Sodišče EU je odločilo, da je sklep, s katerim je evropska komisija novinarki New York Timesa zavrnila dostop do besedilnih sporočil, ki sta si jih med pandemijo covida v letih 2021 in 2022 pošiljala predsednica Ursula von der Leyen in izvršni direktor družbe Pfizer Albert Bourla, ničen.

Komisija je prošnjo zavrnila z obrazložitvijo, da nima dokumentov, na katere se navedena prošnja nanaša. Sodišče je opozorilo, da je namen uredbe o dostopu do dokumentov čim bolj uresničiti pravico zagotovitve dostopa javnosti do dokumentov institucij. Zato bi morali biti na splošno vsi dokumenti institucij dostopni javnosti.

FOTO: Dado Ruvic Reuters

Sodišče je opozorilo, da kadar institucija v odgovoru na prošnjo za dostop trdi, da dokument ne obstaja, se v skladu z domnevo resničnosti, povezano s to izjavo, domneva neobstoj tega dokumenta. Vendar je tako domnevo mogoče ovreči na podlagi upoštevnih in skladnih indicev, ki jih predloži prosilec za dostop do informacij.

Ugotovilo je, da odgovori komisije zvezi z besedilnimi sporočili, zaprošenimi skozi celoten postopek, temeljijo bodisi na domnevah bodisi na spremenljivih ali nenatančnih informacijah.

Dokazan obstoj sporočil

Novinarka Matina Stevis in družba The New York Times sta predložili elemente, ki po mnenju sodišča  opisujejo zlasti obstoj pošiljanja besedilnih sporočil med predsednico komisije in izvršnim direktorjem družbe Pfizer v okviru nakupa cepiv med pandemijo covida-19.

»Tako jima je uspelo ovreči domnevo o neobstoju in o neposedovanju zaprošenih dokumentov,« ugotavlja sodišče. Zato po njegovi presoji evropska komisija ne more zgolj trditi, da nima zaprošenih dokumentov, ampak mora predložiti prepričljiva pojasnila, na podlagi katerih lahko javnost in sodišče razumeta, zakaj teh dokumentov ni mogoče najti.

Neprepričljivi odgovori

»Komisija ni podrobno pojasnila niti vrst iskanja, ki naj bi ga opravila, da bi našla te dokumente, niti ni razkrila mest, kjer naj bi iskanje potekalo. Zato ni predložila prepričljivega pojasnila za neposedovanje zaprošenih dokumentov. Poleg tega ni zadostno pojasnila, ali so bila zaprošena besedilna sporočila izbrisana in ali je bil v tem primeru izbris opravljen prostovoljno, ali samodejno, ali pa je bil mobilni telefon predsednice medtem zamenjan,« so že zapisali na sodišču.

Komisija tudi ni prepričljivo pojasnila, zakaj je menila, da besedilna sporočila, ki so se pošiljala v okviru nakupa cepiv proti covidu-19, ne vsebujejo pomembnih informacij ali informacij, ki bi potrebovale nadaljnje ukrepanje, katerih hrambo je treba zagotoviti.

V središču zadeve je sicer pogodba s Pfizerjem iz pomladi 2021 o nabavi 1,8 milijarde odmerkov cepiva za države EU, ki bi morala predvidoma razjasniti nekatere dvome o delovanju evropskih institucij.

Afera sega v leto 2021, v čas vsesplošne globalne krize, ki jo je sprožila pandemija covida-19. V ozračju eksistencialne negotovosti in enormnega pritiska javnosti, da se najdejo hitre rešitve, je evropska komisija pod vodstvom Ursule von der Leyen vodila intenzivna pogajanja za zagotovitev cepiv. V ta čas sega sporna izmenjava SMS-sporočil med predsednico komisije in Albertom Bourlo, izvršnim direktorjem farmacevtskega koncerna Pfizer.

Vsebina korespondence med von der Leynovo in Bourlo je še vedno neznanka, prostora za številne špekulacije pa ne zmanjka. Portal Follow the Money, denimo, navaja, da bi sporočila lahko ponudila ključ do razumevanja predsedničine vloge pri pogajanjih in morebiti pojasnila okoliščine, ki so privedle do znatnega dviga cene cepiva – s 15,50 na 19,50 evra na odmerek – kar je evropske proračune obremenilo z dodatnimi milijardnimi stroški. Niti Evropskemu računskemu sodišču ni bil omogočen celovit vpogled v pogodbo, ki je, kot poroča Politico, imela za posledico ne le znatne presežke dobavljenih odmerkov – te so kasneje v veliki meri celo uničili – temveč tudi pravne spore med Pfizerjem in nekaterimi državami članicami zaradi neporavnanih finančnih obveznosti. Kot je znano, je samo Slovenija zavrgla za 71 milijonov evrov cepiva proti covidu-19.

Evropska komisija je zahteve novinarjev, naj razkrijejo natančno vsebino sporočil, zavrnila, zato je časnik New York Times sprožil proti njej sodni postopek. Kot navaja Euractiv, je razkritje absolutno v javnem interesu, kajti gre za morebitne dogovore velikih razsežnosti: do 1,8 milijarde odmerkov cepiv, katerih vrednost je bila ocenjena na približno 35 milijard evrov.

Ne gre zgolj za formalnopravni spor, temveč se, kot poročajo tuji mediji, za tem primerom skriva fundamentalno vprašanje o mejah transparentnosti izvršne oblasti v Evropski uniji in o odgovornosti njenih najvišjih predstavnikov, vključno s predsednico evropske komisije Ursulo von der Leyen.

Evropska komisija je zahtevo ameriškega časnika po razkritju korespondence zavrnila z argumentacijo, ki jo pravni strokovnjaki in zagovorniki transparentnosti ocenjujejo kot pomanjkljivo. Po navedbah portala Follow the Money je komisija vztrajala, da sporočila niso vsebovala pomembnejših informacij, ki bi jih kvalificirale kot uradne dokumente po evropski zakonodaji, oziroma da je šlo za komunikacijo »nepomembne narave«. Na sodni obravnavi novembra lani pa predstavnik komisije, Paolo Stancanelli, ni mogel kredibilno pojasniti statusa ali celo obstoja teh sporočil, čeprav je, kot poroča Euractiv, potrdil, da je komunikacija med von der Leynovo in Bourlo potekala po zasebnih telekomunikacijskih kanalih.

Nick Aiossa, vodja Transparency International Europe, je za Politico dejal, da primer prikazuje »dosledno diskrepanco med predsedničinim prakticiranjem transparentnosti in njeno javno retoriko«, posledica pa naj bi bila »kultura, ki obstrukcijo postavlja pred odgovornost«. Evropska varuhinja človekovih pravic Emily O'Reilly je v delovanju komisije ugotovila elemente nepravilnega upravljanja, medtem ko je Evropsko računsko sodišče, kot dodaja Politico, opozarjalo na oviran dostop do ključnih informacij, povezanih z omenjenim farmacevtskim poslom.

Ne glede na pravni epilog afera »Pfizergate« sproža temeljna vprašanja o prihodnosti in transparentnosti upravljavskih standardov v Evropski uniji.  FOTO: Reuters

Kritike letijo tudi na način vodenja Ursule von der Leyen, ki ga Politico opisuje kot izrazito centraliziranega, z odločitvami, koncentriranimi v rokah predsednice in ozkega kroga njenih, pretežno nemških, svetovalcev. Dodaten dvom o zavezanosti transparentnosti je vzbudila decembrska revizija internih smernic komisije, sprejeta ob nastopu drugega mandata von der Leynove. Ta, kot poroča Follow the Money, za določene kategorije dokumentov uvaja »predpostavko nerazkritja« in določa, da se tekstovna sporočila za izmenjavo pomembnih informacij uporabljajo le v nujnih primerih, pri čemer naj bi se takšna sporočila samodejno brisala – praksa, ki jo nekateri vidijo kot sistemsko legitimiranje informacijske nedostopnosti.

Zagovorniki predsednice komisije, ki jih navaja Politico, nasprotno poudarjajo, da je Ursula von der Leyen v izjemnih okoliščinah pandemije ravnala pragmatično in odločno z namenom zagotovitve nujno potrebnih cepiv za državljane sedemindvajseterice. Francoski politolog Didier Georgakakis je za isti medij poudaril njen močni politični mandat ter sofisticiranost sistema zavor in ravnovesij v EU, vključno z načelom vladavine prava in neodvisnim sodstvom.

Kritike letijo tudi na način vodenja Ursule von der Leyen, ki ga Politico opisuje kot izrazito centraliziranega, z odločitvami, koncentriranimi v rokah predsednice in ozkega kroga njenih, pretežno nemških, svetovalcev.  FOTO: Nicolas Tucat/AFP

Malo verjetno je, kot poudarja Politico, da bo današnja odločitev prinesla neposreden ukaz za objavo spornih sporočil. Kljub temu pa lahko odločilno vpliva na tolmačenje obveznosti evropske komisije glede arhiviranja in omogočanja vpogleda v tovrstno komunikacijo ter s tem postavi precedens za nadaljnje primere. Čeprav Euractiv špekulira, da bo Ursula von der Leyen politično preživela afero brez večjih posledic, bi lahko sodba, neugodna za komisijo, dodatno načela njen ugled in, kot opozarjajo nekateri viri za Euractiv, ponudila »strelivo« evroskeptičnim in skrajno desnim političnim silam.

Ne glede na pravni epilog pa afera »Pfizergate« sproža temeljna vprašanja o prihodnosti in transparentnosti upravljavskih standardov v Evropski uniji. V dobi, ko je digitalna komunikacija, vključno s tekstovnimi in hipnimi sporočili, prevladujoč način interakcije tudi na najvišjih političnih ravneh, kot ugotavlja Follow the Money, bo odločitev Splošnega sodišča EU nedvomno pomembno sooblikovala prihodnje prakse arhiviranja in dostopa do informacij javnega značaja ter s tem vplivala na raven demokratičnega nadzora nad delovanjem evropskih institucij.