Za Janšo je edini resen partner Toninov NSi

Nekdanji minister in prvak SD, zdaj profesor na Fakulteti za družbene vede, javno praviloma nastopa le še v vlogi političnega analitika. V pogovoru za Delo ocenjuje, da je večja verjetnost, da se bomo spomladi državljani odpravili na predčasne volitve, saj Janez Janša na SMC kot resno koalicijsko partnerico po njegovem mnenju ne more računati. Posledice poziva tako imenovanih levih intelektualcev, ki svarijo pred vlado Janeza Janše, presoja kot kontraproduktivne. Pričakovanja tistih, ki v Milanu Kučanu še vedno vidijo prvokategornika slovenske politike, omejujejo možnost, da bi Slovenija dobila novo generacijo politikov s pravo vizijo prihodnjega razvoja naše države.
 

Nimate seveda steklene krogle, iz katere bi napovedali prihodnost, a če bi stavili – kakšen bo razplet politične krize po padcu vlade Marjana Šarca?

V tem trenutku je več možnosti za predčasne parlamentarne volitve, ocenjujem, da se zadeve bolj nagibajo k temu, pa tudi za SDS Janeza Janše bi bilo po mojem mnenju bolje, da gredo državljani volit.
 

Zakaj tako ocenjujete?

Stranki SDS javnomnenjske ankete kažejo zelo dobro, hkrati pa zelo dobro »baranta« z napadi nanjo. Ostrina, s katero so šli proti Janezu Janši in stranki, ki jo vodi, z zmerljivkami o fašizmu in podobnem, se bo do volitev razblinila. Ti očitki, ki bi jih bilo treba privarčevati za predvolilno kampanjo, so prehudi in imajo pravzaprav nasprotni učinek, kot bi si njihovi avtorji želeli.

Če bi Janez Janša sestavil vlado v tem sklicu državnega zbora, bi imel velike težave, med drugim tudi zato, ker bi te stranke, ki so bile doslej v vladi, na primer SMC, ne glede na odločitev, da gre Zdravko Počivalšek v pogajanjih naprej, s temi poslanci težko zdržale do konca mandata. Janezu Janši pa je verjetno tudi jasno, da mu ti koalicijski partnerji do konca mandata ne bodo omogočili, da bi njegova vlada dejansko kaj resnega naredila.

Predstavniki SMC so se namreč odločili, da v to vlado gredo iz enega samega razloga – preživetvenega. SMC je namreč stranka, ki nima kaj izgubiti – karkoli namreč stori, jih ne bo več na političnem prizorišču. V neki resni koaliciji bi bilo neresno na takšno stranko sploh računati. V tem trenutku je za Janšo edini resni partner Nova Slovenija Mateja Tonina. Desus je nezanesljiv, saj dejansko ni jasno, ali njegova nova predsednica Aleksandra Pivec obvladuje svoje poslance ali ne, prave preverbe namreč še ni bilo. Desus je pod Karlom Erjavcem ravnal vselej zelo pragmatično – šel je tja, kjer je kazalo na trdno večino, te pa v tem trenutku pri morebitni novi koaliciji ni videti. Zmago Jelinčič pa je s SNS nezanesljiv in zelo drag partner, saj je vedno na strani tistega, ki ponudi več. Koalicija je torej možna, vendar bi bila za Janšo velik programski rizik.


 

Po morebitnih predčasnih volitvah se bomo spet pogovarjali o isti temi, ne levi in ne desni pol namreč v parlamentu ne bo imel dovolj večine za sestavo vlade – tako je mogoče preračunati na temelju aktualnih javnomnenjskih anket. Spet bo pat pozicija. Nekaj strank pa v parlamentu najverjetneje tudi več ne bo.

Slovenski politični prostor pri vprašanju sestavljanja vlade ena zadeva izrazito destabilizira – na predsedniških volitvah izmerjeno volilno telo vselej pokaže, da je od 55 do 60 odstotkov volilnega telesa levosredinskega. Desnosredinsko volilno telo je torej manjšinsko. Na drugi strani pa je najmočnejša stranka, ki zmaga na volitvah, z desnice. To je velik problem, s katerim ne znamo ravnati. Treba bo najti neko strateško rešitev.

Ko so bile razmere drugačne in je bila najmočnejša stranka z leve sredine, torej, ko je vlado sestavljala LDS, se je dalo sestaviti stabilno vlado tudi po sistemu velike koalicije. Torej, da je prišel v vlado tudi predstavnik z desnega pola, SKD, SLS ali SDSS, na primer. Takrat se je to dalo.

Prvi, ki je prekinil to pravilo in oblikoval enoblokovsko vlado, je bila Janša z vlado v obdobju 2004–2008, še prej, leta 2000, je bila takšna tudi kratkotrajna vlada Andreja Bajuka. Janša je sicer v svoji prvi vladi želel imeti zraven tudi koga iz leve sredine, a tedaj ni nihče hotel v koalicijo z njim. To je bilo verjetno slabo za stabilnost Slovenije, se pa je nekoliko korigiralo s sporazumom za partnerstvo za razvoj s SD v drugem delu mandata, kar je vladna ravnanja korigiralo in je Slovenijo malce stabiliziralo. Ni šlo za podporo Janševi politiki, ampak za korektiv njegove trde politike in v nekaterih točkah je bilo sodelovanje SD tudi uspešno. Ne pa v vseh, seveda. SD je bila tedaj nagrajena za to in je leta 2008 na volitvah tudi zmagala. Borut Pahor je poskušal vlado uravnotežiti in pripeljati zraven tudi desnico, a je temu ostro nasprotoval Gregor Golobič. Žal se je izgubil tisti občutek oziroma zavedanje, da je za Slovenijo dobro, da so na oblasti oboji.

Če imamo torej najmočnejšo desno stranko, SDS, bi morala po pravilu torej ta sestavljati vlado. Izkušnje z Janšo v vladi pa so zelo močno zarezale v obstoječe tkivo Slovenije, če govorimo na primer o kadrovskih vprašanjih oziroma kadrovanju v državnih podjetjih ali pa o ideoloških temah, kot je vprašanje partizanstva oziroma domobranstva.
 

Odbojnost SDS se je v zadnjem času zmanjšala. Po Valiconu v zadnjem letu in pol od volitev za dobrih deset odstotnih točk, Valicon je izmeril, da 41 odstotkov vprašanih ne bi nikakor volilo SDS, Mediana pa je ta delež izmerila še nižje, pri 33 odstotkih vprašanih.

To samo potrjuje tisto, kar sem rekel – z leve sredine so v napadih pretiravali in je zadeva postala kontraproduktivna. To je tako, kot če bi šli nad komarja s topovi. Evidentno je, da Janez Janša ni tak bavbav in ni empiričnih izkazov, ki bi potrdili to, kar na levici zanj trdijo. Eni bi rekli, da zato, ker ni na oblasti.

V zadnjih dveh mesecih so iz njega naredili že skoraj Hitlerja ali Mussolinija. To je zdaj slabo, ker se empirično vendarle izkazuje, da ni tak. Če bi fokus zadržali le na tem, kar je pri Janši res težava, bi bilo drugače, a tega ne zmorejo in volilno telo se obrača.

Na drugi strani pa je za te spremembe delno krivo tudi dejstvo, da se leva sredina v praksi ni izkazala. Razpadla je sama v sebi. Koalicija pač ni razpadla zato, ker bi jo Janša spotaknil.
 

Torej se ne strinjate podpisniki tako imenovanega poziva levih intelektualcev, ki svarijo pred Janšo. Slišati je, da naj bi podpisovanje organiziral Gregor Golobič. Vi je niste podpisali.

Te izjave nisem podpisal, ker gre res za pretiravanje in politično gledano tudi za povsem kontraproduktivno potezo. V resnici s tem delajo Janši uslugo in po več plateh škodo opciji, za katero se domnevno zavzemajo. S tem pa hkrati političnim voditeljem predvsem izkazujejo javno nezaupanje, ne gre namreč le za poskus podpore levi opciji, ampak tudi za paternalistični izkaz nezaupanja politični eliti na levi sredini. Janši se to ne dogaja, nihče namreč ne nastopa tako, da bi mu sporočil, da je preslaboten in bi mu poskušal pomagati z javnimi nastopi in mu kazati, da v resnici ne obvlada dobro situacije.




 

Ko pravite, da Janša nima nikogar nad seboj, hkrati pravite, da formalni liderji leve sredine očitno imajo neke strice v ozadju in da hkrati Gregorju Golobiču peša njegova »strateškost«, če je napačno ocenil posledice poziva?

Gregor Golobič je imel veliko, največjo moč, ko je bil sekretar Janeza Drnovška, ki se mu ni ljubilo ukvarjati s kadrovskimi zadevami. Potem je večkrat izstopal in se vračal. Njegova težava je, da je svojo prvotno vlogo zelo izmojstril, nato pa vloge vodilnega ni znal oblikovati. Ko je bil predsednik stranke Zares, se je pokazalo, da je pač vlogo vodje treba opravljati drugače kot sekretarsko, na kateri nisi neposredno izpostavljen in lahko niti vlečeš iz ozadja.

»Golobičevega kroga« je še vedno seveda veliko in funkcionira po lastnih interesih, ni niti nujno, da je on osebno to podpisovanje organiziral, ampak v vsakem primeru je refleks tega celotnega miljeja, da bi bilo treba nekaj storiti, da se Janševa vlada ne zgodi. V tem pa so šli očitno predaleč. Glavni problem tega kroga pa je, da dejansko nima neke resne ponudbe, saj so vsakega doslej stolkli.

Sam sem bil v politiki in vem, kako ta krog, ki je zrasel na boju proti kultu osebnosti, funkcionira. Če imaš predolgo visoko podporo, ni dobro. Eden od refleksov proti Borutu Pahorju je bil, ker je bil kar naprej najbolj priljubljeni politik, in to jih je blazno motilo. Ta isti krog je na primer tudi motilo, da ima SD tako visoko podporo in je začel ustanavljati nove stranke, Solidarnost, Levico, Šoltesovo stranko in nazadnje SMC. Kar štiri stranke je ustanovil, da so pristrigli peruti SD. Ta krog zelo moti, da bi na levi strani imeli močno politično stranko, v katero bi se stekala vsa energije tega kroga. Delujejo anarho-liberalno – ko se nekaj močnega vzpostavi, je treba to sesuti. Namesto programskih intervencij se gredo zgolj kadrovske.
 

Komentirajte še izjavo Milana Kučana ob nedavni obletnici odhoda Slovencev s 14. kongresa ZKJ, ko je dejal nekako takole: »Nisem si mislil, da bo razvoj Slovenije po tem potekal tako brez vizije«.

Milan Kučan je gotovo imel neko predstavo, kako z državo naprej, Slovenijo je vodil v začetku samostojnosti, a se je po mojem mnenju precej izčrpal takrat, ko je Slovenijo na miren način popeljal iz nekdanje skupne države. Gradil je na mirnem prehodu, zmanjkalo ga pa je ob vprašanju, kako naprej. Politično se je šolal trideset let, v nekem drugem času, v nekem drugem sistemu, v neki drugi državi. Zdaj pa je naloga nove generacije politikov, ki jih dejansko še nismo spustili zraven, da gradijo novo vizijo razvoja Slovenije. Njihova ključna stvar bi morala biti v iskanju pozicioniranja, v jasni predstavi, kako mednarodni odnosi funkcionirajo in iskati bi morali zavezništva.

Milan Kučan je svojo formalno politično kariero končal pri 61. letih, torej je bil star toliko, kot je zdaj približno Janez Janša. Kučan se od tedaj ni več spustil v formalno aktivno politiko, ker je očitno ocenil, da tovrstne vizije sam ne more ponuditi. Njegov krog v njem vidi človeka, ki bi lahko to vizijo ponudil in ga kar naprej rine naprej in hkrati ruši mlajšo generacijo politikov, ki bi ji moralo biti tudi dopuščeno, da se usposobi za to, da bi sploh začeli graditi politično vizijo.




 

Ta teden je vrelo zaradi očitkov o sledenju politikom. To se očita Damirju Črnčecu, državnemu sekretarju in tesnemu sodelavcu premiera v odhajanju, o tem se govori v krogih koalicijskih partnerjev. Na drugi strani pa Črnčec zdaj sledenje posredno očita SDS. Imamo v Sloveniji resno težavo?

Ne bi ugibal, kdo je avtor fotografij, ki so jih objavljali različni mediji, kdo naj bi sledil politikom … Generalno gledano vse resne obveščevalne službe spremljajo pomembne nosilce moči. Kako jih spremljajo, kako sistematično to počnejo, ne vem. Vsekakor morajo imeti za odločevalski proces v državi in tudi v kapitalskih centrih moči pred sabo profile ljudi, ki sprejemajo ključne odločitve. To je nenazadnje pomembno tudi za vojno proti terorizmu, saj se največja jedra možnih nevarnosti koncentrirajo tam, kjer je največja koncentracija politične in ekonomske moči. Zato je to treba spremljati in nadzorovati in imeti v to vpogled. Jasno mi je, da je bila marsikatera obveščevalna služba, ko sem bil predsednik stranke ali pa minister, zainteresirana za to, kaj počnem.


 

Tega Sova ne sme početi, ne sme slediti slovenskim državljanom, če pri njihovem delovanju ni povezave s tujino.

Seveda, a Sova sodeluje tudi s tujimi obveščevalnimi službami, ne vem sicer natančno, kako to sodelovanje poteka. Govorim samo s stališča koncepta, da je v interesu države, da nadzoruje centre moči. Ali se to uporablja v notranjepolitičnih in interesnih bitkah, bi lahko po nekaterih indicih tudi držalo. Videti je, da se uporablja.
 

Teh fotografij in domnevnih sledenj ne bi pripisali zasebnim družbam? O kar nekaj znanih imenih iz preteklih afer se ugiba na to temo.

Podrobnosti o teh fotografijah in sledenjih ne poznam. Tisti, ki so delali v tovrstnih aparatih v preteklosti, so zagotovo usposobljeni za to, da bi se s tem lahko ukvarjali kot zasebniki. Tudi potrebna tehnologija je na voljo na trgu, z lahkoto bi torej opravljali te storitve za naročnike, še zlasti ob tej stopnji naivnosti, kot jo je zaznati v družbi. Ljudje namreč mislijo, da ob formalno zagotovljenih človekovih pravicah to ni več mogoče.

Imamo civilnodružbeni nadzor, ki mora delovati. Obstajajo pa indici o zlorabah aparata in na drugi strani tudi o zlorabah nadzora tega aparata za dnevne politične potrebe.
 

Ste se torej postavili na stran tistih, ki očitajo Knovsu zlorabo nadzorstvene pristojnosti nad policijo?

Kaj pravzaprav pomeni zloraba? To pomeni, da nekdo uporablja članstvo v tej državnozborski komisiji arbitrarno, na temelju osebne odločitve za potrebe dnevno-političnega boja, kar je slabo. Gre za resen indic zlorabe instrumenta parlamentarnega nadzora nad varnostno-obveščevalnim sistemom. Dejansko so indici o zlorabi z obeh strani, pristojni pa naj zdaj odkrijejo in odpravijo morebitne zlorabe. Za državo so to zelo resne stvari.