V nadaljevanju preberite:

Za Vafo Kanan in Mohameda al Buraja to ni prva vojna v Gazi, toda prvič jo spremljata daleč od doma. Še huje je, ker Izrael nima usmiljenja, zato z grozo čakata­ na vsako novo sporočilo sorodnikov, kdo med njimi je sploh še živ.

Kaj je ostalo od vaše soseske, v kateri ste bivali še pred nekaj leti?

Vafa Kanan: Popolnoma je uničena. Tako kot vsa Gaza. Izgubili smo stanovanje moje mame in stanovanja mojih treh bratov. Eden od bratov zdaj živi v stanovanju od bratranca, čeprav je napol porušeno. Bivanje v takšni stavbi je izredno nevarno, ampak raje je tam kot v šotoru.

Povsod so same ruševine. Mama mi vedno pravi, da so same ruševine, kamorkoli pogledaš in kamorkoli greš. Ruševine, ruševine, ruševine, same ruševine.

Koliko sorodnikov ste že izgubili?

Mohamed al Buraj: V moji družini več kot šestdeset. Družina al Buraj je precej velika in prihaja s severa Gaze, zato smo izgubili veliko družinskih članov. Ubili so tudi mojega očeta.

Vafa Kanan: Vesela sem, da so moji otroci tukaj, v Sloveniji, toda ker sem na varnem tudi jaz, čutim veliko krivdo, saj so mnogi moji sorodniki ujeti v peklu. Slabo se počutim, ker sem tukaj. Toda še mnogo slabše se počutijo ljudje v Gazi.