Iz krize v krizo – v kolektivno travmo
V Kataloniji ostrijo zaščitne ukrepe in svarijo pred novo zaustavitvijo javnega življenja.
Odpri galerijo
Kdo se ne boji več novega koronavirusa? Foto Reuters/Nacho Doce
Novi koronavirus ni ukročen, na nujno opreznost vse bolj opozarjajo tudi v Španiji. V Kataloniji, denimo – kjer je od 8. julija zapovedano nošenje mask v vseh javnih prostorih, odprtih in zaprtih, prepovedano pa veseljačenje v nočnih klubih ... – regionalna vlada svari, kako se lahko zgodi, da bo treba vsaj ponekod vnovič zapovedati strogo ostajanje doma.
V soboto so »kot zadnjo možnost« vsaj za dva tedna uvedli niz ukrepov, s katerimi naj bi širjenje covida-19 zajezili v Barceloni, v okrajih, kot sta Segrià in Noguera, ter še v mestih Figueres in Vilafant na severovzhodu avtonomne skupnosti. Tamkajšnji bari in restavracije so lahko po novem samo polovično popolnjeni, medtem ko so gledališke in kinodvorane ter drugi prostori, namenjeni javnosti, zaprti, resda pa sme približno štiri milijone Kataloncev, kolikor jih živi na omenjenih območjih, še naprej v muzeje in knjižnice ter otroci na poletne tabore. Prav tako omejeno je kupovanje po trgovinah z neosnovnim blagom, kakor se lahko javno združuje največ do deset ljudi, na splošno pa so vsi pozvani, naj se, če je le mogoče, zadržujejo doma in delajo na daljavo. Barcelonska županja Ada Colau je nove zaščitne zapovedi takoj pozdravila in hkrati grajala, češ da so pozne.
Medtem ko poskušajo v Kataloniji in nič manj v drugih regijah zajeziti novi koronavirus – žarišča zaznavajo, kot piše El País, zadnje tedne domala povsod, v 40 odstotkih so to družinska srečanja –, si prizadeva osrednja vlada socialista Pedra Sáncheza postaviti na noge špansko ekonomijo: ta je med evropskimi državami v pandemiji najbolj prizadeta, takoj za Italijo.
Težav je še toliko več, ker je 47-milijonska Španija, ki si najbrž ne more dovoliti nove zaustavitve javnega življenja, zelo turistična država z mnogo malega in srednje velikega podjetništva. Po vladnih napovedih naj bi se gospodarstvo letos skrčilo za 9,2 odstotka, medtem ko so pri Mednarodnem denarnem skladu še bolj pesimistični: krčenje da bo 12,8-odstotno, hkrati pa pričakujejo do konca leta kar 21-odstotno brezposelnost. Ta naj bi se krepko povečala v turističnem sektorju, ki prispeva k 12,3 odstotka BDP, po napovedih pa bodo na veliko odpuščali tudi pri Nissanu – na cesto bo moralo tri tisoč ljudi –, kakor bo brez dela ostalo še na stotine zaposlenih v španskih obratih Airbusa, denimo.
Da so mnogi Španci obdržali delovna mesta, čeprav na čakanju, je država odštela vrtoglavo pomoč v višini treh odstotkov BDP, obenem je ponudila podjetjem za vsaj 100 milijard evrov kreditnih garancij ... Po majskem predlogu evropske komisije naj bi sama proti krizi, v katero se poglablja, prejela 140 milijard evrov iz načrta EU za okrevanje, od tega za dobro polovico nepovratnih sredstev.
Iz ekonomsko-socialne krize bi se Španci, vsaj statistično, enkrat lahko izkopali finančno, precej težje pa bo čustveno. V La Vanguardii so pred dnevi opozorili na »kolektivno depresijo«, v katero tonejo, medtem ko se pogrezajo iz krize v krizo: pa naj gre za težave monarhije, političnih strank, regij, zdravja ... V 7,5 milijonski Kataloniji, na primer, kjer je bil še pred pol leta osrednja tema independentizem, se je s covidom-19 uradno okužilo približno 84.000 ljudi. Kakor je bilo potrjeno s testi, jih je umrlo 5900 oziroma več kot dvakrat toliko ob upoštevanju še primerov, kjer so virus sumili, niso pa ga preverili. Žalosti in skrbi je intimno preveč, da jih ne bi občutili prav tako kolektivno.
V soboto so »kot zadnjo možnost« vsaj za dva tedna uvedli niz ukrepov, s katerimi naj bi širjenje covida-19 zajezili v Barceloni, v okrajih, kot sta Segrià in Noguera, ter še v mestih Figueres in Vilafant na severovzhodu avtonomne skupnosti. Tamkajšnji bari in restavracije so lahko po novem samo polovično popolnjeni, medtem ko so gledališke in kinodvorane ter drugi prostori, namenjeni javnosti, zaprti, resda pa sme približno štiri milijone Kataloncev, kolikor jih živi na omenjenih območjih, še naprej v muzeje in knjižnice ter otroci na poletne tabore. Prav tako omejeno je kupovanje po trgovinah z neosnovnim blagom, kakor se lahko javno združuje največ do deset ljudi, na splošno pa so vsi pozvani, naj se, če je le mogoče, zadržujejo doma in delajo na daljavo. Barcelonska županja Ada Colau je nove zaščitne zapovedi takoj pozdravila in hkrati grajala, češ da so pozne.
Nekaj statistike
Medtem ko poskušajo v Kataloniji in nič manj v drugih regijah zajeziti novi koronavirus – žarišča zaznavajo, kot piše El País, zadnje tedne domala povsod, v 40 odstotkih so to družinska srečanja –, si prizadeva osrednja vlada socialista Pedra Sáncheza postaviti na noge špansko ekonomijo: ta je med evropskimi državami v pandemiji najbolj prizadeta, takoj za Italijo.
Težav je še toliko več, ker je 47-milijonska Španija, ki si najbrž ne more dovoliti nove zaustavitve javnega življenja, zelo turistična država z mnogo malega in srednje velikega podjetništva. Po vladnih napovedih naj bi se gospodarstvo letos skrčilo za 9,2 odstotka, medtem ko so pri Mednarodnem denarnem skladu še bolj pesimistični: krčenje da bo 12,8-odstotno, hkrati pa pričakujejo do konca leta kar 21-odstotno brezposelnost. Ta naj bi se krepko povečala v turističnem sektorju, ki prispeva k 12,3 odstotka BDP, po napovedih pa bodo na veliko odpuščali tudi pri Nissanu – na cesto bo moralo tri tisoč ljudi –, kakor bo brez dela ostalo še na stotine zaposlenih v španskih obratih Airbusa, denimo.
Da so mnogi Španci obdržali delovna mesta, čeprav na čakanju, je država odštela vrtoglavo pomoč v višini treh odstotkov BDP, obenem je ponudila podjetjem za vsaj 100 milijard evrov kreditnih garancij ... Po majskem predlogu evropske komisije naj bi sama proti krizi, v katero se poglablja, prejela 140 milijard evrov iz načrta EU za okrevanje, od tega za dobro polovico nepovratnih sredstev.
Ni vse v denarju
Iz ekonomsko-socialne krize bi se Španci, vsaj statistično, enkrat lahko izkopali finančno, precej težje pa bo čustveno. V La Vanguardii so pred dnevi opozorili na »kolektivno depresijo«, v katero tonejo, medtem ko se pogrezajo iz krize v krizo: pa naj gre za težave monarhije, političnih strank, regij, zdravja ... V 7,5 milijonski Kataloniji, na primer, kjer je bil še pred pol leta osrednja tema independentizem, se je s covidom-19 uradno okužilo približno 84.000 ljudi. Kakor je bilo potrjeno s testi, jih je umrlo 5900 oziroma več kot dvakrat toliko ob upoštevanju še primerov, kjer so virus sumili, niso pa ga preverili. Žalosti in skrbi je intimno preveč, da jih ne bi občutili prav tako kolektivno.
