»Iranci bodo ostali v Siriji in vodili politično predstavo«

Bejrut – Rami G. Kouri je eden vodilnih bližnjevzhodnih intelektualcev. S pisateljem, novinarjem, političnim analitikom in predavateljem na Ameriški univerzi v Bejrutu smo se pogovarjali o sirski vojni, bližnjevzhodnem kaosu, ameriški zunanji politiki, vojaških intervencijah in Palestini, njegovi ­izginjajoči domovini. Dr. Kouri­ se je rodil natanko pred 70 leti, ko je moralo 700.000 Palestincev med nakbo (arabsko: katastrofa) zapustiti dom.

Kakšno je bilo sporočilo nedavnega napada 'zahodnih zaveznikov' na Sirijo?

Ni jasno. Vsekakor je to bilo sporočilo Bašarju al Asadu, naj preneha uporabljati kemično orožje – Združene države, Velika Britanija in Francija mislijo, da ga je v Doumi uporabil. O tem bi se dalo razpravljati … Kdorkoli ga je uporabil, je zločinec. To ni sporno.

Napad je bil značilen za zahodne sile. Te ne čakajo na dokaze. In ne preverjajo dejstev – pri odločitvah se naslanjajo na predvidevanje. To se seveda ni zgodilo prvič. Spomnimo se na Irak in neobstoječe orožje za množično uničevanje. Takšni napadi nikoli ne prinesejo pozitivnih rezultatov, še posebej dolgoročno ne.

Tarče napada so bile previdno in taktično izbrane. Cilj je bil, očitno, izogniti se območjem, na katerih so Rusi, Iranci in Hezbolah. Bili so zelo limitirani. A kljub temu se lahko vprašamo, ali so vojaška sredstva oziroma intervencije vodilno sredstvo delovanja zahodnih sil. Dejansko je to retorično vprašanje, saj so vojaške intervencije zadnjih petindvajset let glavno sredstvo zahodne – zlasti ameriške – zunanje politike na Bližnjem vzhodu. Irak, Afganistan, Jemen, Libija, Sirija … Veliko je primerov.

V vseh teh letih vojaških napadov so skrajne in teroristične skupine ves čas rasle. Vsa ta leta poskušajo ZDA omejiti Iran, toda vpliv Teherana je danes večji kot kadarkoli v moderni zgodovini. Washington je poskušal zamejiti delovanje Hezbolaha, a ta je danes v 'življenjski formi'. V Siriji so danes glavni Rusi – to je zadnje, kar so si Američani želeli. Poglejte Irak in Afganistan … To je dokaz, da zahodna vojaškointervencijska politika ne deluje. Nasprotno. Ima celo obratne učinke od želenih. Zahodni militarizem je bližnjevzhodni regiji napravil ogromno škode.

Zdi se, da Washington za Bližnji vzhod – ne le za Sirijo – sploh nima strategije. Poteze delujejo stihijsko, improvizirano. Za razliko od Rusije …

Prav nobene strategije nima. Razen da se zadnjih pet, šest let nočejo še bolj vplesti v vojno. A so še vedno vpleteni. Na severozahodu Sirije je približno pet tisoč pripadnikov ameriških sil. Amerika hoče ven, a tega ne zna storiti. Tudi to je tipično. Vojaško se vpletejo, ustvarijo kaos, potem pa odidejo. Za njimi – tako kot nekoč za kolonialno Veliko Britanijo – ostane pogorišče.

Razlog za ameriško prisotnost v Siriji je zdaj drugačen, kot je bil na začetku vojne, ko so podprli določene uporniške skupine. Zdaj tekmujejo z Rusijo in Iranom, a so tako brez dolgoročnega političnega načrta kot brez jasne izhodne strategije. A ne gre za vse kriviti le Američanov, to je preveč preprosto. Treba je biti zelo kritičen tudi do lokalnih in regionalnih voditeljev in akterjev. Ves čas.

Vojna v Siriji traja sedem let in dva meseca. Kaj storiti, da se bo končala?

Nujno – čim prej – potrebujemo politično rešitev. Ponavljam – politično in ne vojaške. Nujen je dogovor, v katerem bodo sodelovali predstavniki vseh etničnih skupin in politična opozicija. Sirija potrebuje 'inkluzivno' vlado. To je edina pot v kolikor toliko normalno življenje. Res pa je, da po toliko letih vojne in po takšnem strahovitem uničenju to ne bo lahko.

Vse vojne se enkrat končajo. Tudi sirska se bo. Nekatere države razpadejo, nekatere se notranje preoblikujejo. Potreben bo resen kompromis. In veliko političnih koncesij. Vsi igralci morajo imeti v mislih trajni mir. To velja tako za notranje kot za zunanje igralce sirske vojne. Mislim, da bo Sirija preživela kot enotna država. Vprašanje pa je, kako se bo delila moč in kako bo organizirano vodenje države. Spremembe so nujne. Kurdi, denimo, morajo dobiti neko obliko avtonomije, čeprav bo Turčija prav tako zahtevala svoje. Iranci bodo zahtevali, naj upoštevajo njihove interese. Prav tako Hezbolah. Rusi bodo hoteli utrditi svoj vpliv – dolgoročno.

Sirija je danes bistveno bolj kompleksna in zapletena država, kot je bila pred vojno.



Bo režim preživel?

Mislim, da ne v enaki obliki in sestavi kot do zdaj. To tudi ne bi bilo politično modro. Kot rečeno – nujna sta kompromis in vključevanje. Seveda ne govorim o skrajnih skupinah … Ogromno Sircev sovraži Bašarja al Asada. Preveč uničenja je bilo. Veliko tistih, ki mu nasprotujejo, je zaradi želje po koncu vojne pripravljenih, da bo ostal. Samo da se vse skupaj konča. Veliko Sircev ga seveda tudi podpira. O prihodnosti bi se morali odločiti Sirci sami. A ne v ozračju vojne in sovraštva. Na obeh straneh.

Je sploh še mogoče govoriti o obeh straneh? Sirska politična opozicija je tako rekoč izginila. Vojaški del opozicije so po letu 2013 skoraj v celoti prevzele islamistične skupine. Kdo danes predstavlja drugo stran?

Drži. Trenutno koherentne politične opozicije ni. Toda milijoni Sircev sovražijo Asada. Ali ga ne marajo. Ali se ga bojijo. Nekdo jih bo moral predstavljati. Če se bo vojna končala, bo več milijonov Sircev hotelo domov, a mnogi zaradi strahu – če bo Asad ostal na oblasti – ne bodo šli. Asadovi nasprotniki niso povezani, kaj šele enotni. Čas je, da začnejo delovati politično in naracijo nasprotovanja­ režimu vzamejo iz rok ­islamističnih skupin.

Libanon je ves čas sirske vojne hodil po robu novega konflikta, a se mu je k sreči izognil. To je glede na politično in demografsko vnetljivost, nezaceljene rane iz državljanske vojne (1975–1990) in več kot milijon sirskih, večinoma sunitskih, beguncev dejansko velik dosežek, mar ne?

Ne pozabite, da je vojna v Siriji vplivala na Libanon tudi pozitivno. Tenzije so se skupaj z regio­nalnimi in globalnimi igralci preselile čez mejo, v Libanon je z begunci prišlo tudi veliko pomoči in razvojnega denarja. Številni posli cvetijo. Res pa je, da je – kar zadeva begunce – pritisk na naravne vire, okolje, demografijo in politično situacijo zelo velik. Silovito breme. Toda imeli smo svojo državljansko vojno. Sami smo bili begunci. Vemo, kako je. Zato smo odprli vrata. Podobno so storili Irak, Jordanija in Turčija. A jasno je, da si Libanonci ne želijo, da bi večina beguncev tu ostala za vedno. Predvsem zaradi slabih izkušenj s palestinskimi begunci in, posledično, izraelsko intervencijo. Begunci se bodo vrnili, ko se bodo počutili varno. Zdaj se še ne.

Bi morali biti Libanonci zaskrbljeni zaradi povečanih napetosti med Izraelom in Iranom, ki v Siriji že bojeta 'proxy vojno'?

Napetosti so resne. A mislim, da vojne ne bo. Nobena stran si je zares ne želi. Se bo pa med Iranom in Izraelom še iskrilo. Zob za zob. A v Siriji, ki je zdaj bojišče regionalnih sil, ne v Libanonu. Oboji so močni in se zavedajo morebitnih posledic.

Kar zadeva Libanon – z Izraelom smo zdaj v ravnotežju. Govorim seveda o Hezbolahu. Ta je vojaško močnejši kot kadarkoli in Izraelci se tega zavedajo. Dvakrat so poskusili vojaško poraziti Hezbolah, obakrat so morali sprejeti premirje. Morebiten nov konflikt bi bil uničujoč za obe strani, zato ga ne bo. Vsaj upam, da ne. Podobno bo v Siriji. Ravnotežje sil je zelo pomembno. Naslednji korak, nekje v prihodnosti, mora biti politična rešitev.

Kaj pa odnosi med Saudsko Arabijo in Iranom, ki v Siriji in Jemnu, na neki način pa tudi v Iraku, že vrsto let bijeta vojno za regionalno prevlado?

V tem dvoboju so zmagali Iranci. V Siriji so, denimo, dominanten igralec. Rusi vojaško, Iranci politično, ideološko in tudi ekonomsko. V obnovi države bodo imeli glavno vlogo. Rusi bodo enkrat odšli, Iranci bodo v Siriji ostali in, podobno kot v Iraku, vodili politično predstavo. Saudijci to vedo. Naredili so ogromno napak. Niso dobri strategi. Ne znajo delovati politično. Tudi vojaško ne. Kaj šele diplomatsko … Nikoli niso znali. Zdaj so potisnjeni v kot in ne vedo, kako bi se odzvali. Vse, česar so se lotili, je namreč propadlo. Od vojne v Jemnu in Siriji do blokade Katarja. Tu lahko omenim tudi ugrabitev našega predsednika vlade Saada Haririja. Iz napake v napako … Le upamo lahko, da so se iz vsega tega kaj naučili. Kratkoročno pa se bo saudsko-iranski spor zaostril.



Je občutek, da je palestinsko vprašanje izginilo iz naracije Bližnjega vzhoda, pravilen?

Ne. Zelo živo je. Zlasti zdaj, ob sedemdeseti obletnici ustanovitve izraelske države in obletnici izgona Palestincev. Sodeč po vseh raziskavah je palestinsko vprašanje na Bližnjem vzhodu po pomembnosti takoj za eksistenco in varnostjo. Poglejte samo odziv na ameriško selitev veleposlaništva v Jeruzalem. Toda ljudje kaj več kot kritizirati ne morejo … Tudi vlade so šibke in ne morejo govoriti Združenim državam, kaj naj in česa naj ne storijo. Morda je bila Palestina zadnja leta v senci drugih konfliktov in tragedija, toda palestinsko vprašanje bo vedno tu. Problem je, da močne in vseprisotne podpore Palestini ni mogoče prevesti v politično dejanje.

Rodili ste se leta 1948. V času velikega eksodusa Palestincev. Kaj kot Palestinec čutite ob sedemdesetletnici nakbe?

Rodil sem se v New Yorku, kjer je moj oče deloval kot palestinski novinar. Ker imam jordansko in ameriško državljanstvo, sem lahko velikokrat obiskal Palestino. Toda moje pravice, palestinske pravice, so mi bile odvzete. Moje celotno življenje je tako ali drugače ­povezano z nakbo.

Želim si, da bi Palestina in Izrael kot dve državi bivali v miru. Toda Izraelcev to ne zanima. Veliko smo jim ponudili, še več so nam vzeli. Edino, v kar nismo privolili, je, da bi priznali Izrael kot judov­sko državo. Priznavamo Izrael kot Izrael, ne pa kot le judovsko državo. Trenutno nič ne kaže, da bi lahko s pogajanji prišlo do trajne politične rešitve in miru, žal. Smo na najnižji točki, Izraelci pa še naprej širijo svoje naselbine in krčijo palestinsko ozemlje.

Morda bo čez nekaj let drugače. A za kaj takega se bo morala zamenjati izraelska vlada, palestinska politika pa se bo morala pomladiti in si povrniti kredibilnost. Potrebujemo kompetentne voditelje in enotnost. Palestinsko vodstvo je postalo tako kot klasične arabske vlade – moč v rokah starcev, ki nimajo stika z ljudmi, imajo pa denar, ki ga dobivajo od mednarodne skupnosti. Bolj se bo morala angažirati tudi Evropska unija. Medtem lahko le govorimo in pišemo.

Izrael je vse bolj agresiven. Verjetno tudi zato, ker se zaveda, da si lahko privošči praktično­ vse, pa nikoli ne bo kaznovan.

To ni nič novega. Tako je že vsaj trideset, celo štirideset let. Zadnji dogodki so morda le bolj dramatični, saj so bili protestniki na območju Gaze neoboroženi … Zahtevali so svoje pravice, Izraelci pa so jih postrelili. Svet to mirno opazuje. Po koncu hladne vojne je palestinsko vprašanje v mednarodni skupnosti izgubilo vrednost. Je pa še kako živo v globalnem javnem mnenju in na tem bi morali graditi svoj politični boj. V Južni Afriki je delovalo. Trajalo je trideset let, a je delovalo. Apartheid je padel. Enkrat bo padel tudi izraelski apartheid.