusta 2019 je začela veljati novela zakona o kazenskem postopku, ki je nekoliko redefinirala pravila glede hrambe dokazov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. Zdaj velja, da se šteje kot znak, da namerava tožilec nadaljevati kazenski pregon, tudi če predlaga, odredi ali izvede aktivnost, ukrep oziroma preiskovalno dejanje, usmerjeno v pregon zoper osumljenca.
Državno tožilstvo ocenjuje, da sta z odločbo ustavnega sodišča in pred tem sprejeto novelo omenjenega zakona pravna ureditev in njena uporaba v sodni praksi zdaj v celoti usklajeni s potrebo po učinkovitem uveljavljanju kazenskega pregona. S tem so uveljavljena stališča, ki so jih državni tožilci zastopali že ves čas od spremembe sodne prakse, ki je dveletni rok v nasprotju s prejšnjim uveljavljenim načinom začela razlagati kot nepodaljšljiv prekluzivni rok.
Na primer farmacevtka, kot nam je že pred dnevi pojasnil Jankovićev zagovornik Janez Koščak, odločitev ustavnega sodišča nima prav nobenega vpliva, saj je postopek pravnomočno ustavljen.
