Igračkanje s celotno svetovno jedrsko varnostjo

»Grozen, zanič, zelo zelo slab, najslabši možen sporazum vseh časov,« o njem pravi ameriški predsednik Donald Trump
Fotografija: Če se ob vsej tej zahodni zmedi po Iranu odloči solistično udariti kar Izrael sam, se hitro lahko znajdemo celo sredi nove bližnjevzhodne vojne. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Če se ob vsej tej zahodni zmedi po Iranu odloči solistično udariti kar Izrael sam, se hitro lahko znajdemo celo sredi nove bližnjevzhodne vojne. FOTO: Reuters

Januarja letos, leto dni po vselitvi v Belo hišo, je ameriški predsednik Donald Trump Evropi dal tri mesece časa, da »izboljša« enega »najslabših sporazumov v zgodovini ZDA«, ki ga je podpisal njegov demokratski predhodnik Barack Obama.

Nobenega dvoma ni, da je Donaldu Trumpu, ki se je že v predvolilni kampanji ves čas zaganjal v Obamov iranski jedrski sporazum, že pred včerajšnjo odločitvijo uspelo krepko omajati, če ne kar porušiti normativne temelje multilateralizma, brez katerih si je težko prestavljati kakršen koli svetovni red. Večstranski mednarodni sporazum z Iranom, ki je zanj tako sporen, je poleti leta 2015 po več kot desetletnih trdih pogajanjih podpisalo šest podpisnic. In to ne ravno katerih koli.

Svoje soglasje je dalo vseh pet največjih jedrskih, za varnost in red na svetu še vedno najodgovornejših stalnih članic varnostnega sveta (ZDA, Rusija, Kitajska, Velika Britanija, Francija) in Nemčija, kot sopogajalka pa je pri njegovem nastajanju sodelovala tudi EU.  Bolj verodostojnega mednarodnega sporazuma, ki ga Iran po vseh zagotovilih in tudi po do zdaj že najmanj osmih inšpekcijah dunajske Agencije za jedrsko varnost (IAEA), po sporazumu zadolžene za njegovo nadzorovanje, dosledno spoštuje, si verjetno ni mogoče predstavljati. 

Veljavnost sporazuma bi torej morala biti nesporna. Zanjo se poleg Irana že ves čas dosledno zavzemajo tudi vse druge podpisnice, ki opozarjajo, da je iranski sporazum izjemno pomemben ne le za brezjedrski Bližnji vzhod, ampak tudi za celotno svetovno jedrsko varnost.

V praksi predstavlja edini možen vzorec za dogovarjanje tudi z vsemi drugimi jedrsko problematičnimi državami sveta (s Severno Korejo, na primer), kar je ob vse večjem hlepenju držav po jedrski bombi (in z njo zagotovljeni nedotakljivosti) izjemno pomembno tudi za prihodnje dosledno uresničevanje sporazuma o neširjenju jedrske oborožitve. Ob umiku ZDA, ki bi morale biti zaradi svoje še vedno največje in tudi jedrske moči prvo jamstvo in porok tovrstnih mednarodnih pogodb, se lahko vse našteto podre, dokončno pa bo padlo tudi drugo za delovanje mednarodne skupnosti temeljno načelo: zaupanje v veljavnost mednarodnih sporazumov in princip »pacta sunt servanda!«, po katerem je sporazume, ne glede na to, kakšni so, obvezno spoštovati.
 

Sporazum, seveda, ni popoln


Iranski jedrski sporazum pa še zdaleč ni popoln. Predsednik Donald Trump ima prav, ko trdi, da je njegova veljavnost omejena na deset let in da nihče ne ve, kaj se bo z medtem zamrznjenimi iranskimi jedrskimi programi zgodilo po letu 2025. Posvem drži tudi njegova trditev, da sporazum ne upošteva razvoja iranskih raketnih zmogljivosti, ki so za jedrsko moč države, ko ta spet pridobi pravico do izdelave jedrskih konic, še kako pomembne. Toda vsega tega v že tako izjemno napornih in zapletenih pogajanjih, ki so leta 2015 končno le privedla do sporazuma, preprosto ni bilo mogoče realno stlačiti v sporazum. Jedrski sporazum je bil zato, da bi ga pogajalci sploh lahko spravili pod streho, zavestno ločen od vseh drugih spornih točk, na primer od regionalne (hegemonialne) politike Teherana ali od skrbi za spoštovanje človekovih pravic v Iranu.

Obamova administracija in evropski pogajalci so namreč zelo dobro vedeli, da sporazuma ne bo, če ga bodo zastavili preveč na široko, da pa sta s sporazumom zagotovljeni »civilnost« in preverljivost iranskega jedrskega programa preveč pomembni za stabilnost in varnost celotne regije, predvsem pa za »nejedrskost« že tako eksplozivnega Bližnjega vzhoda, da bi bilo dogovarjanje smiselno postaviti na kocko. Sporazum torej, kot so vedeli vsi pogajalci in kot je ob njegovem podpisu slikovito dejal tudi takratni nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier, ni in ne bo preprečil nobene vojne na Bližnjem vzhodu, lahko pa ustavi nenadzorovano jedrsko oboroževanje, ki bi v tako kriznem delu sveta hitro lahko privedlo do zadnje (vojne). Tudi zato je bil sporazum s Teheranom v mednarodni skupnosti sprejet kot eden največjih dosežkov prejšnjega ameriškega predsednika Obame.

iranski jedrski FOTO: Delo/
iranski jedrski FOTO: Delo/

 

Zahod si škoduje sam


Zahod (kolikor ga je sploh še ostalo) zdaj s Trumpovim oporekanjem sporazumu zato ne ruši le svoje pogajalske kredibilnosti in veljavnosti sporazumov, ki jih je sam podpisal, ampak po vseh romanjih vodilnih evropskih politikov (Emmanuela Macrona, Angele Merkel in Borisa Johnsona) v Washington, kjer so neuspešno prepričevali ameriškega predsednika, tvega tudi svoj notranji razkol. Ne kaže namreč podcenjevati tisočletne perzijske diplomatske zvitosti, ki jo je minulo nedeljo pokazal iranski predsednik Hasan Rohani, ko je po prvotnih iranskih grožnjah v primeru ameriške enostranske razveljavitve sporazuma obrnil ploščo in dal vedeti, da se Teheran ne bo kar takoj odrekel sporazumu in posegel po konfrontaciji, ampak da bo upošteval dogovorjeno, pri tem pa vse sile stavil na evropske partnerje. Kajti za Teheran ni toliko pomembno, kot je dejal Rohani, ali bo »Trump sporazum dokončno zavrnil ali pa ga bo v najboljšem primeru še naprej sabotiral«, ampak predvsem to, da se »od sporazuma ne bodo distancirali Evropejci«.
 

Trumpov evropski klin


Ker Evropa trdi, da se sporazumu zaradi njegove pomembnosti ne namerava odreči, ker se v Teheranu o njem nočejo na novo pogajati, in ker je celoten sporazum, ki je nastajal desetletja, tako zapleten in medsebojno povezan »paket«, da ga ni mogoče kar tako razvezati in na novo poljubno sestaviti, je nastala zanimiva situacija, s katero se bosta morala po Trumpovi odločitvi najprej medsebojno soočiti predvsem Evropa in Donald Trump.

Vsak na svoji strani in vsak s svojimi argumenti, kako sporazum izboljšati. Iranski jedrski sporazum torej lahko, namesto da bi s poudarjeno verodostojnostjo in enotnostjo zahodnih jedrskih sil k spreobrnitvi postopno prisilil ne le Teheran, ampak še kakšno podobno problematično državo, postane eminenten problem Zahoda in njegovih vse bolj skrhanih odnosov.

V najslabšem primeru, če se ob vsej tej zahodni zmedi po Iranu odloči solistično udariti kar Izrael sam (kar bi v spopad takoj potegnilo tudi ZDA, pozneje pa vsaj kvazisolidarno tudi ključne evropske države), pa se hitro lahko znajdemo celo sredi kakšne nove, še veliko bolj od vseh drugih nevarne bližnjevzhodne vojne.

Komentarji: