Zaznamovanje nakbe v Sloveniji: bo Evropa popravila, kar je uničila?

Letos sem dan nakbe preživel v Sloveniji. Na več dogodkih sem govoril ravno o nakbi in genocidni vojni, ki jo Izrael bije proti palestinskemu ljudstvu. Čeprav to ni bil moj prvi obisk Evrope, je bilo to moje prvo sodelovanje na dogodkih ob dnevu nakbe zunaj Palestine. Bila je edinstvena izkušnja, a polna nasprotujočih si čustev in misli.

Sploh prvič sem sodeloval na spominskem dogodku ob nakbi v mirnem in svobodnem vzdušju, ne da bi me bilo strah brutalnosti izraelske okupacijske vojske, njenih krogel, solzivca in aretacij. Precej ironično je govoriti o genocidu, zatiranju in stradanju mojega ljudstva v Sloveniji in pred občinstvom, ki uživa svobodo, varnost in blaginjo. V teh mirnih krajih in s temi ljudmi bi raje govoril o lepoti Palestine in njenem raznolikem okolju, o literaturi, kulturi, umetnosti, folklori in kmetijstvu – stvareh, na katere smo ponosni in bi jih radi delili s svetom. A žal ni glasu, ki bi bil glasnejši od zvoka izraelskih bomb in stokanja lačnih in trpečih v Gazi in na Zahodnem bregu.

Jaz, Palestinec, ki prihajam z okupiranih ozemelj, sem osupel nad neomejeno svobodo gibanja. Navdihnili so me tudi pogovori Slovencev o tragedijah, ki jih je doživela njihova država, zlasti med obema svetovnima vojnama. Te tragedije so postale del preteklosti, ohranjene so samo v spominih, fotoarhivih in muzejih, medtem ko moje ljudstvo takšno tragedijo še naprej živi iz dneva v dan.

Svoboda gibanja

Svoboda gibanja znotraj Evrope je prva stvar, ki nas, zlasti Palestince, osupne. Dejstvo, da lahko potujete kamorkoli znotraj Evrope brez pregleda ali ovir, je v ostrem nasprotju z našim življenjem na okupiranih ozemljih.

Nam, Palestincem, avtohtonemu ljudstvu, izraelske okupacijske oblasti ne dovoljujejo potovanja do in iz zelene črte (razmejitvene črte), niti ne moremo obiskati Jeruzalema, ki leži v središču zgodovinske Palestine. Prav tako ne moremo potovati znotraj Zahodnega brega, iz enega mesta v drugo ali celo iz ene vasi v drugo, ne da bi prečkali kontrolne točke, ovire in zapornice, ki so pogosto zaprte. Tudi Sredozemsko morje, ki se vidi z gričev na Zahodnem bregu le nekaj kilometrov stran, je za Palestince kot nedosegljive sanje.

Od lanskega novembra nisem mogel obiskati niti lastne kmetije, ki leži le petdeset kilometrov od mojega bivališča v Ramali. Od domačega kraja Kira me namreč loči desetine kontrolnih točk. Prečkanje teh točk lahko traja ure, včasih mi sploh ne uspe. Hkrati se lahko judovski naseljenci prosto gibljejo znotraj okupiranih ozemelj, saj lahko potujejo povsem neovirano po ločenih prometnih cestah, ki jih palestinski ljudje ne smemo uporabljati.

Prav tako potovanje iz Palestine v druge države za Palestince ni mogoče prek bližnjega letališča v Tel Avivu. Namesto tega moramo potovati v Jordanijo in prečkati kopensko mejo, ki je pod izraelskim nadzorom. Ta postopek je dolgotrajen in vključuje zahtevne postopke, uporaba osebnih vozil je prepovedana.

Zidovi iz preteklosti

Med bivanjem v Sloveniji in Italiji sem obiskal tudi mesto Gorica na slovensko-italijanski meji. Sestavljeno je iz dveh delov: starega italijanskega mesta Gorica in sosednjega slovenskega mesta Nova Gorica. Po drugi svetovni vojni so oblasti zgradile železno ograjo, ki je ločevala oba dela mesta, enega pod nadzorom Italije in drugega pod nadzorom nekdanje Jugoslavije.

Železna ograja je zdaj del preteklosti, saj so jo odstranili leta 2004, a so njeni deli ostali kot dokaz boleče preteklosti Evrope. Zdaj je turistična zanimivost, ki jo obiskujejo ljudje iz obeh držav in poslušajo razlage o tem, kako je mesto doživelo to temno obdobje v zgodovini. Tako sem poslušal pripoved o temni preteklosti v Evropi, medtem ko jo danes sam živim pod izraelsko okupacijo.

Zid apartheida se razteza, do koder sega pogled, in ločuje mesto Jeruzalem in njegove prebivalce od sosednjega mesta Ramale, kjer živim. Masiven, grd betonski zid, ki ga je Izrael zgradil na palestinski zemlji, ločuje družine med seboj. Kot Palestinec ne morem potovati v Jeruzalem, ki meji na Ramalo, Izraelci pa lahko to storijo brez težav.

Moj obisk Ljubljane je sovpadel tudi z vsakoletnim dogodkom, ko Slovenci hodijo po poti, ki posnema lokacijo žice, ki sta jo Nemčija in Italija postavili okoli Ljubljane med nacistično-fašistično okupacijo mesta. Videl sem slovenske družine, ki so tiho in mirno hodile po čudoviti poti, ki zaznamuje grd spomin na grdo rasistično žico. Toda moji ljudje, vključno z mojimi otroki, še naprej živijo s to bolečo resničnostjo. Moja hči denimo potrebuje vojaško dovoljenje izraelskih okupacijskih oblasti vsakič, ko mora obiskati bolnišnico v Jeruzalemu. Včasih ji dovoljenje zavrnejo, meni pa večinoma iz »varnostnih razlogov« preprečijo, da bi jo spremljal v bolnišnico.

Jugoslovansko-partizansko odporniško gibanje

Med obiskom Slovenije sem poslušal tudi številne pesmi, ki so jih ljudje peli med drugo svetovno vojno in slavijo revolucionarno partizansko gibanje, ki se je uprlo italijanskim in nemškim okupatorjem. Slovenci zdaj s ponosom in občudovanjem poslušajo pesmi in zgodbe partizanov zaradi njihovega odpora proti okupaciji in prizadevanja za osvoboditev in odrešitev, partizane pa slavijo kot junake, mučenike in borce za svobodo.

Ko sem slišal revolucionarne pesmi, sem se spomnil pesmi palestinske revolucije in kako je zgodba samožrtvovanih (fidajun) vstopila v palestinsko folkloro in kako so zgodbe o revoluciji in vstaji postale del naše dediščine. Toda če lahko v Sloveniji takšne pesmi ponosno pojete, velja palestinsko osvobodilno gibanje za teroristično gibanje. Demonizirano in prepovedano je ne le v Izraelu, ampak tudi v Evropi in mnogih drugih zahodnih državah.

Spletne platforme celo prepovedujejo objavo katerekoli pesmi, fotografije ali besedila, ki slavi ali hvali palestinski odpor, saj imajo to za spodbujanje k terorizmu. Izrael pogosto aretira palestinske državljane zgolj zaradi objave na facebooku ali instagramu, tiste s telegramom in tiktokom pa preganjajo in včasih kar primejo na kontrolnih točkah.

Evropa: Javno solidarna, toda uradno sokrivda

Med svojim obiskom sem začutil tudi evropsko javno solidarnost s Palestino in sočutje za naš pravični cilj. Med študenti, učitelji, delavci in umetniki … Kamorkoli sem šel, sem videl palestinske letake, slogane in zastave.

Toda ljudsko sočutje in protesti še niso dosegli ravni pritiska, kakršnega bi potrebovali, da bi vlade korenito spremenile svojo politiko v podporo izraelski okupaciji. Nekatere evropske države, kot sta Avstrija in Nemčija, kvečjemu še naprej zagotavljajo neomejeno podporo izraelski okupaciji in preprečujejo ali zatirajo vse propalestinske demonstracije pod pretvezo boja proti antisemitizmu.

Vendar pa obstajajo tudi države, kot so Slovenija, Španija in Irska, kjer demonstracije in protestna gibanja imajo pozitiven vpliv.

Resničnost doma

Po nekaj dneh, preživetih v Evropi, sem se vrnil domov, ponovno prečkal izraelske kontrolne točke in ovire ter se vozil v bližini nezakonitih izraelskih naselbin, ki hitro naraščajo, nezakoniti naseljenci pa postajajo izredno nasilni. V zadnjih dneh smo bili priča izrazitemu povečanju barbarskih napadov naseljencev na Zahodnem bregu, zlasti v sosednjih vaseh, kot so Brukin, Kafr ad Dik, Sindžil in Turmusaja.

Politika stradanja in genocida v Gazi je dosegla vrhunec; ljudje umirajo zaradi lakote, raket in pomanjkanja zdravil. Številne evropske države so izjavile, da ne bodo molčale ob resnični lakoti v Gazi, in grozile, da bodo ustavile partnerstvo in sodelovanje z Izraelom. Ravno Evropa je imela pomembno vlogo pri nastanku države Izrael, jo podpirala, ji zagotavljala orožje in politično kritje. Čas je, da to ustavimo, popravimo napake in se postavimo na pravo stran zgodovine.

Verjamem, da svetovni protesti proti Izraelu dosegajo kritično točko in da bomo priča radikalnemu premiku politike mnogih držav k nadaljnjim bojkotom, prodaji izraelskega premoženja in sankcijam proti Izraelu.

To bo pomagalo ustaviti genocid in končati okupacijo. Mojim otrokom bo omogočilo, da bodo živeli v boljšem svetu kot jaz, tako da bosta genocid in zatiranje postala del preteklosti, moji otroci pa bodo izkusili svobodo in mir, ki ju jaz nikoli nisem imel.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.