Dečki so bili vselej prvi

Tisti, ki poznajo brata Eka, so vedeli, da bo znal dobro poskrbeti za dečke.
Fotografija: Veselje v trenutkih, ko je prizorišče zapustilo reševalno vozilo. Vsa svetovna javnost je nestrpno spremljala rešitev vsakega dečka, naposled tudi trenerja Ekapola Čantavonga.
FOTO Reuters
Odpri galerijo
Veselje v trenutkih, ko je prizorišče zapustilo reševalno vozilo. Vsa svetovna javnost je nestrpno spremljala rešitev vsakega dečka, naposled tudi trenerja Ekapola Čantavonga. FOTO Reuters

Dejstvo, da je bil nogometni trener tajskih dečkov Ekapol Čantavong zadnji, ki so ga potapljači rešili iz jame, včeraj ni presenetilo nikogar. Čeprav bi se lahko tajska javnost obrnila proti trenerju, s katerim so dečki odšli v jamo Tam Luang, se to ni zgodilo. Ravno nasprotno: o njem se širijo v glavnem odzovi naklonjenosti, pozitivne zgodbe, tudi tisti redki namigi o morebitni preiskavi zaradi malomarnosti večinoma zvodenijo.


 

Brat Ek


»Trener Ek vedno najprej pomisli na druge,« je o njem pripovedoval trinajstletni Songpol Kantavong. Trindvajsetega junija se je sicer udeležil treninga Divjih prašičev, kakor se imenuje ekipa, vendar s člani ni odšel v jamo, saj ni imel s sabo kolesa, s katerim bi se lahko odpeljal do izhodišča. »Po treningu je vselej počakal, da smo se vsi odžejali, šele potem je tudi on pil vodo,« je dodal deček.

Drobci iz življenja 25-letnega trenerja, ki mu pravijo kar brat Ek, so sicer še vedno precej redki. Znano je, da je nekdanji menih in da so mu starši umrli, ko je bil še zelo mlad. Njegov edini živeči sorodnik je babica iz Mjanmara, večino časa, odkar je zapustil samostan, posveča skrbi zanjo. Še vedno vsak dan obišče tempelj, popoldne pa trenira nogomet. Trener Divjih prašičev je bil tri leta, izlet v jamo pa je bila ena izmed dodatnih dejavnosti, ki so bile dečkom v veliko veselje. Ko so tokrat ostali ujeti, se je trener staršem takoj, ko je lahko, opravičil in jim obljubil, da bo skrbel za njihove otroke. Starši so mu odpisali: »Ne krivite sami sebe. Nismo jezni na vas, to naj vas ne skrbi.«

Obljubo je tudi izpolnil, kajti dečki sicer nikakor ne bi mogli preživeti tako dolgo v tako zahtevnih okoliščinah. Pomagali so si z meditacijo. »Trener jim svetuje, naj se uležejo in čim manj premikajo, da ne bodo trošili energije. Z meditacijo so sicer pri zavesti, vendar njihove misli ne tavajo,« je v času reševanja o dogajanju v jami poročal vladni predstavnik.
 

Meditacija tudi med treningi


Čatahan Saklakul, krilni igralec pri Divjih prašičih, ki se ravno tako ni udeležil izleta v jamo, je v tem prepoznal trenerjevo vedenje. »Brat Ek je zelo dober trener, saj nikoli ne pritiska na nas,« je opisoval 14-letnik. »Naučil nas je kratke, nekajminutne meditacije, da smo se umirili in skoncentrirali na igro.« Čatahan je po poročanju Guardiana velikokrat jokal, ko je opazoval agonijo kolegov iz svoje ekipe. »Velikokrat nas je peljal na pohode ali kolesarjenje. Tudi v jamo smo šli že večkrat,« je še v času reševanja povedal najstnik. »Rad pomaga in je zelo dobrovoljen človek. Pogrešam ga ravno toliko kot svoje prijatelje, ki so ostali v jami.«

Songpol pa je po koncu reševanja dejal: »Nikoli nisem dvomil o njem. Poznam brata Eka in vem, da je sposoben poskrbeti za moje prijatelje.«

V zvezde ga večinoma kujejo tudi mediji, vendar v ozadju še vedno ostaja vprašanje, ali bodo proti njemu sprožili preiskavo zaradi malomarnega ravnanja. Predstavniki policije odgovarjajo, da bodo zadevo še proučili.

Komentarji: