V dolini poletje, v gorah še zima
Gorski reševalci so letos sodelovali že v skoraj dvesto intervencijah. Trening s predstavniki planinske zveze.
Odpri galerijo
Eden izmed poligonov, kjer je mogoče preveriti opremo in znanje, je zelo zahtevna planinska pot na Lisco v občini Sevnica.
FOTO: Voranc Vogel
Lisca – Skoraj ne mine dan, ko gorski reševalci ne bi bili v polnem pogonu, samo v nedeljo so s helikopterjem v gorah opravili tri intervencije. Na varnost so danes opozorili tudi člani Planinske zveze Slovenije (PZS) in na zelo zahtevni poti na Lisco prikazali varen način gibanja in uporabe opreme.
Pozno zapadli sneg je precej podaljšal zimsko sezono in predvidevamo, da se bo obdržal pozno v avgust,« je poudaril Matjaž Šerkezi, ki sodeluje tako v vrstah planinske zveze kot gorskih reševalcev. Ta sneg čez dan zmehča, ponoči pa ponovno zmrzne, velikokrat je prekrit s peskom – vse to pa kar kliče po nesrečah. Slovenske gore vsako leto obišče 1,7 milijona ljudi, vse več jih je iz tujine.
Pred poletnimi izleti, predvsem v visokogorje, je treba dobro preveriti, kakšne so tam razmere ter ali imamo dovolj kondicije in ustrezno opremo. Nujni del opreme v visokogorju so ta čas poleg ustrezne obutve, obleke in tudi čelade cepin in dereze, kajti snežna odeja je še vedno debela – na Kredarici, denimo, 120 centimetrov –, zato se tudi na prvi pogled lahkoten izlet v gore lahko spremeni v ekstremni podvig. Sneg pa se bo na osojnih predelih in grapah zadržal vsaj do polovice avgusta, je opozoril tudi Matjaž Šerkezi.
Gorski reševalci so letos sodelovali v skoraj dvesto intervencijah. Rekordno do zdaj je bilo lansko leto, ko je bilo intervencij skoraj 540. Med 574 reševanimi osebami je bilo 162 tujcev, torej okoli 30 odstotkov, in ta delež je iz leta v leto večji, je poudaril Jani Bele iz Gorske reševalne zveze Slovenije.
Po večini je razlog podcenjevanje naših gora in slaba oprema. V dveh primerih od treh v nedeljskih intervencijah ekipe za helikoptersko reševanje je bilo treba posredovati prav zaradi neprimerne opreme; pri sestopu z Golice so reševali planinko, ki ji je obuti v nizke čevlje, zdrsnilo na kamniti podlagi in si je zvila čevelj, tudi na Mali Mojstrovki so na sneženem pobočju obstali trije neustrezno opremljeni nemški državljani.
V zadnjih letih se je pripravljenost slovenskih planincev sicer precej izboljšala, vse več težav pa je med tujci. Ti velikokrat podcenjujejo gore, ki so morda v primerjavi z njihovimi domačimi nizke. Zaradi tega se na ture, je dejal Jani Bele iz gorske reševalne zveze, pogosto odpravijo slabo opremljeni in slabo kondicijsko pripravljeni, preveč zaupajo podatkom na internetu in se ne poglobijo dovolj v tiste o dejanskih razmerah na terenu. Rezultat tega je tudi to, da se delež tujcev med reševanimi osebami povečuje, lani jih je bilo že trideset odstotkov.
Zaradi tega se je večkrat pojavilo vprašanje o povračilu stroškov za reševanje malomarnih planincev. Jani Bele je pri tem zadržan, saj je vprašanje že, kdo bo ocenjeval njihovo opremo in kako. »Takih, ki bi šli v opankah v visokogorje kljub vsemu ni veliko, toda zdaj hodijo v hribe tudi bosonogi, gorski tekači se tja podajo v supergah, tudi alpinisti dostopajo do izhodiščnih točk v lahkih čevljih …« Poleg tega bi se lahko zgodilo, da ljudje v stiski zaradi bojazni pred stroški ne bodo klicali na pomoč ter si s tem še bolj ogrozili življenje. Sistemska rešitev po vzoru iz tujine bi morda bilo zavarovanje za primer reševanja iz gora, toda v to se reševalci ne bodo vtikali, je poudaril Bele.
Stroški ur helikopterskega reševanja se od leta 2016 pokrivajo iz državnega proračuna, in ne več iz blagajne Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (razen stroškov za zdravstvene storitve). Polete za helikoptersko nujno pomoč in gorsko reševalno službo večinoma opravlja Slovenska vojska – lani so njihove dežurne posadke posredovale več kot 650-krat, od tega dvestokrat v gorah. V letu 2018 so imeli za to na posebni proračunski postavki sprva rezerviranih 500.000 evrov, kar so porabili do maja. Do konca leta so stroški dosegli 1,8 milijona evrov. Od oktobra lani je dežurna posadka tudi na mariborskem letališču, so povedali pri ministrstvu za obrambo.
Čeprav je primarni helikopterski prevoznik za reševanje v gorah vojska, v času poletne sezone polovico dežurstev prevzame letalska policijska enota. Lani je opravila 35 reševanj v gorah, zaradi česar je bil helikopter v zraku 41 ur; dodatnih 60 ur namenijo usposabljanju reševalcev.
Na previdnost v gora predstavniki planinske zveze opozarjajo pred vsakim začetkom zimske in poletne sezone, toda ta je zaradi hitrega prehoda nekaj posebnega. Zahteva ne le ustrezne zimske opreme, ampak tudi kondicijsko pripravljenost, dober poligon za preverjanje moči in ustreznosti opreme pa je lahko zelo zahtevna planinska pot na Lisco.
Na pot, kot je ta, morajo pohodniki priti najprej obuti v visoke pohodne čevlje, oblečeni lahko, a z dodatnimi plastmi v nahrbtniku, imeti morajo čelado, plezalni pas in samovarovalni sestav. Pa kajpak nekaj požirkov vode in še nekaj poguma in kondicije, kakor smo lahko na lastnih rokah in nogah preverili na 130 metrov dolgi poti s petimi raztežaji, ki popeljejo do Tončkovega doma in nagradijo s čudovitim razgledom.
Pozno zapadli sneg je precej podaljšal zimsko sezono in predvidevamo, da se bo obdržal pozno v avgust,« je poudaril Matjaž Šerkezi, ki sodeluje tako v vrstah planinske zveze kot gorskih reševalcev. Ta sneg čez dan zmehča, ponoči pa ponovno zmrzne, velikokrat je prekrit s peskom – vse to pa kar kliče po nesrečah. Slovenske gore vsako leto obišče 1,7 milijona ljudi, vse več jih je iz tujine.
Prikaz varnega plezanja po zahtevni poti na Tončkov dom na Lisci. FOTO: Voranc Vogel
Pred poletnimi izleti, predvsem v visokogorje, je treba dobro preveriti, kakšne so tam razmere ter ali imamo dovolj kondicije in ustrezno opremo. Nujni del opreme v visokogorju so ta čas poleg ustrezne obutve, obleke in tudi čelade cepin in dereze, kajti snežna odeja je še vedno debela – na Kredarici, denimo, 120 centimetrov –, zato se tudi na prvi pogled lahkoten izlet v gore lahko spremeni v ekstremni podvig. Sneg pa se bo na osojnih predelih in grapah zadržal vsaj do polovice avgusta, je opozoril tudi Matjaž Šerkezi.
Telefon je zadnji, a naj bo vsaj napolnjen
Oprema, ki jo potrebujemo v gorah, je odvisna od zahtevnosti poti, vsebuje pa naj:
- planinske čevlje (visoke, da zaščitijo gležnje in so pri prstih pokriti gumo),
- čelado (varuje pred udarci v stene in padajočim kamenjem, zlasti na turah, kjer je veliko ljudi),
- lahka in dodatna oblačila,
- zaščitna očala,
- čelno svetilko (nikoli ne vemo, kdaj nas lahko preseneti noč; telefon ni dober nadomestek, ker lahko izprazni),
- kapo in rokavice (tudi poleti),
- komplet prve pomoči,
- cepin in dereze,
- tanko folijo za zasilno bivakiranje, ki lahko služi tudi kot zaščita ponesrečenca,
- nahrbtnik z ustreznih hrbtiščem,
- planinsko karto,
- kompas.
- pametni telefon - če ga že uporabljamo za orientacijo, priporoča Matjaž Šerkezi aplikacijo locus map, sicer pa naj bo telefon vsaj napolnjen, mobilni podatki pa izklopljeni, da ne izpraznijo baterije, ker potem ni mogoče poklicati na pomoč.
- planinske čevlje (visoke, da zaščitijo gležnje in so pri prstih pokriti gumo),
- čelado (varuje pred udarci v stene in padajočim kamenjem, zlasti na turah, kjer je veliko ljudi),
- lahka in dodatna oblačila,
- zaščitna očala,
- čelno svetilko (nikoli ne vemo, kdaj nas lahko preseneti noč; telefon ni dober nadomestek, ker lahko izprazni),
- kapo in rokavice (tudi poleti),
- komplet prve pomoči,
- cepin in dereze,
- tanko folijo za zasilno bivakiranje, ki lahko služi tudi kot zaščita ponesrečenca,
- nahrbtnik z ustreznih hrbtiščem,
- planinsko karto,
- kompas.
- pametni telefon - če ga že uporabljamo za orientacijo, priporoča Matjaž Šerkezi aplikacijo locus map, sicer pa naj bo telefon vsaj napolnjen, mobilni podatki pa izklopljeni, da ne izpraznijo baterije, ker potem ni mogoče poklicati na pomoč.
Nesreče zaradi neustrezne opreme
Gorski reševalci so letos sodelovali v skoraj dvesto intervencijah. Rekordno do zdaj je bilo lansko leto, ko je bilo intervencij skoraj 540. Med 574 reševanimi osebami je bilo 162 tujcev, torej okoli 30 odstotkov, in ta delež je iz leta v leto večji, je poudaril Jani Bele iz Gorske reševalne zveze Slovenije.
ni podpisa
Po večini je razlog podcenjevanje naših gora in slaba oprema. V dveh primerih od treh v nedeljskih intervencijah ekipe za helikoptersko reševanje je bilo treba posredovati prav zaradi neprimerne opreme; pri sestopu z Golice so reševali planinko, ki ji je obuti v nizke čevlje, zdrsnilo na kamniti podlagi in si je zvila čevelj, tudi na Mali Mojstrovki so na sneženem pobočju obstali trije neustrezno opremljeni nemški državljani.
Samovarovalni komplet je nujen na poteh, ki so opremljene z jeklenicami. FOTO Voranc Vogel
V zadnjih letih se je pripravljenost slovenskih planincev sicer precej izboljšala, vse več težav pa je med tujci. Ti velikokrat podcenjujejo gore, ki so morda v primerjavi z njihovimi domačimi nizke. Zaradi tega se na ture, je dejal Jani Bele iz gorske reševalne zveze, pogosto odpravijo slabo opremljeni in slabo kondicijsko pripravljeni, preveč zaupajo podatkom na internetu in se ne poglobijo dovolj v tiste o dejanskih razmerah na terenu. Rezultat tega je tudi to, da se delež tujcev med reševanimi osebami povečuje, lani jih je bilo že trideset odstotkov.
ni podpisa
Večino helikopterski poletov opravi vojska
Zaradi tega se je večkrat pojavilo vprašanje o povračilu stroškov za reševanje malomarnih planincev. Jani Bele je pri tem zadržan, saj je vprašanje že, kdo bo ocenjeval njihovo opremo in kako. »Takih, ki bi šli v opankah v visokogorje kljub vsemu ni veliko, toda zdaj hodijo v hribe tudi bosonogi, gorski tekači se tja podajo v supergah, tudi alpinisti dostopajo do izhodiščnih točk v lahkih čevljih …« Poleg tega bi se lahko zgodilo, da ljudje v stiski zaradi bojazni pred stroški ne bodo klicali na pomoč ter si s tem še bolj ogrozili življenje. Sistemska rešitev po vzoru iz tujine bi morda bilo zavarovanje za primer reševanja iz gora, toda v to se reševalci ne bodo vtikali, je poudaril Bele.
Prikaz varnega plezanja po zahtevni poti na Tončkov dom na Lisci FOTO: Voranc Vogel
Stroški ur helikopterskega reševanja se od leta 2016 pokrivajo iz državnega proračuna, in ne več iz blagajne Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (razen stroškov za zdravstvene storitve). Polete za helikoptersko nujno pomoč in gorsko reševalno službo večinoma opravlja Slovenska vojska – lani so njihove dežurne posadke posredovale več kot 650-krat, od tega dvestokrat v gorah. V letu 2018 so imeli za to na posebni proračunski postavki sprva rezerviranih 500.000 evrov, kar so porabili do maja. Do konca leta so stroški dosegli 1,8 milijona evrov. Od oktobra lani je dežurna posadka tudi na mariborskem letališču, so povedali pri ministrstvu za obrambo.
Čeprav je primarni helikopterski prevoznik za reševanje v gorah vojska, v času poletne sezone polovico dežurstev prevzame letalska policijska enota. Lani je opravila 35 reševanj v gorah, zaradi česar je bil helikopter v zraku 41 ur; dodatnih 60 ur namenijo usposabljanju reševalcev.
Na pot, kot je ta, morajo pohodniki priti najprej obuti v visoke pohodne čevlje, oblečeni lahko, a z dodatnimi plastmi v nahrbtniku, imeti morajo čelado, plezalni pas in samovarovalni sestav. FOTO: Voranc Vogel
Mala šola na zelo zahtevni poti
Na previdnost v gora predstavniki planinske zveze opozarjajo pred vsakim začetkom zimske in poletne sezone, toda ta je zaradi hitrega prehoda nekaj posebnega. Zahteva ne le ustrezne zimske opreme, ampak tudi kondicijsko pripravljenost, dober poligon za preverjanje moči in ustreznosti opreme pa je lahko zelo zahtevna planinska pot na Lisco.
Na pot, kot je ta, morajo pohodniki priti najprej obuti v visoke pohodne čevlje, oblečeni lahko, a z dodatnimi plastmi v nahrbtniku, imeti morajo čelado, plezalni pas in samovarovalni sestav. Pa kajpak nekaj požirkov vode in še nekaj poguma in kondicije, kakor smo lahko na lastnih rokah in nogah preverili na 130 metrov dolgi poti s petimi raztežaji, ki popeljejo do Tončkovega doma in nagradijo s čudovitim razgledom.
