V nadaljevanju preberite: 

Kitajski pristop k širitvi vojaške navzočnosti v svetu, za katerega se vsi analitiki strinjajo, da je logičen in neizogiben, se razlikuje od drugih velesil. Kot je že razvidno, bo azijska sila utemeljitve za postavitev vojaških oporišč skušala »spontano« izpeljati iz komercialnih razlogov, vtkanih v izdatna vlaganja v pristanišča tujih držav. Od začetka tega stoletja je Kitajska vložila skoraj 30 milijard dolarjev v 123 projektov v 78 pristaniščih v 46 državah.

Ves denar, ki ga je Peking večinoma posodil tem državam v obliki posojil, so dale državne banke. Tudi podjetja, ki so sodelovala pri projektih, so večinoma državna, celo če njihove delnice kotirajo na kateri od velikih borz. Ob upoštevanju zakona, ki zahteva logistično podporo civilnih pristanišč, ki so v lasti Kitajske, tako za trgovsko kot vojaško mornarico, je razmeroma enostavno slediti potencialni transformaciji v vojaško oporišče oziroma, bolje rečeno, oporišče, ki bi imelo tako civilne kot vojaške namene.