Kaj je v Nemčiji sploh še desno in kaj levo?
Vse napake bavarskega prvaka Horsta Seehoferja. Nemci si še naprej želijo Angele Merkel.
Odpri galerijo
Bavarski politik Horst Seehofer, ki je delal preglavice kanclerki Angeli Merkel, je zdaj napovedal umik iz vodstva svoje konservativne unije. Foto Reuters
Berlin – Tudi v nemški politiki velja pregovor, »kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«. Bavarski konservativec Horst Seehofer je z napadi na migrantsko politiko prispeval k umiku kanclerke Angele Merkel z vrha CDU, zdaj pa sam naznanja odhod iz vodstva sestrske CSU. Maje se mu tudi položaj zveznega notranjega ministra, po drugi strani pa si kar 63 odstotkov državljanov želi, da bi kanclerka dokončala mandat.
Za politika, ki je leta 2013 vrnil CSU absolutno večino v bavarskem parlamentu, je Seehofer po letu 2015 pokazal presenetljivo slabo presojo deželnih in zveznih volivcev. Skupaj s številnimi nemškimi in tujimi opazovalci je verjel, da bo begunska kriza odplavila krščanskodemokratsko kanclerko, a bi moral voditelj sestrske CSU najpozneje po četrti zmagi Angele Merkel na lanskih parlamentarnih volitvah sprevideti, da politična podoba Nemčije ni črno-bela. Res se je na mesto tretje parlamentarne stranke povzpela nacionalistična Alternativa za Nemčijo (AfD), a se je to v veliki meri zgodilo z glasovi vzhodnih Nemcev in ruskih priseljencev, ki so zamudili zahodnonemški politični in družbeni razvoj po drugi svetovni vojni ter se kot nekatere vzhodnoevropske države v krizah obračajo k skrajni desnici.
Tudi zahodni Nemci zahtevajo obračun s temnimi platmi priseljevanja, zlasti zločinci, huligani in celo teroristi, do prosilcev za azil pa v večini hočejo ostati človekoljubni. Seehofer je zaradi posnemanja bavarske konservativne legende Franza Josefa Straußa, ki ga je skrbela zapolnitev skrajno desnega prostora, spregledal, da so današnji sredinski volivci vsaj na zahodu zrasli iz protinacističnih in levo usmerjenih gibanj šestdesetih let minulega stoletja ter blaginje povojnih gospodarskih čudežev, od katerih zadnji traja še zdaj. Bolj kot migrantski val jih moti neučinkovitost državnega aparata, stranka zelenih, h kateri se trumoma zatekajo, pa se edina na nemški politični sredini ne prepira o usmeritvi, ampak bi rada vladala.
Zadnja velika Seehoferjeva napaka je bilo prepričanje, da se bo kanclerka po bavarskih in hessenskih volitvah spopadla z izzivalci njene moči, a je vse presenetila z odpovedjo predsedovanja svoji stranki. Pretendenti za vodstvo CDU zdaj mrzlično premlevajo statistične podatke, ki kažejo, da se je lani petkrat več pobeglih volivcev konservativne unije preselilo k zelenim kot pa k AfD, 63 odstotkov vprašanih pa si po raziskavi ustanove Forschungsgruppe Wahlen želi kanclerkinega dokončanja mandata. Če v teh razmerah generalni sekretarki CDU Annegret Kramp-Karrenbauer naziv »mini Merkel« nenadoma ne škodi več, nosilec bolj tradicionalnih konservativnih barv Friedrich Merz ni vse bolj zaskrbljen le zaradi slabega ugleda svojega velikokapitalističnega delodajalca BlackRock, ampak liberalni ljubljenec gospodarstva hiti zagotavljati, da ni »anti Merkel«, AfD pa očita kar nacionalsocializem.
Globoke spremembe nemških ljudskih strank pretresajo tudi socialdemokrate, ki pa jim večji pomik na levo lahko povzroči še večje glavobole. Zadnji uspešni socialdemokratski politik, kancler Gerhard Schröder, je odločno obračunal s tistim, kar je videl kot zlorabe socialne države, in njegove reforme so pripomogle k zmanjšanju števila brezposelnih za več kot polovico. Zdaj tudi socialdemokratska prvakinja Andrea Nahles nastopa proti združitvi socialne pomoči in zaposlovanja z nazivom Hartz IV. Za SPD je simptomatično, da Schröderja niso spodkopali politični nasprotniki, ampak njegova tradicionalna levica, sadove njegovih reform pa je žela konservativna kanclerka. Kljub temu si izmišljajo vedno nova socialna darila. Nekateri omenjajo celo plačano brezdelno leto za vse zaposlene po določenem številu delovnih let.
Se v Nemčijo vrača politična normalnost visoko razvite demokracije? Minula leta so vendarle pokazala, kako hitro se lahko ta sprevrže v svoje nasprotje. AfD zdaj grozi škandal z ilegalno podarjenim švicarskim denarjem, ob še enem terorističnem napadu ali posebej grozljivem zločinu migrantov pa bi spet pridobila politično težo. Nov izbruh gospodarske krize lahko stopi izredna proračunska sredstva, ki bi jih mnogi že radi razdeljevali, poleg evropskih volitev pa bo dolga vrsta lokalnih in deželnih prihodnje leto spet pretresala vladni zakon zaradi nuje. Bi lahko »jamajška zveza« med CDU/CSU, zelenimi in liberalno FDP prinesla novo stabilnost? Najprej morajo omenjene stranke na svojih vrhovih ustoličiti vodje, ki bodo hoteli sodelovati v takšni vladi.
Za politika, ki je leta 2013 vrnil CSU absolutno večino v bavarskem parlamentu, je Seehofer po letu 2015 pokazal presenetljivo slabo presojo deželnih in zveznih volivcev. Skupaj s številnimi nemškimi in tujimi opazovalci je verjel, da bo begunska kriza odplavila krščanskodemokratsko kanclerko, a bi moral voditelj sestrske CSU najpozneje po četrti zmagi Angele Merkel na lanskih parlamentarnih volitvah sprevideti, da politična podoba Nemčije ni črno-bela. Res se je na mesto tretje parlamentarne stranke povzpela nacionalistična Alternativa za Nemčijo (AfD), a se je to v veliki meri zgodilo z glasovi vzhodnih Nemcev in ruskih priseljencev, ki so zamudili zahodnonemški politični in družbeni razvoj po drugi svetovni vojni ter se kot nekatere vzhodnoevropske države v krizah obračajo k skrajni desnici.
Tudi zahodni Nemci zahtevajo obračun s temnimi platmi priseljevanja, zlasti zločinci, huligani in celo teroristi, do prosilcev za azil pa v večini hočejo ostati človekoljubni. Seehofer je zaradi posnemanja bavarske konservativne legende Franza Josefa Straußa, ki ga je skrbela zapolnitev skrajno desnega prostora, spregledal, da so današnji sredinski volivci vsaj na zahodu zrasli iz protinacističnih in levo usmerjenih gibanj šestdesetih let minulega stoletja ter blaginje povojnih gospodarskih čudežev, od katerih zadnji traja še zdaj. Bolj kot migrantski val jih moti neučinkovitost državnega aparata, stranka zelenih, h kateri se trumoma zatekajo, pa se edina na nemški politični sredini ne prepira o usmeritvi, ampak bi rada vladala.
Znova večja ljudska podpora kanclerki Angeli Merkel. Foto: Hannibal Hanschke/Reuters
Zadnja velika Seehoferjeva napaka je bilo prepričanje, da se bo kanclerka po bavarskih in hessenskih volitvah spopadla z izzivalci njene moči, a je vse presenetila z odpovedjo predsedovanja svoji stranki. Pretendenti za vodstvo CDU zdaj mrzlično premlevajo statistične podatke, ki kažejo, da se je lani petkrat več pobeglih volivcev konservativne unije preselilo k zelenim kot pa k AfD, 63 odstotkov vprašanih pa si po raziskavi ustanove Forschungsgruppe Wahlen želi kanclerkinega dokončanja mandata. Če v teh razmerah generalni sekretarki CDU Annegret Kramp-Karrenbauer naziv »mini Merkel« nenadoma ne škodi več, nosilec bolj tradicionalnih konservativnih barv Friedrich Merz ni vse bolj zaskrbljen le zaradi slabega ugleda svojega velikokapitalističnega delodajalca BlackRock, ampak liberalni ljubljenec gospodarstva hiti zagotavljati, da ni »anti Merkel«, AfD pa očita kar nacionalsocializem.
Glavoboli socialdemokratov
Globoke spremembe nemških ljudskih strank pretresajo tudi socialdemokrate, ki pa jim večji pomik na levo lahko povzroči še večje glavobole. Zadnji uspešni socialdemokratski politik, kancler Gerhard Schröder, je odločno obračunal s tistim, kar je videl kot zlorabe socialne države, in njegove reforme so pripomogle k zmanjšanju števila brezposelnih za več kot polovico. Zdaj tudi socialdemokratska prvakinja Andrea Nahles nastopa proti združitvi socialne pomoči in zaposlovanja z nazivom Hartz IV. Za SPD je simptomatično, da Schröderja niso spodkopali politični nasprotniki, ampak njegova tradicionalna levica, sadove njegovih reform pa je žela konservativna kanclerka. Kljub temu si izmišljajo vedno nova socialna darila. Nekateri omenjajo celo plačano brezdelno leto za vse zaposlene po določenem številu delovnih let.
Se v Nemčijo vrača politična normalnost visoko razvite demokracije? Minula leta so vendarle pokazala, kako hitro se lahko ta sprevrže v svoje nasprotje. AfD zdaj grozi škandal z ilegalno podarjenim švicarskim denarjem, ob še enem terorističnem napadu ali posebej grozljivem zločinu migrantov pa bi spet pridobila politično težo. Nov izbruh gospodarske krize lahko stopi izredna proračunska sredstva, ki bi jih mnogi že radi razdeljevali, poleg evropskih volitev pa bo dolga vrsta lokalnih in deželnih prihodnje leto spet pretresala vladni zakon zaradi nuje. Bi lahko »jamajška zveza« med CDU/CSU, zelenimi in liberalno FDP prinesla novo stabilnost? Najprej morajo omenjene stranke na svojih vrhovih ustoličiti vodje, ki bodo hoteli sodelovati v takšni vladi.
