V nadaljevanju preberite:
Lesene stopnice so škripale pod nogami, ko sem se vzpenjala v prvo nadstropje stoletne stavbe v središču Zagreba, nekdanje banke, kamor se je med drugo svetovno vojno vselil gestapo. In čeprav sem se nameravala tega dne posvetiti temi pomlajevanja protifašizma, si nisem mogla kaj, da ne bi čutila, kako se je med debelimi zidovi nakopičila zgodovina in kako me ta skorajda do solz bode v oči.
V prvem nadstropju se zdi, da ni nikjer žive duše. Potrkam na mogočna vrata, in čeprav ne slišim ničesar, kar bi zvenelo kot povabilo ali pozdrav, vstopim v prostore Zveze protifašističnih borcev in protifašistov Hrvaške. Predsednik Franjo Habulin me čaka med dvema Titoma – oljnim portretom, ki visi ob vhodnih vratih, in bronastim doprsnim kipom, ki stoji ob oknu na drugi strani sobe – in tako že sama scenografija najinega srečanja vodi k človeku, čigar obletnice zapolnjujejo mesec maj. Dan pred tem je namreč minilo 42 let od smrti Josipa Broza Tita, dva dni pozneje je njegov 130. rojstni dan (ki je v resnici 7. in ne 25. maja, kot so nekdaj učili v šolah), tisto, zaradi česar sem se odločila Habulina zaprositi za pogovor, pa bo potekalo 21. maja, ko se bo v Titovem rodnem Kumrovcu zbralo na tisoče ljudi iz celotne regije in tam proslavilo »dan mladosti in radosti«. Da, dan, ki ga je nekoč zaznamovala štafeta, ki je potovala čez celotno nekdanjo Jugoslavijo, nato pa 25. maja zvečer prispela na stadion Jugoslovanske ljudske armade (JLA) v Beogradu, kjer se je z veliko prireditvijo proslavilo kult Titove osebnosti. Le da zdaj ta dogodek poteka kar štiriintrideset let po tem, ko so tam zadnjič priredili takšno proslavo.
