Boj za prevlado v osrednji Aziji

»Pred več kot 2100 leti je potovanje odposlanca dinastije Han z imenom Zhang Qian v zahodne regije spodbudilo prijateljsko izmenjavo med Kitajsko in osrednjo Azijo. Dediščina starodavne svilne poti se je razvijala in ima danes še veliko globlji pomen.«

S temi besedami je kitajska agencija Xinhua napovedala drugo vrhunsko srečanje predsednikov petih osrednjeazijskih držav s kitajskim voditeljem Xi Jinpingom, ki bo potekalo danes. Xi Jinping je že včeraj odpotoval v Kazahstan, v katerega glavnem mestu Astana so se zbrali voditelji Kirgizije, Tadžikistana, Turkmenistana in Uzbekistana. Gostitelj vrhunskega srečanja je seveda kazahstanski predsednik Kasim Žomart Tokajev.

Ko kitajski partijski mediji takšno srečanje umestijo v širok zgodovinski okvir in poudarijo, da gre v resnici za nadaljevanje večtisočletnih vezi, to pomeni, da gre za strateško pomemben odnos, v katerega je Peking pripravljen vložiti veliko energije, kapitala in političnega vpliva. Ko je pred dvema letoma v Xi'anu – prvi prestolnici združenega kitajskega cesarstva – potekal prvi vrh, označen s šifro C5 + 1 (pet osrednjeazijskih držav in Kitajska), je bilo jasno, da je to formula obnovitve kitajske pobude pasu in poti, ki sta jo prekinila ukrajinska vojna in bližnjevzhodna kriza. In še veliko več od tega. S krepitvijo takšnih vezi z osrednjo Azijo si Kitajska prizadeva izriniti s tega območja tradicionalni ruski vpliv, onemogočiti kakršnekoli potencialne ambicije predsednika Vladimirja Putina o obnovi Sovjetske zveze in si zagotoviti še en vir energije, ki bo zanjo toliko pomembnejši, kolikor bolj bo prihodnost Irana negotova, obnašanje Rusije pa nepredvidljivo.

Prisotnost EU

Srečanje v Astani poteka malo več kot dva meseca po prvem vrhunskem srečanju med osrednjeazijskimi »stani« in voditelji Evropske unije v Samarkandu, starodavnem mestu v Uzbekistanu. To je bila ena od redkih pametnih potez Bruslja na azijski celini. Postavitev odnosov na raven strateškega partnerstva, določitev investicijskega svežnja v vrednosti 12 milijard evrov na področju transporta, kritično pomembnih mineralov, podnebno pomembne vodne energije in digitalne povezanosti ter številni izrazi globokega spoštovanja do neodvisnosti »ponosnih nacij« tega območja, kot je poudarila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, bi se lahko spremenili v pomembno utrdbo zdravih evropskih interesov, umeščeno v rusko »zadnje dvorišče« in blizu Kitajske.

Prisotnost EU na tem območju Kitajske ne bo motila že zato, ker s »stani« načrtuje veliko večje projekte od evropskih, bo pa na vse večjo večstransko dinamiko v osrednji Aziji zelo pozorna Rusija, katere predsednik upa na strategijo obračanja proti jugu in vzhodu in za katero je zelo pomembno, da obdrži svoj vpliv prav v državah, katerih voditelji so zdaj v Astani na sestanku s Xi Jinpingom. Za Putina je že zdaj izredno pomembno (še posebej pa bo to pomembno po koncu ukrajinske vojne), da kljub zahodnim sankcijam zagotovi gospodarsko rast, hkrati pa se izogne preveliki odvisnosti od Kitajske. Za dosego tega cilja je zanj bistvena strategija obračanja proti jugu, ki se opira na tri južna morja – Kaspijsko, Azovsko in Črno – in na vzpostavitev transportnih in infrastrukturnih linij, ki bodo Rusijo globlje povezale z vzhodom, Afriko in južno Azijo.

Srečanje v Astani. FOTO: Stringer/AFP

Vendar Kitajska očitno ni pripravljena čakati na to, da si bo Rusija opomogla od vojnih stroškov in šokov, ki jih doživlja na Bližnjem vzhodu, in da se bo EU konsolidirala ter pravilno opredelila svoje strateške interese na azijskih tleh. Pa tudi ne na to, da se bodo ZDA vrnile k formatu C5 + 1, ki ga je med prvim mandatom začel Donald Trump, a ga je Joe Biden opustil, ker se mu zdelo pomembneje okrepiti zavezništva z demokratičnimi državami. Biden se je tako bolj osredotočil na enotnost v Natu kot na nadaljnji razvoj ameriških vezi z državami, ki so članice Šanghajske organizacije za sodelovanje, za katere sta varnostno pomembnejši Kitajska in Rusija.

Za zdaj še ni jasno, koliko energije bo Trump v tem mandatu vložil v osrednjo Azijo, lahko pa bi ga pritegnilo dejstvo, ki so ga z geološkimi raziskavami odkrili leta 2018: da ima Kazahstan 160 nahajališč redkih zemeljskih kovin, Uzbekistan jih ima 87, Kirgizija 75, Tadžikistan in Turkmenistan pa po 60. Sam Uzbekistan ima poleg tega velike rezerve 30 strateških kovin, med drugim litija, grafita, titana, tantala, niobija, železa in cirkonija.

V kitajskem političnem vodstvu se krepi občutek, da so na muhi Nata

Država, s katero je Kitajska v osrednji Aziji v najbolj občutljivem strateškem rivalstvu, je kljub vsemu Rusija. Na videz se zdi Xijevo bivanje v Astani in vrhunsko srečanje z državniki vseh »stanov« zgolj nadaljnji razvoj izmenjave med azijsko silo in regijami, s katerimi je ta zgodovinsko povezana. A v ozadju te politično-gospodarske predstave je globoko nezaupanje med Pekingom in Moskvo.

Prijateljstvo brez meja omajano

V New York Timesu so bile pred dnevi objavljene podrobnosti iz dokumenta ruske tajne službe, v katerem Kitajsko ocenjujejo kot resno nevarnost, ki bi lahko ogrozila Rusijo. Ta dokument na različne načine opozarja na sosednjo državo, s katero Rusija pred očmi zahodne javnosti gradi »prijateljstvo brez meja«. Med drugim je navedeno, da Kitajska ruske študente in ruske državljane, poročene s Kitajci, novači za svojo vohunsko mrežo, zbira podatke o tehnoloških posebnostih, ki jih Rusija uporablja v vojni z Ukrajino, in si prizadeva čim globlje razumeti to vojno: kako poteka in zakaj je ruska vojska tako težko premagljiva.

Poseben del omenjenega dokumenta je posvečen načrtom Kitajske, da si znova pridobi ozemlje, ki ji ga je Rusija odvzela v zgodovini in je v glavnem na ruskem daljnem vzhodu, in kitajskim prizadevanjem, da bi svoj vpliv razširili do Arktike ter z »mehko silo« izbrisali velik del ruskega vpliva v osrednji Aziji. Prav zaradi te točke na seznamu »kitajskih nevarnosti« v dokumentu ruske tajne službe moramo biti pozorni na zgodovinsko razsežnost v poročanju kitajske časopisne agencije o vrhunskem srečanju v Astani. Da, Kitajska se očitno sklicuje na zgodovinsko pravico do svoje prisotnosti v tej regiji in Rusija se zaveda, kaj to pomeni. Jasno je, da ne bo nihče pozorneje od Putina spremljal vsake besede, ki jo bo Xi Jinping med vrhunskim srečanjem izgovoril z osrednjeazijskimi partnerji.