Lahko si zamislimo prepoved, ki ni potrebna in pretirano posega v življenje ljudi. Kot tudi prepoved, ki bi morala biti sprejeta, pa iz teh ali onih razlogov ni bila. Na racionalni ravni človek razume, da sta to dve plati istega kovanca. Človekove pravice so namreč lahko kršene na dva načina: tako, da država sama poseže v pravice, kot tudi, da je pasivna, kadar jih ogroža nekaj drugega. Toda na intuitivni ravni smo mnogo bolj občutljivi na prvo stranpot: na represivne intervencije države v življenja ljudi. Zgodovina 20. stoletja ponuja več kot dovolj razlogov, da občutimo nelagodje ob krčenju svoboščin in pravic, ki smo jih imeli do včeraj za samoumevne.
