Zdravniška zbornica proti novi uredbi o sežigu odpadkov
Delovna skupina Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS), ki opozarja in ozavešča o nevarnostih onesnaženega okolja, nasprotuje vladni uredbi glede sežiganja komunalnih odpadkov. Izpostavljajo predvsem dve svoji pripombi, ki nista bili upoštevani – da se v uredbo zapišejo vsaj tako stroge mejne vrednosti za izpuščanje strupenih snovi v okolje, kot jih je pred tremi leti določila evropska komisija, in da se kot merilo izbora določi presoja ustreznosti lokacije za sežigalnico.
»Ne strinjamo se z uredbo o sežiganju odpadkov, ki jo je vlada sprejela na dopisni seji le tri dni pred iztekom polnih pooblastil, saj ta omogoča podeljevanje koncesij za sežiganje odpadkov za najmanj 30 let brez predhodne presoje primernosti lokacije in vpliva sežigalnice na okolje,« v imenu delovne skupine ZZS pojasnjuje dr. Miran Brvar, sicer vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo, ki deluje v okviru ljubljanskega univerzitetnega kliničnega centra.
Tveganje za neprevetreno Ljubljansko kotlino
V zbornici za primer navedejo Ljubljano, ki velja za eno izmed možnih lokacij za sežigalnico. »Koncesijo bi tako lahko pridobilo podjetje Energetika Ljubljana, posledično bo gosto poseljena in neprevetrena ljubljanska kotlina izpostavljena dodatnemu viru mešanice različnih onesnaževal. Koncesija bo podeljena brez strokovne presoje vplivov na okolje in zdravje.«
Pri sežiganju odpadkov se v zrak sproščajo številne strupene snovi, ki škodujejo nosečnicam, razvoju otrok ter povzročajo številne bolezni in prezgodnje smrti. Po Brvarjevih besedah že zdaj v Ljubljani na leto umre več sto ljudi zaradi posledic onesnaženega zraka. »Mesta s sežigalnicami, denimo Dunaj ali danski København, imajo povsem druge vetrovne razmere; ti dve mesti se konkretno nahajata v nižini oziroma ob morju,« omeni.
Omejitve bi morale biti strožje
Glede zavzemanja za to, da bi se kot pogoj za pridobitev koncesije določilo popolno izpolnjevanje zahtev evropske komisije iz leta 2019 za sežigalnice, Brvar razloži, da so v uredbi zapisane omejitve premile. »Poznamo primer celjske sežigalnice, kjer je dovoljeno vse preveč izjem,« je podčrtal.
Trdi tudi, da bi bilo treba izdelati jasen načrt glede ravnanja z odpadki, da ne bi dobili predimenzioniranih kapacitet, odpadke pa bi morali uvažati, kot se je to zgodilo v Københavnu. Zelo pomembna vidika, ki sta trenutno zapostavljena, pa sta učinkovit monitoring in nadzor nad dejavnostmi, ki prinašajo zdravstvena in okoljska tveganja. Ključna prihodnja usmeritev mora biti predvsem zmanjševanje proizvajanja odpadkov. S temi zahtevami se v zbornici obračajo tudi na novo vlado in resorno ministrstvo.
Koncesionar potrebuje vsa soglasja, vključno za lokacijo
Ministrstvo za okolje in prostor odgovarja, da je za sežig v Sloveniji predvidenih 180.000 ton odpadkov, ki jih ni mogoče v celoti reciklirati in predelati, in ki bi jih sicer morali izvažati v tuje sežigalnice in deloma odlagati. Ker se vse bolj omejuje izvoz odpadkov v tujino, ker so tuje sežigalnice visoko zasedene, se poleg občutnega višanja cen ravnanja z odpadki, pojavljajo težave z oddajanjem teh odpadkov in posledično njihovim kopičenjem na odlagališčih v Sloveniji, pojasnjujejo.
Pri nas trenutno deluje ena sežigalnica, in sicer Toplarna Celje, ki ima letno zmogljivost sežiganja goriva iz obdelanih komunalnih odpadkov in blat čistilnih naprav za 17 odstotkov naših potreb (po podatkih za 2019). Na ministrstvu še izpostavljajo, da pridobitev koncesije ne bo zadostni pogoj za obratovanje sežigalnice, saj bo moral koncesionar izvesti postopke za njeno umestitev v prostor in pridobiti vsa predpisana soglasja in dovoljenja.
