Cilj prvega vala napadov ni bila »zamenjava režima«
Odzivi na napad so predvidljivi, bobni vojne pa so po sobotnem napadu celo malo potihnili.
Odpri galerijo
Sirski vojaki preiskujejo ruševine raziskovalnega centra severno od Damaska, ki je bil zadet v sobotnem raketnem napadu.
Skupni imenovalec odzivov na sobotni napad »zahodnih zaveznikov« na tovarne, kjer sirski režim domnevno razvija in izdeluje kemično orožje, je strah pred izbruhom globalnega konflikta, a za zdaj se zdi, da se mu poskušata Washington in predvsem Moskva izogniti.
Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je po vrsti propadlih srečanj varnostnega sveta in nezmožnosti svetovnih sil, da bi sprejele kakršno koli skupno resolucijo, vse članice varnostnega sveta v nedeljo pozval k zadržanosti - v izogib eskalaciji konflikta v Siriji. A po sedmih letih in mesecu dni vojne se zdijo te besede prazne in neuporabne. Približno tako kot varnostni svet ZN. Ta bo danes v izjemno zaostrenih okoliščinah in vzdušju grožnje velikega globalnega konflikta sicer znova razpravljal o Siriji. Resnično težko je verjeti, da bo politika »najprej bombardiraj, potem išči dokaze« lahko pripomogla k diplomatski rešitvi velike sirske tragedije.
Kljub temu da se je po tednu dni groženj v soboto zgodaj zjutraj vendarle zgodil napad, je marsikomu v Damasku - vsaj začasno - odleglo. Vojaška operacija, katere cilji so bili točno določeni, namreč ni bila uperjena proti režimu predsednika Bašarja al Asada, ampak je bila, vsaj za zdaj, le politično sporočilo v obliki razkazovanja mišic, ki ga je bilo mogoče razumeti tudi kot priznanje poraza v sirski »svetovni vojni«.
Asad je med nedeljskim srečanjem s poslanci ruske dume v Damasku deloval zelo samozavestno - kot da bi se zavedal, da sobotni napadi niso naredili resne škode vojaškim zmogljivostim sirskega režima in kakor koli oslabili njegove vladavine. Nasprotno. Po sedmih letih in mesecu dni vojne ter vojaškem posredovanju »zahodnih zaveznikov« se zdi, da je Asad močnejši kot kadar koli po začetku vojne, v kateri je umrlo več kot pol milijona ljudi, najmanj enajst milijonov pa je moralo zapustiti svoje domove.
»Kar je preveč, je preveč,« je razloge za napad na cilje sirskega režima ocenil britanski zunanji minister Boris Johnson in znova poudaril nesprejemljivost uporabe kemičnega orožja. Bolj ko zahodni politiki to ponavljajo, bolj bizarno zvenijo njihove besede, saj se zdi, kot da s tem legitimizirajo vsakršno uporabo konvencionalnega orožja. Johnson je dodal, da vojaška akcija Združenih držav, Velike Britanije in Francije »ne bo spremenila toka vojne« in da »ne gre za spremembo režima«. Za kaj potem gre?
Ruski predsednik Vladimir Putin je napade označil za akt agresije, nekateri ruski politiki pa so v zadnjih dveh dneh omenjali možnost povračilnih ukrepov - a za zdaj je Moskva previdna in, v nasprotju s svojimi geostrateškimi tekmicami, modra. Iranski vrhovni voditelj ajatola Ali Hamenei, sicer eden ključnih podpornikov oblasti v Damasku, je zahodne napade na Sirijo označil za zločin, zahodne voditelje pa za kriminalce. Povsem nasproten je bil - pričakovano - odziv predsednika izraelske vlade Benjamina Netanjahuja, ki je dejal, da napad »popolnoma podpira«. Pri tem ne gre pozabiti, da so bili prav Izraelci tisti, ki so se prejšnji ponedeljek prvi vojaško odzvali na domnevni napad s kemičnim orožjem v Doumi in bombardirali letalsko oporišče sirske vojske T4, kjer so bili nastanjeni tudi pripadniki iranske republikanske garde in libanonskega gibanja Hezbolah.
Napade Washingtona, Londona in Pariza na Damask je podprl tudi turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan. »Operacija je sporočilo Asadu,« je dejal Erdoğan, ki je pred slabima dvema letoma »obrnil ploščo« turške politike do Sirije ter začel sodelovati z Rusijo in Iranom. »Nenačelna koalicija« Turčije, Rusije in Irana bo zdaj gotovo na preizkušnji. Še najbolj na severozahodu države, kjer turška vojska skupaj s pripadniki Sirske svobodne vojske (FSA) poskuša razbiti kurdsko avtonomijo.
Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je po vrsti propadlih srečanj varnostnega sveta in nezmožnosti svetovnih sil, da bi sprejele kakršno koli skupno resolucijo, vse članice varnostnega sveta v nedeljo pozval k zadržanosti - v izogib eskalaciji konflikta v Siriji. A po sedmih letih in mesecu dni vojne se zdijo te besede prazne in neuporabne. Približno tako kot varnostni svet ZN. Ta bo danes v izjemno zaostrenih okoliščinah in vzdušju grožnje velikega globalnega konflikta sicer znova razpravljal o Siriji. Resnično težko je verjeti, da bo politika »najprej bombardiraj, potem išči dokaze« lahko pripomogla k diplomatski rešitvi velike sirske tragedije.
Samozavestni Asad
Kljub temu da se je po tednu dni groženj v soboto zgodaj zjutraj vendarle zgodil napad, je marsikomu v Damasku - vsaj začasno - odleglo. Vojaška operacija, katere cilji so bili točno določeni, namreč ni bila uperjena proti režimu predsednika Bašarja al Asada, ampak je bila, vsaj za zdaj, le politično sporočilo v obliki razkazovanja mišic, ki ga je bilo mogoče razumeti tudi kot priznanje poraza v sirski »svetovni vojni«.
Asad je med nedeljskim srečanjem s poslanci ruske dume v Damasku deloval zelo samozavestno - kot da bi se zavedal, da sobotni napadi niso naredili resne škode vojaškim zmogljivostim sirskega režima in kakor koli oslabili njegove vladavine. Nasprotno. Po sedmih letih in mesecu dni vojne ter vojaškem posredovanju »zahodnih zaveznikov« se zdi, da je Asad močnejši kot kadar koli po začetku vojne, v kateri je umrlo več kot pol milijona ljudi, najmanj enajst milijonov pa je moralo zapustiti svoje domove.
Legitimizacija konvencionalnega orožja
»Kar je preveč, je preveč,« je razloge za napad na cilje sirskega režima ocenil britanski zunanji minister Boris Johnson in znova poudaril nesprejemljivost uporabe kemičnega orožja. Bolj ko zahodni politiki to ponavljajo, bolj bizarno zvenijo njihove besede, saj se zdi, kot da s tem legitimizirajo vsakršno uporabo konvencionalnega orožja. Johnson je dodal, da vojaška akcija Združenih držav, Velike Britanije in Francije »ne bo spremenila toka vojne« in da »ne gre za spremembo režima«. Za kaj potem gre?
Za zdaj je Moskva previdna
Ruski predsednik Vladimir Putin je napade označil za akt agresije, nekateri ruski politiki pa so v zadnjih dveh dneh omenjali možnost povračilnih ukrepov - a za zdaj je Moskva previdna in, v nasprotju s svojimi geostrateškimi tekmicami, modra. Iranski vrhovni voditelj ajatola Ali Hamenei, sicer eden ključnih podpornikov oblasti v Damasku, je zahodne napade na Sirijo označil za zločin, zahodne voditelje pa za kriminalce. Povsem nasproten je bil - pričakovano - odziv predsednika izraelske vlade Benjamina Netanjahuja, ki je dejal, da napad »popolnoma podpira«. Pri tem ne gre pozabiti, da so bili prav Izraelci tisti, ki so se prejšnji ponedeljek prvi vojaško odzvali na domnevni napad s kemičnim orožjem v Doumi in bombardirali letalsko oporišče sirske vojske T4, kjer so bili nastanjeni tudi pripadniki iranske republikanske garde in libanonskega gibanja Hezbolah.
Napade Washingtona, Londona in Pariza na Damask je podprl tudi turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan. »Operacija je sporočilo Asadu,« je dejal Erdoğan, ki je pred slabima dvema letoma »obrnil ploščo« turške politike do Sirije ter začel sodelovati z Rusijo in Iranom. »Nenačelna koalicija« Turčije, Rusije in Irana bo zdaj gotovo na preizkušnji. Še najbolj na severozahodu države, kjer turška vojska skupaj s pripadniki Sirske svobodne vojske (FSA) poskuša razbiti kurdsko avtonomijo.
